Jedro

Določba 137. člena ZUP (1986) zavezuje stranko upravnega postopka, da za svoje navedbe (o uničenju uvoženih vozil) ponudi dokaze in jih, če je to mogoče, predloži, česar pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ni storila, kljub temu, da je imela za to vse možnosti. Njena neizkazana zatrjevanja zato niso mogla vplivati na ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče pa v reviziji odloča glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo z dne 29.8.2003, s katero je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Ljubljana z dne 5.6.1998, tako da je ugotovila pravilno ime carinskega zavezanca, spremenila rok za izpolnitev obveznosti ter črtala določilo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (1. točka izreka), v ostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila (2. točka izreka).

Iz ugotovitev tožene stranke, ki jih povzema tudi prvostopenjsko sodišče, izhaja, da je prvostopenjski carinski organ k plačilu carinskega dolga zavezal družbo A. d.o.o., ki je pravni prednik tožeče stranke (zaradi česar je tožena stranka v okviru pooblastil, ki jih ima v postopku s pritožbo, spremenila ime zavezanca). Družba A. d.o.o. je po uvozni carinski deklaraciji (v nadaljevanju: UCD) z dne 9.12.1994, uvozila 1 kos priklopnega vozila v vrednosti 240.000,00 ATS in 1 kos specialnega vozila za prevoz vozil v vrednosti 470.000,00 ATS po 30.b členu takrat veljavnega Carinskega zakona (CZ 1976, Uradni list SFRJ, št. 34/90 – prečiščeno besedilo, RS 10/91, 17/91, 14/92, 55/92, 13/93, 66/93, 63/94, 1/95, 28/95), ki je omogočal brezcarinski uvoz opreme iz naslova vloge tuje osebe (če je tuja oseba vlagala za več kot pet let in če znaša vloga tuje osebe najmanj 20% celotnega vlaganja). Prvostopenjski carinski organ je po sporočilu Uprave za notranje zadeve Ljubljana z dne 12.8.1997 opravil kontrolo uporabe uvoženega blaga in o tem sestavil zapisnik z dne 25.11.1997, iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka pred potekom petih let od uvoza odtujila navedeno priklopno vozilo, navedeno specialno vozilo za prevoz vozil pa je prodala družbi C iz Republike Avstrije. Ob odločanju o pritožbi je tožena stranka prišla do zaključka, da sta bili obe vozili odjavljeni iz prometa 15.12.1996, pred tem pa prodani v tujino.

Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je prvostopenjski carinski organ ravnal pravilno, ko je pristopil k obračunu carine in prometnega davka za navedeni vozili po tem, ko je ob kontroli ugotovil, da se več ne nahajata pri tožeči stranki. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je bila uvožena oprema odtujena oziroma uporabljena za druge namene, ne pa za tiste, na podlagi katerih je bila oproščena plačila carine in prometnega davka. Po presoji prvostopenjskega sodišča na odločitev v tej zadevi ne vplivajo razlogi, zaradi katerih je prišlo do odtujitve te opreme (uničenje stvari). Carinski dolžnik je po 3. odstavku 30.b člena CZ (1976) sam dolžan podati zahtevo za obračun carine in drugih uvoznih dajatev, kolikor opremo da v uporabo drugemu ali jo uporabi v druge namene, kar pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ni storila. Zato je carinski organ pravilno po uradni dolžnosti izdal svojo odločbo. Sklicevanje na izgubljeno dokumentacijo, ki naj bi dokazovala uničenje vozila, ne more vplivati na drugačno odločitev. Ker tožeča stranka ni izpolnila pogojev iz 30.b CZ (1976), so ji bile uvozne dajatve pravilno obračunane.

Tožeča stranka prvostopenjsko sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in vrhovnemu sodišču predlaga, da le-to odpravi. Navaja, da je prvostopenjskemu carinskemu organu pravočasno predložila vse listine, ki so izkazovale uničenje osnovnega sredstva, naknadno je priložila tudi fotokopije teh listin, tako da ne more biti dvoma, da je bilo osnovno sredstvo popolnoma uničeno, kar je tudi vseskozi zatrjevala. Tudi prvostopenjsko sodišče je povsem spregledalo dejstvo, da je bilo vozilo uničeno in se je popolnoma slepo držalo roka, v katerem bi morale biti plačane carinske in druge dajatve. Jasno je, da vozilo ni bilo pri njej v času pregleda, saj je že počivalo na enem od avtomobilskih odpadov v Republiki Avstriji. Meni tudi, da določba 30.b člena CZ (1976) ne predvideva uničenja osnovnega sredstva. V zadevi je bistveno vprašanje uničenja osnovnega sredstva, ne pa vprašanje njegove oddaje oziroma prepustitve v nadaljnjo uporabo tretjemu oziroma uporaba v druge namene, razen če se lahko uničenje stvari šteje kot uporaba v druge namene. Sporno osnovno sredstvo je kot dober gospodar odtujila za staro železo, saj bi imela večje stroške s prevozom uničenega vozila. V izpodbijani sodbi se sodišče ni opredelilo do stališča, da tuje vlaganje v obravnavnem primeru ni prenehalo, saj je bilo vneseno v osnovna sredstva družbe, ne glede na to, da je bilo osnovno sredstvo uničeno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato jo vrhovno sodišče v skladu z omenjeno določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Revident zoper izpodbijano sodbo navaja dva očitka: nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj trdi, da je bilo predmetno vozilo uničeno, ter nepravilno uporabo materialnega prava, saj trdi, da iz 4. odstavka 30.b člena CZ (1976) (32. člena v prečiščenem besedilu zakona) ne izhaja, da je eden izmed razlogov za nastanek carinskega dolga tudi uničenje blaga, ki je bilo oproščeno plačila carine.

Vrhovno sodišče se sicer strinja, da v 4. odstavku 30.b člena CZ (1976) uničenje uvoženega vozila ni navedeno kot razlog za nastanek carinskega dolga. Ta določba predpisuje, da carinski dolg nastane, če oseba odtuji blago, za katero niso bile plačane carina in druge uvozne davščine, ga da v uporabo drugemu ali ga uporabi za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila carine in drugih uvoznih davščin pred potekom petih let od dneva uvoza blaga. Uničenja blaga ni mogoče šteti kot rabo blaga v namene, ki niso tisti, zaradi katerih je bilo uvoženo blago oproščeno uvoznih davščin. Poleg tega bi bilo v primeru uničenja uvoženega blaga treba upoštevati tudi 21. člen CZ (1976) (v prečiščenem besedilu zakona), ki določa, da obveznost plačila carine preneha, če je blago, ki se uvaža oziroma izvaža, uničeno medtem, ko je pod carinskim nadzorstvom. Blago v obravnavanem primeru je bilo vsekakor pod carinskim nadzorom do izteka petletnega roka iz 30.b člena CZ (1976), v katerem ni bila dovoljena njegova odtujitev.

Vendar je uporaba materialnega prava odvisna od dejanskih ugotovitev, v reviziji pa vrhovno sodišče odloča glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da se obe sporni vozili v času, ko je prvostopenjski carinski organ opravil pregled, nista nahajali pri tožeči stranki, povzelo pa je tudi ugotovitve tožene stranke o tem, da sta bili sporni vozili odjavljeni iz prometa dne 15.12.1996. To dejstvo je po presoji vrhovnega sodišča ključno za odločitev v obravnavanem upravnem sporu.

Tožeča stranka navedenemu tekom postopka ni oporekala, četudi je vseskozi zatrjevala uničenje vozila, ki naj bi bil razlog za odjavo iz prometa. Vendar je zatrjevano uničenje ves čas upravnega in sodnega postopka ostalo na ravni navedb, ne da bi bilo na kakršen koli način podkrepljeno z dokazi. Poleg tega je zatrjevala uničenje le za eno izmed dveh uvoženih vozil (za specialno vozilo za prevoz vozil), medtem ko za drugo uvoženo vozilo niti ni pojasnila, zakaj ga je odjavila iz prometa. Zato te njene navedbe po presoji revizijskega sodišča niso mogle vplivati na drugačno presojo dejanskega stanja niti v upravnem postopku niti v postopku pred upravnim sodiščem.

Poudariti je treba, da je tožečo stranko zavezoval 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ št. 47/86 – prečiščeno besedilo, 83/89, RS 17/91, 4/92, 55/92), ki je od strank upravnega postopka zahteval, da natančno, po resnici in določno navedejo dejansko stanje, na katero opirajo svoj zahtevek (1. odstavek), poleg tega je morala stranka za svoje navedbe (razen, če je šlo za splošno znana dejstva) ponuditi dokaze in jih, če je bilo mogoče, predložiti, če pa tega stranka sama ni storila, je to zahtevala od nje uradna oseba, ki je vodila postopek (2. odstavek). Vrhovno sodišče ne dvomi, da je v upravnem postopku tožeča stranka imela vse možnosti izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega carinskega organ, saj je bila v pritožbenem postopku z dopisom z dne 16.5.2003 (vročen dne 20.5.2003), celo izrecno pozvana, da naj dostavi dokumentacijo, ki bi izkazovala uničenje vozil, ali fotokopije le-te ali da naj vsaj navede opravilne številke teh dokumentov; vendar ni storila nič od navedenega. Tudi v kasnejšem postopku ni predložila niti predlagala izvedbe kakšnih dokazov, ki bi izkazovali uničenje vozil (niti ni predlagala izvedbe glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje).

Glede na to je treba šteti, da sta bili sporni vozili odjavljeni iz prometa – torej odtujeni – pred potekom petletnega roka iz 30.b člena CZ (1976), ki je začel teči z vložitvijo UCD z dne 9.12.1994. Presoja prvostopenjskega sodišča, tožene stranke ter prvostopenjskega carinskega organa, da tožena stranke ni izpolnila pogojev iz navedene pravne podlage (zaradi česar je dolžna plačati carino od uvoženega blaga, ki se obračuna po predpisih, ki so veljali na dan, ko je bila izdana odločba o plačilu carine), je bila zato pravilna in zakonita.

Ker v obravnavnem primeru uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.