Jedro

Postopek nadzora toženke nad zakonitostjo sporne Obvezne razlage Odloka PUP, torej splošnega akta iz pristojnosti lokalne skupnosti, po citirani določbi 64. člena ZDU-1 ne predstavlja postopka odločanja toženke v konkretnem upravnem postopku, v katerem bi imel tožnik položaj stranke, čeprav je izvedbo nadzora toženki nesporno sam predlagal oziroma podal pobudo za njegovo izvedbo. Ne glede na to, da je tožnik podal pobudo za uvedbo postopka nadzora, se je ta postopek vodil po uradni dolžnosti in, kot pravilno pojasnjuje toženka v izpodbijanem sklepu, obvestilo tožniku (kot pobudniku nadzora) tudi po presoji sodišča ne predstavlja posamičnega upravnega akta, s katerim bi organ odločil o (konkretni tožnikovi) pravici oziroma pravni koristi in bi kot tak lahko bil predmet pritožbe v upravnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo pritožbo zoper obvestilo št. 35016-20/2016/13-1094-12 s 7. 5. 2019. 2. V obrazložitvi navaja, da se tožnikova pritožba nanaša na postopek nadzora zakonitosti in ustavnosti 8. in 11.b člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto 10, Pirniče glede vsebine, ki jo je dala Obvezna razlaga Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto 10 Pirniče (Uradni list RS št. 26/11). Pojasnjuje, da je Vlada 12. 5. 2017 pri Ustavnem sodišču vložila zahtevo za razveljavitev Obvezne razlage, vendar je Ustavno sodišče ta postopek 21. 2. 2019 s sklepom št. U-I-76/17-7 ustavilo. Navedlo je, da je izpodbijani odlok prenehal veljati z uveljavitvijo Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Medvode (Uradni listu RS št. 45/18) in da predlagateljica (Vlada) ni vztrajala pri vloženi zahtevi. Toženka je glede na izdani sklep Ustavnega sodišča ugotovila, da je sporna Obvezna razlaga prenehala veljati, zaradi česar ni več razloga za vodenje postopka nadzora. O tem je tožnika obvestila z dopisom s 7. 5. 2019, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo.

3. V nadaljevanju obrazložitve citira 240. in 229. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter ugotavlja, da se tožnikova pritožba ne nanaša na odločbo oziroma konkretni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o njegovih pravicah oziroma pravnih koristih. Obvestilo, ki je predmet pritožbe, je bilo izdano v postopku nadzora nad zakonitostjo določb občinskega prostorskega akta na podlagi 64. člena Zakona o državni upravi (ZDU-1). Pojasnjuje, da je bil postopek sicer uveden na tožnikovo pobudo, vendar se je vodil po uradni dolžnosti. Predmet nadzora ni bilo odločanje o pravicah oziroma pravnih koristih tožnika v upravnem postopku, pač pa presoja ustavnosti in zakonitosti splošnega akta. Tako meni, da obvestilo tožniku, kot pobudniku nadzora, ne predstavlja posamičnega akta, s katerim bi upravni organ odločil o pravici oziroma pravni koristi in bi kot tako lahko bilo predmet pritožbe v upravnem postopku. Zato zaključuje, da pritožba zoper obvestilo o zaključku nadzora ni dovoljena.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri našteva kršitve Ustave, Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ter drugih predpisov in med drugim navaja, da je Ustavno sodišče postopek št. U-I-76/17 ustavilo, ker se predlagateljica - Vlada in toženka - ni odzvala na poziv Ustavnega sodišča. Poudarja, da je postopek, to je zahtevo za nadzor nad lokalno skupnostjo (Občino Medvode), ob sprejetju Obvezne razlage sprožil sam, torej je predlagatelj, ker je organ lokalne skupnosti odločal o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Meni, da je upravičeno pričakoval, da bo s potekom postopka seznanjen in v njem udeležen, saj se z vsebino postopka odloča tudi o njegovi družini in njegovem imetju. Upravni organ pa ga kot pobudnika tega postopka ni obvestil o dopisu Ustavnega sodišča, ali naj predlagateljica vztraja pri zahtevi, da Ustavno sodišče vsebinsko obravnava ustavnost in zakonitost sprejete Obvezne razlage Občine Medvode.

5. Molk toženke do poziva Ustavnega sodišča tožnik razume kot protipravno dejanje. Izpostavlja, da „pritožba, podana na toženko 1. 7. 2019, ni usmerjena v obvestilo, kot je navedeno v izpodbijanem sklepu, ampak na početje in neodzivnost upravnega organa - Vlade do poziva Ustavnega sodišča, ki je imel pred seboj gradivo z jasno vsebino“. Izpostavlja, da je v pritožbi s 1. 7. 2019 upravnemu organu predlagal oziroma zahteval, naj pripravi novo vlogo z enako vsebino, ker se mora do pravnih in dejanskih posledic nezakonitega spreminjanja pravil z obvezno razlago opredeliti Ustavno sodišče. 6. Poudarja, da je naklepno sprejeta Obvezna razlaga njemu in njegovi osemčlanski družini povzročila in še povzroča veliko škode. V nadaljevanju tožbe pojasnjuje razloge za svoje nestrinjanje z Obvezno razlago Občine Medvode in sodišču, ob upoštevanju njegove izjave po pozivu sodišča na dopolnitev tožbe, smiselno predlaga, naj opravi glavno obravnavo in v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijani upravni akt spremeni. Hkrati predlaga, naj sodišče ugotovi, ali je bilo z dejanjem poseženo v njegove ustavno varovane človekove pravice in svoboščine ter odpravi pravne posledice, ki so nastale in še nastajajo zaradi izpodbijanega upravnega akta.

7. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe. Sodišču je tudi predložila spis te zadeve.

8. Tožnik in toženka sta vložila še pripravljalni vlogi, v katerih odgovarjata na navedbe nasprotne stranke in vztrajata tožnik pri tožbi, toženka pa pri izpodbijanem sklepu.

**Odločanje po sodnici posameznici**

9. Sodišče je v tej zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)1. Tožnik namreč izpodbija procesni sklep o zavrženju njegove pritožbe zoper obvestilo Ministrstva za okolje in prostor št. 35016-20/2016/13-1094-12 s 7. 5. 2019. **Glede datuma odločitve sodišča**

10. Sodišče je narok za glavno obravnavo, opravljen 7. 12. 2021, v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožniku vročen 30. 12. 2021. Sodbo je, ob upoštevanju petdnevnega roka za ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa,2 izdalo po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

**Dokazni sklep**

11. Na naroku 7. 12. 2021 je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve ter v listine, ki sta jih stranki predložili v upravnem sporu, označene kot priloge A1 do A5 in B1 do B3. 12. Zavrnilo pa je na naroku podana dokazna predloga za zaslišanje prič, in sicer tožnikovega očeta A. A. in tožnikove hčerke B. B. Ocenilo je namreč, da izvedba navedenih dokazov ni pravno pomembna za odločitev sodišča v tej zadevi, kar bo podrobneje ponazorjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.3 **K I. točki izreka**

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o zavrženju tožnikove pritožbe zoper obvestilo št. 35016-20/2016/13-1094-12 s 7. 5. 2019, s katerim je tožnika obvestila o ustavitvi postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 8. in 11.b člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto 10 Pirniče (Uradni list SRS št. 2/89 in Uradni list RS št. 58/92, 88/98, 24/99, 31/03, 56/06, 67/06 - popr., 127/06 - popr., 51/09, 48/10, 49/10, 26/11, 24/15 in 29/15; Odlok PUP) glede vsebine, ki jima jo je dala Obvezna razlaga Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto 10 Pirniče. 15. Iz spornega obvestila (priloga B1) izhaja, da je toženka 6. 3. 2019 prejela dopis Generalnega sekretariata Vlade št. 05001-14/2017/10, ki je vseboval sklep Ustavnega sodišča U-I-76/17-7 z 21. 3. 2019 v zvezi s postopkom za oceno ustavnosti in zakonitosti navedenih določb Odloka PUP glede vsebine, ki jima jo je dala Obvezna razlaga Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto 10 Pirniče (Uradni list RS št. 26/11; Obvezna razlaga). V spornem obvestilu toženka dalje ugotavlja, da je Občina Medvode 20. 6. 2018 sprejela Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Medvode (Uradni list RS št. 45/18; OPN), ki je s 151. členom razveljavil Odlok PUP. Pojasnjuje, da glede na to, da se Obvezna razlaga nanaša na 8. in 11.b člen razveljavljenega Odloka PUP, je Ustavno sodišče z dopisom št. U-I-76/17-5 s 7. 8. 2018 toženko pozvalo, da se opredeli, ali vztraja pri vloženi zahtevi za oceno ustavnosti in zakonitosti 8. in 11.b člena Odloka PUP glede vsebine, ki jima jo je dala Obvezna razlaga. Ker je toženka ocenila, da je Obvezna razlaga postala brezpredmetna, saj je Občina Medvode z OPN razveljavila Odlok PUP, se je odločila, da pri vloženi zahtevi ne bo vztrajala. Ustavno sodišče je zato postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti ustavilo. S tem se je, kot navaja v spornem obvestilu, zaključil tudi postopek nadzora.

16. Sodišče ugotavlja, da je toženka navedeni postopek nadzora nad zakonitostjo določb občinskega prostorskega akta (in sicer 8. in 11.b člena Odloka PUP) uvedla na podlagi 64. člena ZDU-1, ki ureja nadzor ministrstev nad zakonitostjo aktov iz pristojnosti lokalnih skupnosti in v prvem odstavku določa, da ministrstva, vsako na svojem področju, pri opravljanju nadzorstva nad zakonitostjo dela organov lokalnih skupnosti nadzorujejo zakonitost splošnih in posamičnih aktov, ki jih izdajajo organi lokalnih skupnosti v zadevah iz pristojnosti lokalnih skupnosti. Pristojno ministrstvo mora opozoriti organ lokalne skupnosti, ki je izdal akt, za katerega meni, da ni v skladu z ustavo in zakonom, mu predlagati ustrezne rešitve in mu določiti rok, v katerem mora organ lokalne skupnosti sporen akt uskladiti (drugi odstavek 64. člena ZDU-1). Če organ lokalne skupnosti v roku iz prejšnjega odstavka ne uskladi svojega predpisa z ustavo ali zakonom, mora ministrstvo predlagati Vladi, da zahteva začetek postopka pred Ustavnim sodiščem za oceno skladnosti predpisa lokalne skupnosti z ustavo oziroma zakonom (tretji odstavek 64. člena ZDU-1). Toženka je torej skladno s citirano določbo predlagala Vladi, da zahteva začetek postopka pred ustavnim sodiščem za oceno skladnosti spornih določb Obvezne razlage Odloka PUP z ustavo oziroma z zakonom, ki ga je Vlada tudi začela z vložitvijo zahteve (priloga A3) na podlagi četrte alineje prvega odstavka 23.a člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Glede na to pa, da je Občina Medvode tekom postopka pred Ustavnim sodiščem razveljavila Odlok PUP, toženka pri zahtevi za oceno skladnosti razveljavljenega predpisa lokalne skupnosti ni vztrajala, kar med strankama ni sporno.

17. Po mnenju sodišča postopek nadzora toženke nad zakonitostjo sporne Obvezne razlage Odloka PUP, torej splošnega akta iz pristojnosti lokalne skupnosti, po citirani določbi 64. člena ZDU-1 ne predstavlja postopka odločanja toženke v konkretnem upravnem postopku, v katerem bi imel tožnik položaj stranke, čeprav je izvedbo nadzora toženki nesporno sam predlagal oziroma podal pobudo za njegovo izvedbo. Ne glede na to, da je tožnik podal pobudo za uvedbo postopka nadzora, se je ta postopek vodil po uradni dolžnosti in, kot pravilno pojasnjuje toženka v izpodbijanem sklepu, obvestilo tožniku (kot pobudniku nadzora) tudi po presoji sodišča ne predstavlja posamičnega upravnega akta, s katerim bi organ odločil o (konkretni tožnikovi) pravici oziroma pravni koristi in bi kot tak lahko bil predmet pritožbe v upravnem postopku.4 Iz ZDU-1 namreč ne izhaja, da bi se postopek nadzora vodil kot konkreten upravni postopek in da bi organ v tovrstnem postopku odločal v upravnem postopku oziroma da bi moral organ - toženka izdati konkretno upravno odločbo pobudniku postopka nadzora oziroma da bi se s tem v zvezi odločalo o kakršnihkoli pravicah, obveznostih ali pravnih koristih morebitnega pobudnika nadzora po 64. členu ZDU-1. 18. Po povedanem sodišče meni, da je organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom tožnikovo pritožbo zoper navedeno obvestilo, ki torej ne predstavlja konkretnega upravnega akta skladno s citiranim 2. členom ZUP, zavrgel ob upoštevanju določbe 240. člena ZUP, ki določa, da organ preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba; če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ zavrže s sklepom.

19. Glede na navedeno tudi izvedba na naroku predlaganih dokazov (zaslišanja tožnikovega očeta in njegove hčerke) ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev sodišča. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo v tej zadevi, je tožnik v zvezi s predlogom za zaslišanje njegovega očeta A. A. navedel, „da je pomembno, da se oseba, ki ji je bila izdana odločba gradbenega dovoljenja5 (A. A. – opomba sodišča) opredeli, ali so bile določitve, ki jih je dodala Obvezna razlaga, v gradbenem dovoljenju jasne.“ S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da zaslišanje prič ni ustrezno dokazno sredstvo za dokazovanje vsebine upravnih odločb, konkretno za dokazovanje vsebine gradbenega dovoljenja, na katerega se sklicuje tožnik. Poleg tega je, kot rečeno, predmet tega upravnega spora (le) presoja zakonitosti procesnega sklepa, tako da se sodišče po vsebini niti ni ukvarjalo z vprašanjem ustavnosti in zakonitosti spornih določb Obvezne razlage Odloka PUP. Zato izvedba tega dokaza tudi iz tega razloga za odločitev sodišča v tej zadevi ni pravno pomembna.

20. V zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje tožnikove hčerke B. B., glede katerega je tožnik na naroku za glavno obravnavo 7. 12. 2021 navedel, da predlaga njeno zaslišanje, „ker je svojim otrokom obljubil, da bo s svojim delom, s svojimi rokami, s svojim znanjem preživljal sebe in svojo družino ter skrbel za svojih šest rojenih otrok, da bi dobili tisto, kar jim je obljubil, ko se je B. B. vpisala v srednjo šolo. Izpovedala bi lahko, kaj ji je obljubil, ko se je šolala na veterini v Ljubljani.“ Glede na prej opredeljeno sporno pravno razmerje v tej zadevi izpovedba tožnikove hčerke B. B. v zvezi s tožnikovimi obljubami otrokom glede njihovega preživljanja za odločitev sodišča v tej zadevi ni pravno pomembna. Zato je sodišče tudi ta dokazni predlog zavrnilo.

21. Sodišče tako zaključuje, da je tožba neutemeljena, zato jo je bilo treba skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrniti.

22. Ker se predmetni sodni postopek nanaša (zgolj) na ugotavljanje zakonitosti procesnega sklepa o zavrženju tožnikove pritožbe v zvezi z obvestilom, ki ga je izdala toženka, sojenje v sporu polne jurisdikcije, kar je sodišču predlagal tožnik, niti ni mogoče in posledično tudi ne odločanje o tožnikovem stranskem (akcesornem) zahtevku za povrnitev škode. Lahko pa tožnik morebitno škodo, ki naj bi bila posledica ravnanja oziroma odločitve toženke v postopku nadzora nad zakonitostjo akta iz pristojnosti lokalne skupnosti po 64. členu ZDU-1, uveljavlja pred za to pristojnim sodiščem.

**K II. točki izreka**

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po določbi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Glej: točki 19 in 20 obrazložitve. 4 Po prvem odstavku 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Po drugem odstavku te določbe se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. 5 Gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška št. 351-719/2006-34 z 20. 12. 2007 (priloga A5).