Jedro

Res so nastopile spremenjene okoliščine, ki sicer lahko vplivajo na drugačno porazdelitev preživninskega bremena roditeljev, vendar so bile ugotovljene na obeh straneh. Tudi teža ugotovljenih sprememb je na obeh straneh enakovredna, kar pomeni, da je rezultat primerjave sprememb zopet uravnotežen tako, kot je bil ob določitvi preživnine in zato ni razlogov za njeno spreminjanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki je meril na znižanje preživnine, ki jo je dolžan plačevati tožnik za svoja otroka - toženca, na roke zakonite zastopnice - matere. Ugotovilo je, da so se razmere spremenile tako na strani preživninskega zavezanca kot tudi na strani praživninskih upravičencev, in zato ni utemeljen zahtevek za znižanje določene preživnine. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Sprejelo je dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in ugotovilo, da niso bila kršena določila pravdnega postopka, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V obširni reviziji predvsem graja dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje glede ugotovitve, da mati tožencev ne prejema najemnine za stanovanje, ki ga sicer oddaja v najem. Kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da sta sodišči izvedbo dokazov, ki jih je predlagal tožnik zavrnili bodisi: da gre za subjektivno pričo (ocena priče brez poznavanja), da izvedeni dokaz ne bi pripeljal do drugačne razsodbe (prejudiciranje), da je predlagani dokaz nepotreben (ker je zakonita zastopnica zadosti izčrpno navedla stroške). Revizija trdi, da se s takim obravnavanjem dela diferenciacija otrok in sta toženca v privilegiranem položaju glede na novo hčerko tožnika. Poudarja, da so premoženjske možnosti matere tožencev boljše in zato mora več prispevati k njunemu preživljanju. Končno revizija še opozarja, da tožnik nima možnosti najti dodatno delo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 385. člena ZPP/77), te pa so glede preživninskih potreb naslednje: - skupni stroški za toženko znašajo 74.800,00 SIT, - skupni stroški za toženca znašajo 57.800,00 SIT, - skupni stroški za novo hčerko tožnika znašajo 57.500,00 SIT.

Že ti podatki nudijo odgovor na revizijsko trditev, da sta toženca privilegirana na račun najmlajšega tožnikovega otroka. Očitno je, da ta trditev ni točna. Sodišči sta potrebe otrok zelo natančno ugotovili, njihova višina pa med strankama niti ni bila sporna (saj so upoštevani vsi stroški, ki sta jih navedla roditelja). Stroški leto in pol stare deklice so ugotovljeni praktično v enaki višini, kot za osnovnošolca. Splošno znano je, da stroški za otroka, ki začne obiskovati osnovno šolo, narastejo glede na stroške preživljanja predšolskega otroka. Napačna je tudi trditev tožeče stranke, da je toženec obiskoval vrtec in ne osnovne šole. Sodišči sta pravilno presojali spremenjene okoliščine ob koncu glavne obravnave, te pa so obsegale tudi še preostalo obdobje, za katerega tožnik zahteva znižanje preživnine. Glede trditve, da ima mati tožencev bistveno višje dohodke, revizija pretirava. Ugotovljeno je bilo, da so se dohodki matere zvišali za 5% glede na razmere ob določanju preživnine. Takega zvišanja ni mogoče zagovarjati kot bistveno spremenjenih razmer, ki terjajo drugačno porazdelitev preživninskega bremena roditeljev.

Gotovo pa so spremenjene okoliščine nov otrok na strani enega roditelja, ker predstavlja novo preživninsko obveznost, in prehod iz vrtca v osnovno šolo oziroma iz osnovne šole v srednjo, ker so potrebe otrok in zaradi tega stroški za njihovo preživljanje bistveno višji. Take okoliščine sta sodišči pravilno šteli kot tiste, ki jih predvideva peti odstavek 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ko določa, kdaj je dovoljen poseg (zvišanje, znižanje ali ustavitev) v že prej določeno višino preživnine.

Ob ugotavljanju premoženjskih razmer matere tožencev je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zaslišanje priče tožnikove sestre, ker je ocenilo, da tudi če bi priča izpovedala natanko tako, kot to trdi tožnik (da znaša najemnina 300 DEM), v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, ne bi tako pričevanje odločilno vplivalo na odločitev sodišča, ampak bi moralo še vedno tožbeni zahtevek za znižanje preživnine zavrniti. S tako presojo je sodišče druge stopnje soglašalo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da s tako presojo o nepotrebnosti izvedbe predlaganega dokaza ni bil kršen pravdni postopek. Zapis in oceno razlogov za zavrnitev izvedbe dokazov je treba razumeti natanko tako, kot je zgoraj zapisana. Opozoriti je treba zato na določilo 8. člena ZPP/77, kdaj sodišče šteje zatrjevana dejstva za dokazana: na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišči nista zavrnili izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnikove sestre, ker ji ne bi verjeli, ampak zato, ker njeno pričevanje četudi bi bilo natanko tako, kot je trdil tožnik, ne bi moglo spremeniti dokazne ocene celotnega postopka. To pa ne pomeni prejudiciranja zadeve, ampak kvečjemu racionalizacijo postopka in znižanje njegovih stroškov. Revizijsko sodišče ob tem ugotavlja, da tako ravnanje ni šlo na škodo tožeče stranke in ne predstavlja zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka.

Preizkus revizijske trditve, da je mati dolžna nositi višje finančno breme za preživljanje tožencev pokaže, da je porazdelitev finančnega bremeta že takšna. Mati namreč nosi bistveno višje finančno breme za preživljanje tožencev, poleg tega pa je ona tista, ki vsakodnevno skrbi za razvoj otrok, njuno izobraževanje, potrebno zdravstveno nego in higieno in podobno. Res so nastopile spremenjene okoliščine, ki sicer lahko vplivajo na drugačno porazdelitev preživninskega bremena roditeljev, vendar so bile ugotovljene na obeh straneh. Tudi teža ugotovljenih sprememb je na obeh straneh enakovredna, kar pomeni, da je rezultat primerjave sprememb zopet uravnotežen tako, kot je bil ob določitvi preživnine in zato ni razlogov za njeno spreminjanje.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bilo materialno pravo za ugotavljanje opisanih odločilnih okoliščin pravilno uporabljeno.

Iskanje dodatnega dela je dolžnost preživninskega zavezanca takrat, ko se izkaže, da redni dohodki ne zadoščajo za izpolnjevanje preživninskih obveznosti in za lastno preživljanje. Glede na trditve tožeče stranke, da ne zmore preživninskih obveznosti, je ta napotek v izpodbijani sodbi treba razumeti kot opozorilo, da je preživninska obveznost tako pomembna, da terja največje mogoče zavzemanje in trud preživninskega zavezanca za iskanje dodatnega (legalnega) zaslužka.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Ker zatrjevana kršitev pravdnega postopka ni podana, materialno pravo pa je bilo za odločitev pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.