Jedro

ZDen določa v 2. členu, da je denacionalizacija vrnitev premoženja, v primeru pa, ko vrnitev ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. Z določitvijo oblike denacionalizacije se določi tudi njenega zavezanca (51. člen ZDen).

Izpodbijana odločitev nima razlogov o tem, ali je vrnitev parcele sploh mogoča oziroma, da za vrnitev niso podane nobene ovire, določene v ZDen. Ob dosedanji ugotovitvi, da sporna parcela predstavlja gozd, so to primeri določeni v 1.,2.,3.,in 5., točki 19. člena navedenega zakona (8. odstavek 27. člena ZDen). Če bi se izkazalo, da vrnitev ni mogoča, bi bilo treba določiti drugo obliko denacionalizacije (odškodnino), s tem pa bi se spremenil tudi zavezanec.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje v celoti in vmesni sklep sodišča prve stopnje v prvem in drugem odstavku izreka se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom ugodilo predlagateljičini zahtevi za denacionalizacijo 1/3 parcele št. 3653/2 v naravi gozd, vl.št. 366 k.o. , v korist denacionalizacijske upravičenke pok. I. R., z vrnitvijo navedene parcele. Hkrati je odločilo, da bo o obliki in načinu vrnitve odločeno z dokončno odločbo. Višjo zahtevo za denacionalizacijo je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotnih udeležencev Občine K. in Slovenskega odškodninskega sklada zoper ugodilni del sklepa sodišča prve stopnje zavrnilo in vmesni sklep potrdilo.

Nasprotni udeleženec Slovenski odškodninski sklad vlaga proti sklepu sodišča druge stopnje pravočasno revizijo. Predlaga ugoditev reviziji in navaja, da je z izpodbijanim sklepom odločeno, da se bo premoženje denacionaliziralo z vrnitvijo in ne v obliki odškodnine, zato ne more biti denacionalizacijski zavezanec. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da za uporabo 5. člena Zakona o denacionalizaciji zadošča zvijačnost v izpolnitveni fazi pogodbe. Po njegovem mnenju mora biti podana že pri podpisu pogodbe. Ugotovitev, da naj bi denacionalizacijska upravičenka podpisala izjavo, da predmetna parcela ni predmet zamenjave, ker ji je bilo obljubljeno, da bo dobila drugo parcelo, ni podprta z nobenimi dokazi. Ne gre za primer iz 5. člena, pač pa za nesorazmernost dajatev. Za ugotovitev, da je podano upravičenje do denacionalizacije, ne zadostuje le ugotovitev, da je zvijačnost podana glede na čas podpisa pogodbe in izjave. Sprašuje se tudi, zakaj denacionalizacijska upravičenka svojega zahtevka ni uveljavljala v pravdi zoper OLO. Če ne bi sklenila pogodbe o menjavi, bi ji bilo premoženje prisilno podržavljeno z upravnim aktom.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP).

Revizija je utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - v nadaljevanju ZDEN) določa v 5. členu, da se šteje za upravičenca do denacionalizacije po tem zakonu tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Dejansko podlago odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki je neizpodbojna podlaga revizijskemu odločanju (3. odstavek 385. člena ZPP), predstavlja ugotovitev, da je denacionalizacijski upravičenki I. R., predstavnik občinskega ljudskega odbora K., ob podpisu pripisa k menjalni pogodbi obljubil, da bo namesto parc.št. 1167, vl.št. 1165, k.o. , ki je bila ena od treh parcel, katere se je občina zavezala izročiti v last in posest upravičenki v zameno za njeno parc.št. 3653/2, vl.št. 359, k.o. (menjalna pogodba z dne 7.2.1963), dobila drugo parcelo. Ob ugotovitvi, da je OLO K. oziroma njegovi predstavniki obljubil nekaj, ne da bi resno mislil to tudi izpolniti, je po mnenju obeh sodišč podana zvijačnost v njegovem ravnanju, s tem pa je podana situacija iz zgoraj citiranega določila ZDen. Po navedenem stališču je torej takratni oblastni organ ravnal zvijačno pri sklepanju dodatka k menjalni pogodbi. Gotovo je OLO K. pogojeval podpis te pogodbene klavzule z obljubo druge parcele (zvijačnost njegovega ravnanja je bila torej podana v času sklepanja dodatka, ne pa v izpolnitveni fazi menjalne pogodbe), saj ni mogoče sprejeti, da bi se I. R. parceli, za katero se je oblastni organ pogodbeno zavezal, da ji bo izročil v last in posest, odpovedala po tem, ko je svojo obveznost do OLO K. v celoti izpolnila. Kot izhaja iz menjalne pogodbe, ki sta jo stranki sklenili, je bila njena podlaga ravno v enakovredni menjavi nepremičnin. Ta enakovrednost pa je bila z dodatkom k pogodbi podrta v škodo R.. Tako je potrebno pritrditi izpodbijani odločitvi, da je navedeni državni organ na zvijačen način pridobil del (1/3) parcele št. 3653/2 od I. R., ki jo je zato treba šteti za denacionalizacijsko upravičenko.

Revizijski očitki izpodbijanemu sklepu, kolikor se nanašajo na ugotovitev upravičenca do denacionalizacije, torej niso utemeljeni. Utemeljeni pa so, kolikor se nanašajo na odločitev o obliki denacionalizacije.

Po izpodbijanih odločitvah je treba denacionalizacijski upravičenki vrniti 1/3 sporne parcele. ZDen določa v 2. členu, da je denacionalizacija vrnitev premoženja, v primeru pa, ko vrnitev ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. Z določitvijo oblike denacionalizacije se določi tudi njenega zavezanca (51. člen ZDen). Po 1. odstavku 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari, ne glede na obliko vrnitve (vrnitev v last, vrnitev lastninske pravice, vrnitev lastninskega deleža - 1. odstavek 16. člena ZDen), pravna oseba, v katere premoženju so te stvari. Po dosedanjih ugotovitvah je to četrti nasprotni udeleženec M. - Kmetijsko gospodarstvo K., zato bi bilo ob takšni odločitvi popolnoma odveč navajati kot nasprotne udležence tudi ostale, npr. revidenta, ki je zavezanec za odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga RS (3. odstavek 51. člena ZDen), ne pa za vrnitev. V takšnem primeru revident sploh ne bi imel pravnega interesa za vložitev revizije. Vendar pa izpodbijana odločitev nima razlogov o tem, ali je vrnitev parcele sploh mogoča oziroma, da za vrnitev niso podane nobene ovire, določene v ZDen. Ob dosedanji ugotovitvi, da sporna parcela predstavlja gozd, so to primeri določeni v 1.,2.,3.,in 5., točki 19. člena navedenega zakona (8. odstavek 27. člena ZDen). Če bi se izkazalo, da vrnitev ni mogoča, bi bilo treba določiti drugo obliko denacionalizacije (odškodnino), s tem pa bi se spremenil tudi zavezanec. Revizijske trditve, ki utemeljeno opozarjajo na navedeno nasprotje oziroma pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, je treba šteti kot uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 394. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje, kolikor se nanašata na ugoditev zahtevi za denacionalizacijo, in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Napotki sodišču prve stopnje za novo odločanje so razvidni iz obrazložitve tega sklepa, zato jih ni potrebno še posebej navesti.