Jedro

Ocena vrednosti spora (pri nedenarnih obveznostih) oziroma določitev denarne terjatve po višini (pri denarnih obveznostih), je procesna predpostavka za dovoljenost revizije (argumentom a contrario 382. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je med postopkom umaknil primarni zahtevek, zatem pa specificiral prvi podrejeni tožbeni zahtevek in vztrajal še na dveh podrejenih zahtevkih. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik še vedno lastnik sporne parcele št. 759/12 k.o... in da mu nihče ne omejuje lastnine ali posesti na tej parceli, je s sodbo zavrnilo vse preostale zahtevke, hkrati pa ugotovilo umik tožbe s primarnim zahtevkom glede vseh treh toženk in celotne tožbe zoper tretjo toženko. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper pravnomočni del sodbe je vložil tožnik, ki je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se napadena sodba razveljavi. V razlogih revizije je tožnik obrazložil domnevne postopkovne kršitve in trditev o zmotni uporabi materialnega prava.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in preostalima toženkama, ki na revizijo nista odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni dovoljena.

Tožbo je tožnik vložil 22.10.1996. V njej je postavil zahtevek zaradi sklenitve menjalne pogodbe (s katerim je zahteval, da mu toženke v zameno za parc. št. 759/12 k.o... izročijo parc. št. 839/2 in 840/2 k.o...) ter ocenil vrednost na 2.050.000,00 SIT. V tožbi je postavil še dva podrejena zahtevka (s prvim je zahteval, da mu toženke za odškodnino za parcelno št. 759/12 k.o... izročijo enakovredno zemljišče v bližini njegovega kraja bivanja, z drugim pa je zahteval za parcelo odškodnino v denarju v višini sodne cenitve). S pripravljalno vlogo 09.03.1999 je umaknil svoj primarni zahtevek ter "specificiral" svoj prvi podrejeni zahtevek tako, da mu zemljiškoknjižni lastnik in tisti, ki so mu parcelo odvzeli leta 1976, dajo kot nadomestno zemljišče parc. št. 1119/1, 2, 3, 4 in 5 do 7/24-ink, parcelno št. 1122/1, 3, 4, 5, 6, 7, 9 in 10, parcelno št. 1122/10 in parcelno št. 1120/2 k.o... Vztrajal je tudi pri ostalih podrejenih zahtevkih (da sta mu preostali dolžni povrniti odškodnino za parcelo številka 752/12 v obliki enakovrednega zemljišča oziroma, da sta mu preostali toženki dolžni plačati za sporno parcelo odškodnino v višini sodne cenitve).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik ocenil v tožbi zgolj vrednost spornega predmeta glede glavnega zahtevka (v višini 2.050.000,00 SIT), ki ga je med postopkom umaknil, medtem ko vrednosti spornega predmeta pri preostalih zahtevkih ni navedel, pri zahtevku zaradi plačila odškodnine v denarju pa ni navedel višine (zneska) zahtevane terjatve.

Po določilu drugega odstavka 186. člena ZPP mora tožnik že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, kadar predmet zahtevka ni denarni znesek, če si hoče zagotoviti pravico do revizije. Te procesne predpostavke morajo biti izpolnjene tudi v primerih, kadar tožnik z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago (objektivna kumulacija zahtevkov - 188. člen ZPP). Prvotni glavni zahtevek očitno temelji na pogodbeni podlagi (z njim je tožnik zahteval sklenitev menjalne pogodbe), preostali zahtevki pa očitno temelje na odškodninski podlagi (ker zahteva tožnik dodelitev drugih parcel oziroma plačilo odškodnine v denarju). Ob takem procesnopravnem stanju ugotavlja revizijsko sodišče, da tožnik vrednosti spornih predmetov, ki so predmet z revizijo izpodbijane pravnomočne sodbe, v tožbi oziroma med postopkom ni navedel. Ocena vrednosti spora (pri nedenarnih obveznostih) oziroma določitev denarne terjatve po višini (pri denarnih obveznostih), je procesna predpostavka za dovoljenost revizije (argumentum a contrario - 382. člen ZPP). Ker tožnik vrednosti spora glede predmetov, ki so bili predmet pravnomočnega dela izpodbijane sodbe, ni navedel, njegova revizija ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče moralo zavreči (392. v zvezi s 389. členom ZPP).