Jedro

Tožnikoma je bilo z dokončno izpodbijano odločbo naloženo, da odstranita objekte na njuni parceli št. 1444/1 k.o. ... Tožnika sta vložila izpodbojno tožbo, s katero sodišču predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi. Ker pa sta tožnika po lastnih zatrjevanjih sporne objekte odstranila, o čemer sta sodišču predložila dokazila in o čemer je sodišče obvestilo tudi toženo stranko, to pomeni, da do prisilne izvršitve odrejene obveznosti ne more (več) priti. Izpodbijana odločba zato za tožnika ne more več učinkovati tako, da bi bilo s tem poseženo v njun pravni položaj.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Šentjernej, Škocjan, Šmarješke Toplice in Kostanjevica na Krki (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožnikoma naložil, da morata v roku sedmih dni od vročitve odločbe na zemljišču parc. št. 1444/1, k.o. ..., na delu v 5,0 m varovalnem pasu javne poti št. 895191, odstraniti: postavljeno kovinsko mrežasto ograjo, ki je pritrjena na lesenih stebrih, v dolžini cca 25,60 m, višine cca 1,40 m, v odmiku od asfaltiranega vozišča JP 895191 0,00 m in odstraniti na ograjo pritrjeni električni pastir; odstraniti vkopane tri betonske stebre in v zemljo zapičeni dve kovinski palici, na dolžini cca 20,60 m, višine cca 0,50 m, v odmiku od asfaltiranega vozišča JP 895191 v povprečju cca 0,60 m; vkopan en lesen steber in v zemljo zapičeno eno kovinsko palico, na dolžini cca 10,60 m, višine cca 1,40 m lesen steber in višine cca 0,50 m kovinska palica v odmiku od asfaltiranega vozišča JP 895191 cca 0,40 m, pod izvršbo. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, tožnika morata o izpolnitvi obveznosti obvestiti inšpektorico, stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je postopek inšpekcijskega nadzora začel na podlagi 114. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) zaradi izvedenih posegov v območje javne ceste, natančneje v prostor varovalnega pasu JP 895191 brez soglasja upravljalca občinske ceste. V nadzoru je bilo ugotovljeno, da je na zemljišču parcele št. 1444/1 k.o. ... ob asfaltirani cesti, ki je kategorizirana kot javna pot, izvedenih več posegov v prostoru varovalnega pasu. Konkretno je postavljena kovinska mrežasta ograja, ki je pritrjena na lesenih stebrih, na ograjo je pritrjen električni pastir. Vkopani so trije betonski stebri in v zemljo zapičeni dve kovinski palici in vkopan je en lesen steber in v zemljo zapičena ena kovinska palica. Upravljalec občinskih cest za nobenega od teh posegov ni izdal soglasja skladno z 97. členom ZCes-1. Inšpektorica je odločila, da so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po tretji alineji 2. točke prvega odstavka 118. člena v zvezi z drugim odstavkom 97. člena ZCes-1. Z ustnim ukrepom je tožnikoma odredila, da morata takoj po vročitvi zapisnika ustaviti nadaljnja izvajanja del na zemljiščih v varovalnem pasu. V 2. točki izreka zapisnika je bilo odrejeno, da sta tožnika dolžna v roku štirih dni od vročitve zapisnika pričeti s postopkom pridobitve soglasja upravljalca občinske ceste za izvedene posege v tem varovalnem pasu in jih po potrebi uskladiti s pridobljenim soglasjem v roku sedmih dni od vročitve soglasja, če pa tega ne storita, morata v roku sedmih dni od vročitve zapisnika odstraniti vse izvedene posege. V inšpekcijskem kontrolnem pregledu je bilo ugotovljeno nespremenjeno stanje, zato je bila izdana izpodbijana odločba.

3. Tožena stranka je z odločbo št. 061-9/2020-2 z dne 12. 8. 2020 pritožbo tožnikov zavrnila kot neutemeljeno. V 2. točki izreka odločbe je tožnikoma naložila, da sta dolžna v roku sedmih dni od vročitve te odločbe izpolniti odrejeno obveznost iz točke 1 odločbe št. 0615-8/2020-9 z dne 8. 6. 2020 in o izpolnitvi takoj obvestiti prvostopenjski organ.

4. Tožnika zoper izpodbijano odločbo vlagata tožbo, v kateri navajata, da sta izključna solastnika nepremičnine parc. št. 1444/1 k.o. ... Ta nepremičnina ni ne javno dobro niti v lasti Občine Šentjernej in na zemljišču ni vpisana nobena služnostna pravica ali drugo stvarno breme. Zavrneta očitke, da naj bi izvedla več posegov v prostoru varovalnega pasu JP 895191. Občina Šentjernej si je nezakonito prisvojila njuno zemljišče brez pravnega temelja in brez soglasja tožnikov in brez da bi predhodno izvedla razlastitveni postopek. Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Šentjernej je v neskladju s 33. in 69. členom Ustave RS ter ZCes-1. Odlok o kategorizaciji je občina sprejela na podlagi Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06), ki se je prenehal uporabljati z dnem pričetka uporabe ZCes-1. Na podlagi 126. člena ZCes-1 morajo občine svoje predpise uskladiti v enem letu, kar Občina Šentjernej ni izpolnila. V 39. členu ZCes-1 je določeno, da lahko občina cesto kategorizira le, če je izkazana javna korist in če cesta ustreza merilom za kategorizacijo javnih cest. Če so zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta, v zasebni lasti, kot je to v konkretnem primeru, mora občina takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v posebnem postopku razlastitve in pod pogojem plačila odškodnina ali nadomestila v naravi. Tožnika sta na to toženo stranko opozorila, da promet preko njunega zemljišča ni dovoljen, saj je zemljišče njuna zasebna last. Tožnika za uporabo zemljišča nista dala soglasja in zemljišče tudi ni edina in s tem nujna pot, po kateri bi bilo edino mogoče dostopati do nepremičnin okoliških prebivalcev. Občina je z Odlokom o kategorizaciji v nasprotju z določbami ZCes-1 in ZUreP-2 nedopustno in protipravno posegla v lastninsko pravico tožnikov, s čimer je prišlo to ti. dejanske razlastitve, s tem pa je izpodbijana odločba 5. člena Odloka v nasprotju tako z 69. členom kot tudi s 33. členom Ustave RS. Občina Šentjernej v tem delu ni in ne more biti upravljavka javne poti, zaradi česar pristojnost inšpektorata za izrekanje ukrepov ni podana. Z ničemer nista posegla v varovalni pas JP 895191, ker le ta sploh ne obstaja. Posledično izpodbijana odločba tudi ni izvršljiva, saj potek JP 895191 ni označen. Za postavitev objektov nista potrebovala nobenega soglasja, saj so postavljeni na njunem zemljišču. Tožnika sodišču predlaga, da tožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi kot nezakonita. Predlagata tudi povračilo stroškov.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe iz tožbe in vztrajala na svojih razlogih.

6. V prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka ponovi razloge, zaradi katerih meni, da je Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Šentjernej v nasprotju z Ustavo RS in ZCes-1, ter da občina v njunem primeri ni izvedla razlastitve, ki pa bi bila tudi sicer nezakonita. Iz nadaljnjih vlog obeh strank je razvidno, da je Občina Šentjernej tožnikoma dala ponudbo za odkup zemljišča, ki je tožnika nista sprejela, zato je bil začet postopek razlastitve, v katerem pa je bila v pritožbenem postopku prvostopna odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek.

7. Zaradi časovne oddaljenosti od izdaje odločbe je sodišče z dopisom z dne 3. 4. 2023 obe stranki pozvalo, da sporočita, kakšno je trenutno stanje v zvezi z obravnavanim zemljiščem parc. št. 1441/1, na katerega se nanaša izrek izpodbijane odločbe. Tožnika sta sodišče obvestila, da sta objekte iz izpodbijane odločbe odstranila, kar sta tudi dokumentirala s priloženima fotografijama. Tožena stranka je sodišču odgovorila, da so objekti odstranjeni, da pa je na zemljišču zapičenih nekaj kovinskih palic, kar je tudi dokumentirala s fotografijo, iz katere so razvidne tri palice, ostalih objektov pa ni več postavljenih.

8. Tožba ni dovoljena.

9. Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. V skladu z določbami prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora za to izkazovati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga sicer ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče, tako kot na obstoj ostalih procesnih predpostavk iz prvega ostavka 36. člena ZUS-1, dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, jo s sklepom zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tožba se prav tako po uradni dolžnosti zavrže, če ima izpodbijani pravni akt za tožnika zanemarljive posledice (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), pri tem pa ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja.

10. V skladu z določbami prvega odstavka 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Tožnik ima možnost, da postavi v svoji tožbi več zahtevkov iz 33. člena ZUS-1, če želi oziroma pristaja na več možnih odločitev sodišča, ki bi ustrezale njegovi izraženi volji in bi jih torej štel za želeni uspeh v upravnem sporu. Tožnik lahko tudi ves čas do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbo spremeni in prilagodi morebitnim spremenjenim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tožnik tako lahko spremeni tožbeni zahtevek na odpravo akta tudi v ugotovitveni zahtevek, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči1. Sodišče pa je skladno s prvim odstavkom 40. člena ZUS vezano na tožnikov tožbeni predlog, zato ne more odločiti drugače, kot predlaga tožnik v tožbi.

11. V obravnavanem primeru je bilo tožnikoma z dokončno izpodbijano odločbo naloženo, da odstranita objekte na njuni parceli št. 1444/1 k.o. ... Tožnika sta vložila izpodbojno tožbo, s katero sodišču predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi. Ker pa sta tožnika po lastnih zatrjevanjih sporne objekte odstranila, o čemer sta sodišču predložila dokazila in o čemer je sodišče obvestilo tudi toženo stranko, to pomeni, da do prisilne izvršitve odrejene obveznosti ne more (več) priti. Izpodbijana odločba zato za tožnika ne more več učinkovati tako, da bi bilo s tem poseženo v njun pravni položaj. Potreba tožnikov za sodno varstvo v tem upravnem sporu je tako odpadla2, saj tožnika s predlagano odpravo izpodbijane odločbe v primeru uspeha ne moreta več izboljšati svojega pravnega položaja, s tem pa je odpadel tudi pravni interes za vodenje tega postopka. Sodišče je zato tožbo, ker izpodbijana odločba očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Glede morebitnih treh palic, ki naj bi bile, po navedbah tožene stranke, ne pa tudi po navedbah in fotografijah tožnikov, zapičene v zemljišče, sodišče ugotavlja, da ima naložena odstranitev teh palic za tožnika zanemarljive posledice, pri tem pa v zadevi niti ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, zato sodišče ugotavlja, da so v glede vprašanja treh palic izpolnjeni tudi pogoji za zavrženje tožbe po 5. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 12. Sodišče ob tem še dodaja, da bi tožnika v skladu s 33. členom ZUS-1 lahko tožbeni zahtevek, po tem ko sta odstranila objekte in s tem izvršila obveznost, preoblikovala, tako da bi zahtevala ugotovitev, da je bilo z odločbo poseženo v njune pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Vendar pa tožnika tožbenega predloga iz izpodbojnega v ugotovitvenega nista spremenila, k temu pa ju sodišče tudi ni bilo dolžno pozivati3, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe4. Poleg tega ugotovitveni zahtevek tudi ni sam po sebi vsebovan v tožbenem zahtevku na odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba), da bi moralo sodišče prve stopnje posledično vselej že v primeru vložitve izpodbojne tožbe presojati, ali lahko odloči, kot da je bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba, torej z ugotovitveno sodbo5. 13. Ob ugotovitvi, da tožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za tožbo oziroma da ima izpodbijana odločba v njenem, po navedbah tožene stranke še neizvršenem delu, za tožnika zanemarljive posledice, pa se sodišče do (drugih) tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo obravnavalo le formalno.

14. Odločitev sodišča v tem sklepu za tožnika ne pomeni neuspeha. Odločitev pomeni zgolj, da tožnika glede na lastne navedbe sodnega varstva, da bi si izboljšal svoj pravni položaj, več ne potrebujeta, ker sta prostovoljno izpolnila naloženo jima obveznost, tožbenega predloga na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe pa sodišču nista podala. Kot izhaja iz navedb strank v zadevi že teče razlastitveni postopek, v katerem se bodo med strankama rešila ostala sporna vprašanja.

15. Sodišče je o zadevi odločilo po sodniku posamezniku skladno s sklepom senata, izdanim po 13. členu ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

16. Skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Glej VSRS, sklep I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, 22. točka. 2 Primerjaj sklep VSRS v zadevi I Up 259/2010 z dne 29. 9. 2010. 3 Glej VSRS Sklep, št. I Up 175/2022 z dne 19. oktober 2022, tudi VSRS Sklep, št. I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018. 4 VSRS, Sklep v zadevi I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, točki 21. in 22. 5 Prav tam, 17. točka.