Jedro

Sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če pri izreku kazenske sankcije upošteva okoliščino, ki jo zaradi domneve nedolžnosti ne bi smelo upoštevati.

Kaznivo dejanje, storjeno zaradi vinjenosti ter podatki o storilčevih kršitvah cestnoprometnih predpisov zaradi vinjenosti so lahko ustrezna podlaga za ugotovitev njegove nesposobnosti za varno upravljanje vozil.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega J.L. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo J.L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ ter mu izreklo kazen dve leti zapora, po 1. odstavku 68. člena KZ pa tudi varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja s tem, da se mu novo dovoljenje ne sme izdati za čas dveh let. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo in jo potrdilo ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov iz 420. člena ZKP" in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali pa jo spremeni in obsojencu izreče "blažjo kazensko sankcijo ter ga oprosti plačila tega dela stroškov kazenskega postopka".

Obsojenec je dne 18.5.2006 vložil "dopolnitev" (zagovornikove) zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga izločitev sodnice, ki je sodila na prvi stopnji. Ker je bila ta zahteva vložena po preteku tri mesečnega zakonskega roka, v katerem smejo upravičenci vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (3. odstavek 421. člena ZKP), Vrhovno sodišče te zahteve ni obravnavalo.

Vrhovno državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in ker je zahteva deloma vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

1. Iz zahteve za varstvo zakonitosti je moč povzeti, da zagovornik v zvezi z izrekom kazenskih sankcij (kazni zapora in varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljena po 68. členu KZ) sicer uveljavlja kršitev kazenskega zakona, smiselno pa razlogom izpodbijane sodbe očita nejasnost v zvezi s presojo obsojenčeve "predkaznovanosti pri sodniku za prekrške" (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) ter kršitev zakonskega načela domneve nedolžnosti (3. člen ZKP). Po navedbah zahteve je sodišče pri utemeljevanju zaporne kazni dvoumno zapisalo, "da obdolženec še ni bil kaznovan za kaznivo dejanje, obravnavan je bil pri sodniku za prekrške, kar je olajševalna okoliščina". Ni jasno ali je sodišče v tej zvezi tudi obravnavanje pri sodniku za prekrške štelo kot olajševalno okoliščino, saj v nadaljevanju obrazložitve (2. odstavek na 10 strani sodbe), ko utemeljuje izrek varnostnega ukrepa po 68. členu KZ ugotavlja, da je obsojenec "nevaren voznik", pri čemer izhaja iz podatkov o dveh prej storjenih prekrških zaradi vožnje pod vplivom alkohola, čeprav je pregon za enega zastaral, o drugem pa še teče pritožbeni postopek. S tem je sodišče po mnenju zagovornika že zgolj "obravnavanje pri sodniku za prekrške upoštevalo kot obteževalno okoliščino", kar pa je v nasprotju z zakonom, saj vsak velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni pravnomočno dokazana.

Podatki o storilčevem prejšnjem življenju (v povezavi z pravnomočno kazensko obsodbo ter pravnomočno ugotovljeno odgovornostjo za prekršek) sodijo med okoliščine (odločilna dejstva), ki so relevantne tako za odmero kazni kot tudi za izrek drugih kazenskih sankcij. Vložnik zahteve utemeljeno opozarja, da iz razlogov sodbe ni jasno, ali je sodišče v zvezi z izrekom zaporne kazni upoštevalo tudi obsojenčevo "obravnavanje pri sodniku za prekrške", oziroma kakšen pomen je pripisalo tej okoliščini. Nejasnost sodbe v tem pogledu povečuje nadaljnja obrazložitev sodbe, ko sodišče v zvezi z izrekom varnostnega ukrepa po 68. členu KZ oceno, da je obsojenec "nevaren voznik", utemelji s podatki, da je bil pri sodniku za prekrške "kaznovan oziroma obravnavan za prekršek (4. točka 117. člena ZVCP), katerega pregon je že zastaral, druga zadeva zaradi enakega prekrška pod vplivom alkohola pa je na senatu za prekrške", tem razlogom pa je še dodala, da je bil vzrok obravnavane prometne nesreče tudi alkohol. V tem primeru je torej sodišče omenjene podatke izrecno upoštevalo kot podlago za izrek varnostnega ukrepa.

Ni tudi mogoče mimo utemeljenega opozorila vložnika zahteve, da je bila na opisan način kršena temeljna človekova pravica - domneva nedolžnosti, saj je sodišče kot podlago pri izreku kazenske sankcije upoštevalo, da je bil obsojenec pri sodniku za prekrške (zgolj) obravnavan za prekrška vožnje pod vplivom alkohola, čeprav še ni bil spoznan za odgovornega. Ustavno in zakonsko načelo domneve nedolžnosti (27. člen Ustave in 3. člen ZKP) ki velja tudi v prekrškovnem pravu (7. člen ZP-1), izhaja iz (izpodbojne) predpostavke, da vsakdo velja za nedolžnega, dokler njegova krivda (odgovornost) ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (odločbo). Ta predpostavka je kršena, če sodna odločba izraža stališče in upošteva, da je obdolženec odgovoren za prekršek, ne da bi bila pred tem dokazana takšna njegova odgovornost v skladu z zakonom. Sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), če pri izreku kazenske sankcije upošteva okoliščino, ki jo zaradi domneve nedolžnosti ne bi smelo upoštevati.

V zvezi z varnostnim ukrepom po 68. členu KZ in razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo njegov izrek, je potrebno še dodati, da sme sodišče ta varnostni ukrep izreči le pod pogoji, določenimi v zakonu (1. odstavek 63. člena KZ). Po 2. odstavku 68. člena sodišče ta ukrep izreče, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljane z motornimi vozili. Za izrek te kazenske sankcije je torej bistvena ugotovitev storilčeve nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Kazenskopravna teorija (dr. Ivan Bele, Komentar splošnega dela Kazenskega zakonika, stran 400) navaja, da so vzroki za vložnikovo nesposobnost za varno upravljanje z motornimi vozili lahko različni, morajo pa biti trajnejše narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi. Takšni razlogi so denimo lahko telesna prizadetost (invalidnost), duševna motenost (na primer zasvojenost z alkoholom in mamili), pa tudi drugi vzroki, ki lahko predstavljajo oviro za varno upravljanje motornega vozila. Na storilčevo nesposobnost sodišče ne sklepa na splošno, pač pa v povezavi s konkretnim kaznivim dejanjem ki ga stori storilec kot aktivni udeleženec v cestnem prometu in ki potrjuje njegovo nesposobnost za varno vožnjo. Vrhovno sodišče je v eni svojih zadnjih odločb zavzelo stališče (sodba, I Ips 230/2005), da so kaznivo dejanje, storjeno zaradi vinjenosti ter podatki o storilčevih kršitvah cestnoprometnih predpisov zaradi vinjenosti lahko ustrezna podlaga za ugotovitev njegove nesposobnosti za varno upravljanje vozil. Glede na vsebino vložene zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče ni moglo spuščati v presojo zakonitosti oziroma popolnosti obrazložitve tega varnostnega ukrepa v izpodbijani sodbi; ob upoštevanju doslej navedenega je lahko zgolj ugotovilo, da sodišče glede na sicer pravilno ugotovljene okoliščine, s katerimi je utemeljilo izrečeni ukrep, te kazenske sankcije obsojencu ne bi smelo izreči, saj zanjo niso bili izpolnjeni (ugotovljeni) zakonski pogoji.

V opisani procesni situaciji, ko iz razlogov prvostopenjske sodbe ni razvidno, kako je sodišče pri izreku zaporne kazni upoštevalo oziroma vrednotilo podatke o obsojenčevem "obravnavanju pri sodniku za prekrške", pri izreku varnostnega ukrepa pa je iste podatke upoštevalo kot "obteževalno okoliščino" in na način, ki pomeni kršitev domneve nedolžnosti, je Vrhovno sodišče delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji ter posledično v odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi vse okoliščine, relevantne za izrek obeh kazenskih sankcij, ne da bi pri tem upoštevalo podatke o "obsojenčevem obravnavanju pri sodniku za prekrške". Ob tem bo moralo še posebej skrbno pretehtati, ali doslej ugotovljene okoliščine zadoščajo za izrek varnostnega ukrepa po 68. členu KZ glede na pogoje, ki jih zakon zahteva za izrek te kazenske sankcije ali pa morda prihaja vpoštev le izrek (po vsebini milejše) stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 39. členu KZ.

V ostalem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

2. Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker prvostopenjska sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, točneje glede zatrjevane kršitve določbe o hitrosti vožnje (27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP). Enako pomanjkljivost vidi tudi v obrazložitvi drugostopenjske sodbe, ker je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbene navedbe zagovornika in ocenilo, da so razlogi, navedeni na 8 in 9 strani prvostopenjske sodbe, "sicer skromni, a še vedno zadostni", kar pa po mnenju zagovornika ne drži. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sprejema navedbe obtožbe, da je obsojenec kršil 27. člen ZVCP, ker hitrosti vožnje ni prilagodil stanju ceste - vožnje v levi ovinek. Ugotavlja, da se je obsojenec po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke mestu nesreče približeval s hitrostjo najmanj 83,3 km/h, v nadaljevanju pa še, da je vozil pod vplivom alkohola (1,94 g/kg), zaradi česar je bil absolutno nesposoben za vožnjo, to pa je vplivalo, da ni kontroliral hitrosti vožnje in je zapeljal preko desnega roba cestišča. Drugače povedano, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obsojenec zapeljal s ceste, ker glede na ugotovljeno psihofizično stanje (močna vinjenost) ter stanje ceste (ovinek) ni vozil s takšno hitrostjo, da bi vozilo ves čas obvladoval in ga ustavil pred oviro, ki jo je glede na okoliščine lahko pričakoval. Iz navedenega izhaja, da prvostopenjska sodba ima razloge o navedenem odločilnem dejstvu, ima pa jih tudi odločba pritožbenega sodišča, ki je odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornika in pravilno ocenilo, da so razlogi prvostopenjske sodbe v zvezi s kršitvijo pravila o hitrosti vožnje zadostni. Z ostalimi navedbami, da ugotovitve sodišča nasprotujejo izvedenskemu mnenju in da sodišče ni ugotavljalo, katera hitrost bi bila primerna, zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zahteva vložena iz tega razloga pa je nedovoljena oziroma neutemeljena (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker je bila pravnomočna sodba razveljavljena v odločbah o kazenski sankciji zaradi procesne kršitve, Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti v smeri uveljavljene kršitve kazenskega zakona pri izreku zaporne kazni.