Jedro

V obravnavani zadevi gre za spor o tem, ali je bila pogodba za dobavo vode med pravdnima sklenjena ali ne. Sodišče prve stopnje je pristojnost pravilno določilo na podlagi 1.a točke 7. člena Uredbe, ki določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenim razmerjem pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani krajevno pristojno za odločanje v tem sporu.

2. Toženec v pritožbi zatrjuje bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče na ugovor stranke nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno. V konkretni zadevi je zaradi stalnega prebivališča toženca v Avstriji izključno pristojno avstrijsko sodišče. Sodišče se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), na katere se je v svojem ugovoru skliceval toženec, ni izreklo, napačno pa je navedlo, da se je skliceval na določila 47. člena ZPP in določila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), zato je storilo tudi absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pristojnost presojalo na podlagi 5. in 7. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 12. 12. 2012 (Uredba), namesto, da bi uporabilo določbo Oddelka 4 Uredbe glede pristojnosti v potrošniških sporih, posebej 18. člen, po katerem lahko druga pogodbena stranka začne postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Navaja, da gre v konkretni zadevi za potrošniški spor. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da izreče nepristojnost slovenskega sodišča, podrejeno naj sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, vse stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavni zadevi se je izvršilni postopek pričel na podlagi verodostojne listine. Sodišče je izdalo sklep, s katerim je tožencu naložilo, da terjatev poravna, in dopustilo predlagano izvršbo. Po njegovem ugovoru je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, in stranki napotilo v pravdni postopek. Toženčevo stališče, da gre v obravnavani zadevi za pravdni spor, je pravilno. Glede na takšno naravo spora je bilo treba odločiti o pristojnosti. V postopku ni sporno, da ima tožeča stranka sedež v Republiki Sloveniji, toženec pa stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Ker gre za spor z mednarodnem elementom oziroma za čezmejni spor, je sodišče pravilno, po tretjem odstavku 18. člena ZPP, ugotavljalo, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča. Ker je bil sklep o izvršbi razveljavljen in sta bili stranki napoteni v pravdni postopek, se toženec neutemeljeno sklicuje na določila ZIZ, zato sodišče ni storilo postopkovne kršitve, ko se o teh določilih ni izreklo. Ni res, da se toženec ni skliceval na 47. člen ZPP v povezavi z določili ZMZPP, saj je ta določila navedel v odgovoru na tožbo, pri čemer je res navedel, da po teh določilih splošna krajevna pristojnost slovenskega sodišča ni podana. S tem, ko je sodišče njegovo sklicevanje na navedeno zakonodajo povzelo v sklepu, prav tako ni storilo postopkovnih kršitev.

5. Pravdni stranki imata sedež in stalno prebivališče v različnih državah članicah Evropske unije, zato sodišče pravilno spora ni presojalo na podlagi določil ZMZPP, ampak je uporabilo Uredbo, ki je v obravnavani zadevi obvezna pravna podlaga za odločitev. Nadalje je sodišče pravilno odločilo o pristojnosti na podlagi splošnih določb, to je 4., 5. in 7. člena Poglavja II Uredbe, in ne na podlagi Oddelka 4, ki določa pristojnost za potrošniške pogodbe. Ne tekom postopka, ne v pritožbi, toženec ne obrazloži, zakaj bi šlo v konkretnem sporu za potrošniški spor in zakaj ga bi bilo treba šteti za potrošnika. V tem delu so pritožbene navedbe pavšalne. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za pogodbena razmerja, ki so navedena v točkah a, b in c, 1. točke 17. člena Uredbe. Torej ne gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke, ne za posojilno pogodbo ali kakršnokoli drugo obliko posojila za financiranje prodaje blaga in tudi ne za usmerjeno gospodarsko in poklicno dejavnost iz države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, v drugo državo članico. Kot rečeno kaj takega toženec ne zatrjuje.

6. V obravnavani zadevi gre za spor o tem, ali je bila pogodba za dobavo vode med pravdnima sklenjena ali ne. Sodišče prve stopnje je pristojnost pravilno določilo na podlagi 1. a točke 7. člena Uredbe, ki določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenim razmerjem pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Ker je tožeča stranka obveznosti izpolnjevala v Republiki Sloveniji, je skladno z Uredbo pristojno za razsojanje v tem sporu slovensko sodišče. Glede na vrednost spora in glede na dobave, ki so se vršile na njegovem območju, je krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Ob povedanem je izpodbijana odločitev pravilna.

7. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka.