Jedro

Tožeča stranka je ves čas postopka uveljavljala plačilo uporabnine, kar po določbi 198. člena OZ ustreza (prav) pojmovanju koristi, ki jo ima nekdo od uporabe stvari v svojo korist. Poleg tega je tožeča stranka zaradi utemeljevanja višine tožbenega zahtevka kot (njenega) prikrajšanja smiselno predlagala (še) dokaz z izvedencem, ki ga je sodišče tudi izvedlo, in sicer prav za ugotovitev višine ustrezne uporabnine za celotno obdobje sporne uporabe poslovnih prostorov s strani tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizije.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 924,61 EUR stroškov revizijskega odgovora, za primer zamude pa še zakonske obresti od tega zneska od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo uporabnine za poslovni prostor v izmeri 1012 m2 v času od 24. 12. 2005 do 30. 10. 2006. Toženi stranki je posledično naložilo v plačilo 50.658,00 EUR s pripadki (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (za znesek 6.521,86 EUR s pripadki) pa je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v celoti potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je prvenstveno predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in priglasila stroške revizijskega odgovora z morebitnimi zamudnimi obrestmi.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

Relevantno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožena stranka je poslovne prostore v dvoetažnem poslovnem objektu v Novem mestu uporabljala kot najemnica na podlagi najemne pogodbe, sklenjene s stečajno upraviteljico družbe A. d. d. - v stečaju, do dne 24. 12. 2005, ko je najemno razmerje z odpovedjo s strani najemodajalke prenehalo, in sicer zaradi prodaje premoženja stečajnega dolžnika v okviru stečajnega postopka; na javni dražbi prodaje premoženja stečajnega dolžnika A. d. d. je sporni poslovni prostor kupila tožeča stranka; pravdni stranki sta pred začetkom javne dražbe sklenili ustni dogovor, v skladu s katerim bi tožeča stranka na javni dražbi zaradi opustitve licitacije tožene stranke sporno nepremičnino kupila po ceni, ki ne bi bistveno odstopala od izklicne cene ter posledično od tožene stranke ne bi zahtevala plačila enoletne najemnine za nadaljnjo uporabo teh prostorov; tožena stranka je bila na licitaciji aktivna, zato tožeča stranka sporne nepremičnine ni kupila za izklicno ceno; tožena stranka je sporne poslovne prostore za svojo obrtno dejavnost prodaje uporabljala še do dne 30. 10. 2006, čeprav (nove) pogodbe s tožečo stranko ni sklenila; tožena stranka za uporabo teh prostorov tožeči stranki ni plačala nadomestila.

Revizijske navedbe

7. Sodišči prve in druge stopnje naj bi zaradi zmotne dokazne ocene izpovedb pravdnih strank in pričevanja priče R. D. zmotno ugotovili vsebino dogovora pravdnih strank, ki naj bi prestavljal pravno podloga za uporabo poslovnih prostorov. V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava revidentka poudarja, da bi moralo pritožbeno sodišče za presojo spornega razmerja uporabiti pravila, ki veljajo za posodbeno pogodbo po 579. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), prav tako pa naj tudi ne bi bili podani elementi za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi po 198. členu OZ. Glede procesnih kršitev revidentka v bistvenem uveljavlja pomanjkljivo pritožbeno obravnavo njenih navedb o napačno določeni višini uporabnine ter o pomanjkljivostih izvedenskega mnenja A. S. Končno uveljavlja še absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, ker je prvostopenjsko sodbo izdal sodnik, ki naj ne bi sodeloval na vseh narokih glavne obravnave.

Presoja utemeljenosti revizije

8. V reviziji ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče vezano na dejansko podlago sodb sodišč nižjih stopenj, kar pomeni, da ne more upoštevati revizijskih navedb glede drugačne vsebine dogovora pravdnih strank, kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega in pritožbenega sodišča. 9. Iz relevantnih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožena stranka sporne poslovne prostore uporabljala brez pravne podlage ter za njihovo uporabo v obdobju od 24. 12. 2005 do 30. 10. 2006 tožeči stranki ni plačala nikakršnega nadomestila. Zato sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi pravila o uporabi tuje stvari v svojo korist po določbi 198. člena OZ. Slednjemu nenazadnje pritrjuje tudi revidentka sama, ko se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, in sicer na zadevo II Ips 593/2003 z dne 18. 11. 2004, ki naj bi bila posebej relevantna za uporabo te določbe v tej konkretni zadevi. Pri tem pa revidentka povsem neutemeljeno navaja, da tožeča stranka ni zatrjevala obogatitve oziroma vrednosti dosežene koristi zaradi uporabe poslovnih prostorov s strani tožene stranke in lastnega prikrajšanja. Tožeča stranka je namreč ves čas postopka uveljavljala plačilo uporabnine, kar po določbi 198. člena OZ ustreza (prav) pojmovanju koristi, ki jo ima nekdo od uporabe stvari v svojo korist. Poleg tega je tožeča stranka zaradi utemeljevanja višine tožbenega zahtevka kot (njenega) prikrajšanja smiselno predlagala (še) dokaz z izvedencem gradbene stroke A. S., ki ga je sodišče tudi izvedlo, in sicer prav za ugotovitev višine ustrezne uporabnine za celotno obdobje sporne uporabe poslovnih prostorov s strani tožene stranke. Zato (pavšalni) očitek zmotne uporabe 198. člena OZ zaradi nezatrjevane ter s tem neizkazane koristi in prikrajšanja ni utemeljen. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje pa iz vsebine ustnega dogovora tudi ne izhaja sklep, da sta pravdni stranki sklenili posodbeno pogodbo po 579. členu OZ, kot to zatrjuje revidentka. Tako preko utemeljevanja zmotne uporabe materialnega prava ob navajanju določb o posodbeni pogodbi revidentka v bistvenem izpodbija ugotovitve dejanskega stanja, saj pri tem navaja nova dejstva o sklenitvi pravnega posla po javni dražbi, kar pa v reviziji ni (več) mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo v pritožbi navedenih novih dejstev, vezanih na sklenitev posodbene pogodbe po opravljeni javni dražbi, saj tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni navajala že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Prvostopenjsko sodišče je izčrpno in logično obrazložilo, zakaj je pri presoji višine uporabnine v celoti upoštevalo izvedensko mnenje A. S.. Prav tako iz sodbe sodišče druge stopnje izhaja, da so bili pritožbeni očitki o zatrjevanih pomanjkljivostih izvedenskega mnenja ustrezno obravnavani. Pritožbeno sodišče se je pri zavračanju očitkov konkretizirano sklicevalo na razloge prvostopenjske sodbe, saj je tožena stranka v pritožbi zatrjevala enake pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, kot jih je uveljavljala že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Pritožbeno sodišče je prepričljivo odgovorilo in jasno zavzelo stališče o pravilnosti izvedenskega mnenja ter o neutemeljenosti (v pritožbi ponovljenih) očitkov v zvezi s toplotno izolacijo, stanjem strojnih inštalacij objekta, pomanjkljivosti strešne kritine ter vpliva lokacije na določitev končne cene najemnine (četrta stran sodbe sodišča druge stopnje). Poleg tega je logično obrazložilo, zakaj je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevo tožene stranke za postavitev drugega izvedenca po tretjem odstavku 254. člena ZPP. Zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje ni podana. Vrhovno sodišče pa pri tem ponovno opozarja, da revizijski postopek ni več tisti del pravdnega postopka, v katerem bi bilo mogoče posamezne dejanske ugotovitve zatrjevati kot sporne ob povzemanju posameznih navedb izvedenca oziroma ugotovitev iz njegovega mnenja.

11. Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek absolutno bistvene kršitve pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6. 2. 2008 (list. št. 57-58) namreč izhaja, da je sodnik glavno obravnavo začel znova s podajanjem tožbe in odgovora na tožbo (prvi odstavek 284. člen ZPP). Nadalje je iz zapisnika razvidno še, da sta se pravdni stranki (izrecno) strinjali z odločitvijo sodnika o branju zapisnika glede že izvedenih dokazov namesto njihove ponovne izvedbe (tretji odstavek 302. člena ZPP). Ker je sodnik torej pri vodenju prvostopenjskega postopka pravilno upošteval določbo 302. člena ZPP, revizijsko zatrjevana procesna kršitev ni podana.

12. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi presoji bistvenega pomena. Ker se uveljavljani revizijski razlogi niso izkazali za utemeljene, in ker tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar mora (glede na 5. točko te obrazložitve) paziti po uradni dolžnosti, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

13. Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, pa mora tožeči stranki povrniti potrebne stroške revizijskega odgovora (155. člen ZPP). Gre za priglašene stroške, ki v seštevku (skupaj z davkom na dodano vrednost) znašajo 924,61 EUR. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006) (tretja točka izreka).