Jedro

Sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ob ugotovitvi, da je tožnik vozil sredi noči in sredi zime po mokrem cestišču in da je vedel, da vozi v klanec po zaledeneli cesti, soodgovoren za nastalo škodo do polovice. Medtem, ko je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila predpise o postavljanju stalnih in priložnostnih prometnih znakov (prva in šesta alinea 45. člena pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, Ur. list SRS, št. 11/88) ter o posipanju poledenelega cestišča (četrta alinea 45. člena in 57. člen tega pravilnika) in je zato odgovorna (184. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), saj kljub obvestilu ni pravočasno ukrepala, pa je tožnik s tem, ko ni prilagodil vožnje ali avtomobila celo ustavil, čeprav je vedel za poledico, kršil določbo 45. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list SFRJ, št. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90 in 11/91). Ob tehtanju krivde obeh udeležencev se pokaže kot pravilna porazdelitev odgovornosti med strankama za nastalo škodo po enakih deležih (prvi odstavek 192. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi, povezani s prometno nesrečo 2.1.1991, ko je tožnik zdrsnil z avtomobilom zaradi poledice s ceste, je sodišče prve stopnje med drugim odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 32.264,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1991 dalje, 1.678,60 SIT s takšnimi obrestmi od 2.1.1991 dalje in 98.000,00 SIT s takšnimi obrestmi od 27.9.1994 dalje. Odgovornost pravdnih strank za nastalo škodo je porazdelilo v razmerju 30:70. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene pa delno ugodilo in prisojeno odškodnino znižalo na skupni znesek 97.102,50 SIT, ker je odgovornost strank porazdelilo na enaka dela. Sicer pa je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in, kar zadeva višino odmerjene odškodnine, materialno pravo pravilno uporabljeno.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbo spremeni tako, da tožnik ni sokriv in da mora tožena stranka plačati vtoževani znesek v celoti. Navaja, da tožnik ni domačin, da ne pozna tamkajšnjih zimskih razmer, da na poledico niti pomislil ni; da ga je prvič zaneslo šele v levem ovinku; da na izrecno vprašanje ni potrdil, da je vozil po poledenelem vozišču; da je poledenel večji del klanca, je ugotovil šele potem; da je šlo za nepričakovano dejstvo, ki ga ni mogel predvideti.

Na vročeno revizijo tožena stranka in intervenient nista odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 385. člena). To pomeni, da so na dejansko stanje, kakršnega sta ugotovili nižji sodišči, vezani ne le pravdni stranki marveč tudi revizijsko sodišče, in le tako ugotovljeno dejansko stanje je lahko podlaga za uporabo materialnega prava tudi ob revizijskem preizkusu sodbe. Tako ni mogoče upoštevati revizijskih trditev o tem, kdaj je lahko tožnik prvič pomislil na posledico, kdaj je spoznal, da je večji odsek klanca poledenel, in podobno.

Sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ob ugotovitvi, da je tožnik vozil sredi noči in sredi zime po mokrem cestišču in da je vedel, da vozi v klanec po zaledeneli cesti, soodgovoren za nastalo škodo do polovice. Medtem, ko je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila predpise o postavljanju stalnih in priložnostnih prometnih znakov (prva in šesta alinea 45. člena pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, Ur. list SRS, št. 11/88) ter o posipanju poledenelega cestišča (četrta alinea 45. člena in 57. člen tega pravilnika) in je zato odgovorna (184. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), saj kljub obvestilu ni pravočasno ukrepala, pa je tožnik s tem, ko ni prilagodil vožnje ali avtomobila celo ustavil, čeprav je vedel za poledico, kršil določbo 45. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list SFRJ, št. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90 in 11/91). Ob tehtanju krivde obeh udeležencev se pokaže kot pravilna porazdelitev odgovornosti med strankama za nastalo škodo po enakih deležih (prvi odstavek 192. člena ZOR).

Uradni preizkus v reviziji ne posebej oporekane odločitve o višini denarne odškodnine za negmotno škodo (200. člen ZOR) je pokazal, da je bilo tudi v tem pogledu materialno pravo pravilno uporabljeno.

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan, poseganje v ugotovljeno dejansko stanje pa nedopustno in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).