Jedro

Za presojo, ali so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga kršene pravice obrambe, pri čemer gre za kršitev ustavnega jamstva iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki je v Zakonu o kazenskem postopku določena kot kršitev pravic obrambe v drugem odstavku 371. člena ZKP, mora tisti, ki takšno kršitev zatrjuje, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izkazati relevantnost dokaznega predloga in verjetnost njegovega uspeha oziroma izkazati obstoj kršitve in njeno zvezo z zakonitostjo sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo E. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ in mu za prvo dejanje določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, za drugi dve pa za vsako tri mesece zapora in mu nato izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, vanjo pa vštelo čas, prebit v priporu. Po členu 69 KZ je bil obsojencu zasežen nož, v plačilo pa naloženi stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je ob reševanju pritožbe zagovornika obsojenca sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena KZ in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, obsojencu pa je za dejanji lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ izreklo enotno kazen pet mesecev zapora; pritožbo obsojenčevega zagovornika pa je zavrnilo in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano odločbo pa spremeni in postopek ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi ter vrne zadevo prvo oziroma drugostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, ki naj pravilno in zakonito odloči ter obdolžencu povrne vse stroške postopka.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenila, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da je na vprašanje o silobranu, ki ga je uveljavljala obramba, izčrpno in argumentirano odgovorilo že drugostopno sodišče, ko je preizkušalo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S tem, ko vložnik zahteve za varstvo zakonitosti podaja lastno razumevanje in lastno oceno izvedenih dokazov, pravzaprav izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Enako vložnik zahteve za varstvo zakonitosti utemeljuje dokazne predloge (katerih izvedbo je sodišče argumentirano že zavrnilo), z lastnim razumevanjem izvedenih dokazov, to je z ugotovljenim dejanskim stanjem. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. K odgovoru vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca dodaja, da bi morali tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabiti drugačne določbe zakona, kot jih je sicer, podana je kršitev kazenskega zakonika in je zato zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Navaja tudi, da je v teku postopka prišlo do kršitve določb kazenskega postopka, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, zato vztraja pri svoji zahtevi.

B.

5. Vložnik uveljavlja kršitev zakona, in sicer, da bi moralo sodišče uporabiti določbe iz prvega in drugega odstavka 11. člena oziroma tretjega odstavka 11. člena KZ – določbe o silobranu oziroma prekoračenem silobranu. Iz vsebine zahteve je razvidno, da je treba pritrditi mnenju vrhovne državne tožilke, da vložnik zatrjevano kršitev kazenskega zakona opira na svojo oceno, da je bilo dejansko stanje glede dejanj, zaradi katerih je bil V. obsojen, zmotno pa tudi nepopolno ugotovljeno. V zvezi s tem je potrebno ponoviti temeljno pravilo, da je kršitev kazenskega zakona podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi.

6. Očitek zahteve, da sodišče ni ugodilo predlogu z dne 26. 2. 2003, da se izvedencu določi enaka naloga za obsojenca in Z. Z., s čemer naj bi bilo kršeno načelo iskanja materialne resnice, ni utemeljen. Ta predlog je bil podan v teku kazenske preiskave, z njim se preiskovalna sodnica ni strinjala in je nato senat Okrožnega sodišča s sklepom Ks 137/2003 z dne 3. 3. 2003 dokazni predlog zavrnil. Nadalje vložnik trdi, da sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, naj se pribavi železna palica in ugotovi morebitne sledi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 7. 2010 je razvidno, da je obramba predlagala, da se zasežena palica, tako kot je bilo že sklenjeno na glavni obravnavi 4. 5. 2010, pridobi in pošlje na pregled na Center za forenzične preiskave. Sodišče je na glavni obravnavi dne 1. 7. 2010 ta predlog zavrnilo. Sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, vendar tega vložnik ne napada, ampak trdi, da pomeni zavrnitev predloga kršitev načela materialne resnice. To načelo zagotavlja pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja tako, da je sodišče upravičeno in dolžno izvajati dokaze, tudi po uradni dolžnosti in ne samo na predlog strank. Kolikor vložnik v zvezi s tem torej uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, uveljavlja razlog, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Za presojo, ali so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga kršene pravice obrambe, pa je potrebno poudariti, da gre pri tem lahko za kršitev ustavnega jamstva iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki je v Zakonu o kazenskem postopku določena kot kršitev pravic obrambe v drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar pa mora tisti, ki takšno kršitev zatrjuje, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izkazati relevantnost dokaznega predloga in verjetnost njegovega uspeha oziroma izkazati obstoj kršitve in njeno zvezo z zakonitostjo sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), česar vsega pa vložnik ni storil. 7. Vložnik z oceno, da je izrečena sankcija prestroga, napada primernost izrečene kazni kar pa ni razlog, ki ga je dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Trditev, da izrečena kazen 5 mesecev odstopa od izoblikovane sodne prakse, ostaja brez kakršnihkoli argumentov, in je, kolikor z njo vložnik uveljavlja kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom, ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Vrhovno sodišče je po tem, ko je ugotovilo, da kršitve Ustave in zakona, ki jih uveljavlja vložnik, niso podane, in da je zahteva v pretežni meri vložena iz nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zahtevo v skladu z določilom člena 425 zavrnilo. O stroških, nastalih pri odločanju o vloženem izrednem pravnem sredstvu, je odločilo na podlagi prvega odstavka 95 v zvezi z 98. a členom ZKP.