Jedro

Če izroči vlogo skupaj več oseb ali če skupaj opravijo procesno dejanje, pa je za eno ali več oseb izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, mora tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva. Zmotno je stališče pritožnikov, da gre pri razmerju med tožniki za formalno sosporništvo. Gre za razmerje materialnega sosporništva. Tožniki so namreč kot sodediči sozavezanci in soupravičenci iz materialnopravnega razmerja, ki je obstajalo pred pravdo, obstaja tudi zunaj te pravde in samostojno ne glede na pravdo. Izjema iz drugega odstavka 14. člena ZST-1 tako v konkretnem primeru ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje štelo pritožbo prve tožnice in tretjega tožnika z 12. 8. 2016 zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem I P 120/2013 s 7. 6. 2016 za umaknjeno. Iz razlogov sklepa izhaja, da prva tožnica in tretji tožnik nista plačali 1.283,00 EUR preostanka sodne takse za pritožbo.

2. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožujeta prva tožnica in tretji tožnik. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep "razveljavi oz. podredno, da ga razveljavi in zadevo pošlje v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka".

Pritožnika kot bistveno navajata, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi zaradi oprostitve plačila sodne takse drugega tožnika preostanek neplačane sodne takse naložilo v plačilo njima. Zmotno je uporabilo 14. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), saj gre v njihovem medsebojnem razmerju za formalno sosporništvo. Nadalje trdita, da sodišče tožnikom ni vročilo novega poziva za plačilo sodne takse, pa bi ju moralo opozoriti na nov petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse. Roka iz plačilnega naloga z 18. 8. 2016 namreč ni mogoče tako široko razlagati in raztezati, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena tožencem in drugemu tožniku, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti kršitev, ki jih uveljavljata pritožnika.

6. V 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bil drugi tožnik s sklepom z 12. 10. 2016 oproščen plačila sodne takse za pritožbo, prvi tožnici in tretjemu tožniku pa je bilo naloženo, da morata v 15 dneh od pravnomočnosti tega sklepa nerazdelno plačati 1.283,00 EUR preostale sodne takse (tretji tožnik je sodno takso delno poravnal s plačilom 610,00 EUR). Zoper sklep z 12. 10. 2016 sta se prva tožnica in tretji tožnik pritožila, višje sodišče pa je s sklepom I Cp 2874/2016 z 18. 11. 2016 pritožbo v celoti zavrnilo, kar pomeni, da je sklep z 12. 10. 2016 postal 18. 11. 2016 pravnomočen, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

7. Pritožnika v obravnavani pritožbi nedopustno ponavljata argumente iz svoje pritožbe zoper sklep z 12. 10. 2016, s katerim jima je bilo naloženo nerazdelno plačilo sodne takse, na katere jima je že bilo odgovorjeno v sklepu I Cp 2874/2016: Sodišče prve stopnje je materialnopravno povsem pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 14. člena ZST-1. Če izroči vlogo skupaj več oseb ali če skupaj opravijo procesno dejanje, pa je za eno ali več oseb izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, mora tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva. Zmotno je stališče pritožnikov, da gre pri razmerju med tožniki za formalno sosporništvo. Gre za razmerje materialnega sosporništva. Tožniki so namreč kot sodediči sozavezanci in soupravičenci iz materialnopravnega razmerja, ki je obstajalo pred pravdo, obstaja tudi zunaj te pravde in samostojno ne glede na pravdo.1 Izjema iz drugega odstavka 14. člena ZST-1 tako v konkretnem primeru ne pride v poštev.

8. Zato bi morala prva tožnica in tretji tožnik v celoti (torej tudi delež, ki bi sicer odpadel na drugega tožnika) plačati sodno takso, kot jima je bila naložena s pravnomočnim sklepom z 12. 10. 2016, česar pa, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, nista storila. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je bil sklep višjega sodišča tožnikom vročen 25. 11. 2016 (list. št. 125), kar pomeni, da je naslednji dan (2. odstavek 111. člena ZPP) začel teči petnajstdnevni rok za plačilo preostanka sodne takse. Ta rok je iztekel 12. 12. 2016, sodišče prve stopnje pa je po vpogledu v podatke plačilnega prometa pravilno ugotovilo, da sodna taksa v tem roku ni bila plačana, zato je pritožbo na podlagi tretjega odstavka 105. a člena ZPP pravilno štelo za umaknjeno.2

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti nov rok za plačilo sodne takse in v njem stranke (ponovno) opozoriti na posledice neplačila. Sodišče prve stopnje je v četrti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da plačilni nalog z 18. 8. 2016 (list. št. 109 in 110) s sklepom z 12. 10. 2016 ni bil razveljavljen in so bili tožniki v njem pravilno poučeni o posledicah neplačila sodne takse. S sklepom z 12. 10. 2016 pa je bil pritožnikoma določen nov petnajstdnevni rok za plačilo preostanka sodne takse, ki je začel teči po pravnomočnosti oziroma izvršljivosti tega sklepa, torej z dnem vročitve sklepa višjega sodišča pritožnikoma, 25. 11. 2016, kar je bilo v IV. točki izreka sklepa z 12. 10. 2016 korektno obrazloženo.

10. Ker sodna taksa tudi v novem roku ni bila plačana, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pritožbo po določbi tretjega odstavka 105. a člena štelo za umaknjeno.

11. Ker torej v izpodbijanem sklepu ni zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, in ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (365. člen ZPP). Prva tožnica in tretji tožnik s pritožbo nista uspela, zato pritožbene stroške krijeta sama (1. odstavek 154. člena ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 N. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 238 in naslednje. 2 Prim. sklep VS II Ips 119/2011 z dne 12. 9. 2013.