Up-535/03 - 9

6. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa mag. C. C. iz Z., na seji senata dne 28. junija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 734/2002 z dne 15. 5. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. P 98/2000 z dne 20. 3. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V pravdi zaradi prestavitve služnosti je sodišče prve stopnje zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek tožečih strank (sedaj pritožnikov) za prestavitev služnostne poti tožencev, ki teče po zemljišču pritožnikov. Sodišče je ugotovilo, da je služnostna pot, ki tožencema služi kot edini dostop do njune stanovanjske hiše, za pritožnika obremenjujoča, saj poteka diagonalno preko njunega zemljišča, da pa niso izpolnjeni pogoji za ugoditev zahtevku za prestavitev služnosti, saj tožena stranka ni dala soglasja za prestavitev, ponujena nova služnostna pot pa toženi stranki ne omogoča izvrševanja vseh dosedanjih služnostnih upravičenj. Da nova pot ni enakovredna prejšnji, je sodišče ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca. Višje sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je za odločitev pomembno, ali je nova pot enakovredna prejšnji, ter tudi z ugotovitvijo, da ta pogoj ni izpolnjen.

2.Pritožnika izpodbijata sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zatrjujeta, da so jima bile z njima kršene pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave ter pravica do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave. Zatrjujeta tudi kršitev ustreznih pravic v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), zlasti pravice do poštenega sojenja. Očitek pristranskega sojenja pritožnika utemeljujeta z zatrjevanjem, da sta sodišči storili številne tako očitne procesne in materialnopravne napake, da ni mogoč drugačen zaključek, kot da je sodilo pristransko. Tak sklep pa po mnenju pritožnikov izhaja tudi iz sestave sodnega senata, ki je odločal na drugi stopnji. Pri istih strankah naj bi bil to že četrti primer, ko je o pritožbi odločal isti senat Višjega sodišča v Ljubljani. Pritožnika še navajata, da sta v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje grajala ugotovitev sodišča, da so pri dostopu po prejšnji poti tovornjaki lahko obračali pred hišo tožencev, saj naj bi že v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno zatrjevala, da obračanje tovornjakov tudi prej ni bilo mogoče, sodišče prve stopnje pa te njune trditve ni niti omenilo. Pritožnika zatrjujeta, da Višje sodišče ni odgovorilo na to njuno pritožbeno navedbo. V tem vidita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kršitev navedene ustavne pravice naj bi bila tudi v tem, da naj bi sodišče zlorabilo izjavo pritožnikov, da sta pripravljena odstopiti pas svojega zemljišča, in iz nje sklepalo, da tega gotovo ne bi ponujala, če teh upravičenj toženca na stari poti ne bi imela, Višje sodišče naj na pritožbene navedbe v zvezi s tem ne bi odgovorilo. Po mnenju pritožnikov je Višje sodišče tudi na pritožbene argumente o številnih procesnih kršitvah odgovorilo povsem pavšalno in nejasno. Pritožnika zatrjujeta tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave, ki naj bi bila kršena s tem, da izpodbijana sodba pritožnikoma odreka možnost mirnega uživanja njune lastnine. Višje sodišče naj bi tudi ignoriralo pritožbene navedbe, s katerimi sta pritožnika zatrjevala, da je z odločitvijo sodišča prve stopnje porušeno zakonito razmerje med lastninsko pravico in obremenjujočo služnostno pravico. Pritožnika izpodbijanima sodbama očitata še, da sta tako očitno napačni, da ju je treba šteti za arbitrarni.

B.

3.Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne zahtevek za prestavitev služnosti, poleg ugotovitve, da je bilo obračanje tovornjakov pred hišo tožencev po stari poti mogoče, po novi poti pa ni več, temelji tudi na ugotovitvi izvedenca, da nova pot po kvaliteti tudi sicer ne ustreza stari služnostni poti, zlasti, da je neprimerna za vožnjo s tovornjaki, medtem ko jo je mogoče prevoziti z osebnim vozilom. Iz ugotovitev izvedenca, ki je primerjal obe poti, še izhaja, da bi bilo z nove poti treba odstraniti manjšo smreko, izravnati greben med koloteki, mestoma razširiti nasip, dodati nanos za izravnavo v ovinkih, ki bi omogočil odtekanje vode in podobno. Sodišče je v obrazložitvi napisalo, da v celoti sprejema izvedensko mnenje in da nima v zvezi z njegovimi ugotovitvami nobenih pomislekov tudi po zaslišanju ene izmed prič. Po mnenju sodišča ima nova pot številne pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba odpraviti, da bi bili poti primerljivi. Po pritožbi pritožnikov je Višje sodišče v obrazložitvi svoje sodbe med drugim napisalo, da pritožba ni nasprotovala navedbam v sodbi sodišča prve stopnje o številnih pomanjkljivostih nove poti. Po mnenju Višjega sodišča pa že te ugotovljene pomanjkljivosti, ki jim pritožnika nista nasprotovala niti jih nista odpravila, zadostujejo za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožnika tudi v ustavni pritožbi tem ugotovitvam iz izpodbijanih sodnih odločb izrecno ne nasprotujeta.

4.Pritožnika navajata, da zatrjujeta kršitev ustavnih pravic in tudi ustreznih pravic EKČP. Ker ustavna pritožba ne vsebuje navedb konkretnih določb EKČP, razen pravice do poštenega sojenja, niti posebnih razlogov, s katerimi bi utemeljevala zgolj kršitve določb EKČP, je Ustavno sodišče te navedbe pritožnikov preizkusilo z vidika morebitnih kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Pritožnika večino očitkov o kršitvi ustavnih pravic (tako procesnih kot materialnih), ki jih naslavljata tako na sodišče prve stopnje kot tudi na Višje sodišče, navezujeta na odločitvi sodišč v zvezi z vprašanjem obračanja tovornjakov pred hišo tožencev ter primerljivostjo stare in nove poti s tega vidika. Tem vprašanjem sta večino pozornosti res namenili tudi sodišči v obrazložitvah izpodbijanih sodb. Obrazložitev izpodbijanih sodnih odločb pa že v delu, opisanem v tretji točki tega sklepa, zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka za prestavitev služnosti. Ustavno sodišče je zato najprej obravnavalo očitke o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se nanašajo na ta del obrazložitve izpodbijanih sodnih odločb.

5.Pritožnika z ustavno pritožbo med drugim uveljavljata kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave. Kršitev vidita predvsem v tem, da naj bi jima izpodbijani sodbi odrekali možnost mirnega uživanja njune lastnine. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnikov, sam po sebi še ne izkazuje kršitve pravice do zasebne lastnine. Za kršitev te ustavne pravice bi šlo le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Iz ustavne pritožbe je razvidno, da pritožnika nasprotujeta stališču Višjega sodišča, da mora biti za ugoditev zahtevku nova pot enakovredna prejšnji, in navajata, da je s tem porušeno zakonito razmerje med služnostno in lastninsko pravico. Višje sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe res napisalo, da mora biti za ugoditev zahtevku nova pot enakovredna prejšnji, vendar je z vidika morebitne kršitve pravice iz 33. člena treba preizkusiti stališče in razloge, na katerih z ustavno pritožbo izpodbijana odločitev sodišča dejansko temelji. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi zavzelo stališče, da mora ponujena, nova služnostna pot toženi stranki omogočati izvrševanje vseh dosedanjih služnostnih upravičenj, ki jih je imel na prejšnji poti. Tako stališče samo po sebi ni v neskladju s 33. členom Ustave. Ob ugotovitvah izvedenca o številnih (konkretno navedenih) pomanjkljivostih nove poti je zahtevek za prestavitev služnostne poti zavrnilo. Kršitve pravice pritožnikov do zasebne lastnine sodišču zaradi take odločitve ni mogoče očitati, v pravilnost odločitev sodišča pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

6.Prav tako ni utemeljen očitek o arbitrarnosti izpodbijanih sodb in s tem kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tako sodišče prve stopnje kot tudi Višje sodišče pa sta navedli bistvene pravne razloge za svojo odločitev. Obe sodišči sta v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz 22. člena Ustave, svoji odločbi ustrezno obrazložili.

7.Pritožnika Višjemu sodišču tudi očitata, da ni odgovorilo na njune pritožbene navedbe v zvezi s procesnimi kršitvami in napačno uporabo materialnega prava. Zatrjujeta, da je bila s tem kršena njuna pravica iz 22. člena Ustave. Ta očitek ni utemeljen. Sodišču, ki odloča o pritožbi, se ni treba opredeliti do vseh pritožbenih navedb, temveč le do tistih, ki so po razumni oceni sodišča bistvene za odločitev. Obrazložitev odločb instančnih sodišč tudi ni nujno tako obširna, kot mora biti odločitev sodišča prve stopnje.[1] Tudi ni ustavna zahteva, da bi Višje sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev.[2] Pritožnika ne navajata posameznih pritožbenih navedb, za katere trdita, da Višje sodišče nanje ni ustrezno odgovorilo, temveč prilagata izvleček obširne pritožbe ob zatrjevanju, da natančnejša argumentacija ni mogoča. Ob takšnih navedbah ustavne pritožbe tudi natančnejša argumentacija Ustavnega sodišča v zvezi s posameznimi očitki ni mogoča. V okviru presoje, ki je glede na navedbe ustavne pritožbe mogoča, izpodbijana sodba zadošča zgoraj navedenim kriterijem. Višje sodišče je presodilo, kateri razlogi sodišča prve stopnje so za odločitev bistveni, in ugotovilo, da za zavrnitev zahtevka zadoščajo ugotovitve sodišča prve stopnje o številnih naštetih pomanjkljivostih nove poti. Navedlo je tudi, da pritožnika tem ugotovitvam v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje nista nasprotovala.

8.Očitki o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se nanašajo na ta del obrazložitve, so torej neutemeljeni. Ker obrazložitev izpodbijanih sodnih odločb že v tem delu zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka, Ustavnemu sodišču ni bilo treba presojati očitkov (procesne in materialne narave) pritožnikov, ki se nanašajo na drugi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, to je na ugotovitve v zvezi z obračanjem tovornjakov pred hišo tožencev na stari in novi poti.

9.Pritožnika uveljavljata tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave. Z zatrjevanjem, da sta sodišči storili tako številne in očitne procesne ter materialnopravne napake, da ni mogoč drugačen zaključek, kot da je sodilo pristransko, pritožnika nista izkazala pristranskosti sodišča. Ni mogoče izključiti, da bi bilo v določenih primerih grobih sodniških napak v povezavi s še kakšno okoliščino, ki kaže na pristranskost sodnika, mogoče sklepati tudi na to, da sojenje ni nepristransko. Vendar v obravnavanem primeru, tudi če bi držale trditve iz ustavne pritožbe o materialnih in procesnih kršitvah, ki naj bi jih storili sodišči, ne gre za napake, ki bi utemeljevale takšen zaključek. V zvezi z očitkom o sestavi sodnega senata, ki je na drugi stopnji odločal o pritožbi pritožnikov, je Ustavno sodišče zaprosilo Višje sodišče v Ljubljani za pojasnilo o tem, na kakšen način se na tem sodišču dodeljujejo zadeve posameznim sodnikom in sodnim senatom. Sodišče je pojasnilo, da dodeljuje zadeve v skladu s pravili sodnega reda ter da je bila na tak način dodeljena tudi obravnavana zadeva. Sodišče je še pojasnilo, da je bilo na podlagi dopisa Ustavnega sodišča odrejeno ponovno preverjanje pravilnosti dodeljevanja zadev, na katere se pritožnik sklicuje v ustavni pritožbi, ter da je bilo ugotovljeno, da so bile vse zadeve dodeljene v skladu s pravili. Predložilo je tudi poročilo o dodelitvi teh zadev ter kopije relevantnih vpisnikov in letnih razporedov sodnikov. Glede na to očitek pritožnikov o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja ni izkazan. Iz pravice do nepristranskega sojenja po 23. členu Ustave med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Pritožnika razen dejstva, da je ena izmed sodnic doma iz V. V. ter da obstajajo govorice o medsebojni povezanosti nekaterih sodnikov in odvetnikov, ne navedeta nobene konkretne okoliščine, ki bila zbujala dvom v nepristranskost sojenja. Pri tem niti ne zatrjujeta, da sta v pritožbi predlagala izločitev teh sodnikov. Zgolj z navajanjem, da je v štirih zadevah (pri čemer gre v enem primeru za novo sojenje po razveljavitvi prvostopenjske odločitve) pred Višjim sodiščem v Ljubljani med istima strankama odločal isti senat, pritožnika nista izkazala kršitve pravice iz drugega odstavka 23. člena Ustave.

10.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter članici mag. Marija Krisper Kramberger in Milojka Modrijan. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić

Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/2001 in OdlUS X, 108).

Tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-458/02 z dne 13. 11. 2003, ki je priložen.