Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.755,63 EUR (prej 900.000 SIT), za strah v višini 625,94 EUR (prej 150.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 6.259,39 EUR (prej 1.500.000 SIT). Upoštevalo je, da je tožena stranka tožniku že plačala 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT), ta znesek je valoriziralo na dan sodbe sodišča prve stopnje in toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 6.292,77 EUR (prej 1.508.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 8.554,50 EUR (prej 2.050.000 SIT). Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in da je tožnik upravičen do 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča vlaga revizijo tožnik. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim mu ni bila prisojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin napačno povzelo izvedensko mnenje. To naj bi zatrjeval že v pritožbi, vendar pritožbeno sodišče na to ni odgovorilo. Glede pretrpljenega strahu ponavlja navedbe iz tožbe in pritožbe in dodaja, da je sodišče spregledalo trditev, da je o nesreči večkrat sanjal, zaradi česar se boji vožnje z motorjem. Poleg tega naj bi sodišče premalo upoštevalo tožnikov specifičen položaj, da je od rojstva gluhonem in od mladosti invalidsko upokojen. Edino veselje naj bi mu bili vožnja z motorjem in delo na kmetiji, zaradi poškodbe pa je pri takšnem udejstvovanju bistveno omejen. Tudi siceršnja socialna izoliranost naj bi bila po nesreči še hujša, saj se lahko premika samo okoli hiše, kolikor zmore peš. Nadalje tožnik v reviziji zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo pričakovanega poslabšanja ramena zaradi predčasne obrabe sklepa, pritožbeno sodišče pa na te navedbe ni odgovorilo.

Revizija sodbi nižjih sodišč izpodbija tudi v delu, s katerim je sodišče že plačani znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo valoriziralo na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje in tako znižalo dosojeni znesek odškodnine za 42.000 SIT (sedaj 175,26 EUR). Navaja, da tožena stranka valorizacije ni pravočasno predlagala, sodišče pa je ne bi smelo opraviti po uradni dolžnosti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku Uradni list RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3) in Uradni list RS, št. 45/2008 (ZPP-D), v nadaljevanju: ZPPĆ vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/2007 – OZ-UPB1, v nadaljevanju: OZ). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so torej dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik v nezgodi utrpel nalom sklepne površine leve lopatice, pok četrtega levega rebra in številne udarnine ter odrgnine po telesu s površnimi krvavitvami.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik zaradi navedenih poškodb trpel dvanajst tednov bolečin različnih intenzivnosti (od tega en dan hude), občasne lažje bolečine pa bo trpel tudi v bodoče ob spremembi vremena in fizični obremenitvi. Poleg tega je moral pogosto obiskati zdravnika in trpeti dolgotrajno in bolečo fizioterapijo. Za to vrsto škode sta mu sodišči prisodili 3.755,63 EUR (prej 900.000 SIT). Očitek, da je sodišče prve stopnje glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin napačno povzelo izvedensko mnenje, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo, da bo tožnik lažje bolečine trpel vselej (ob spremembi vremena ali fizični obremenitvi), to pa mu je pojasnilo že pritožbeno sodišče. Tudi sicer revizijsko sodišče meni, da iz obrazložitev nižjih sodišč izhaja, da sta pri presoji upoštevali vse okoliščine primera. Revizijsko sodišče je opravilo tudi primerjavo z odškodninami za škodo podobnega obsega, vendar ta primerjava ne daje podlage za višjo odškodnino. Materialno pravo je torej v tem delu pravilno uporabljeno.

Tožnik nadalje trdi, da sodišči nista zadosti upoštevali trajanja in intenzivnosti strahu in da je prisojena odškodnina v višini 625,94 EUR (prej 150.000 SIT) prenizka, saj bi sodišči morali prisoditi tožniku vseh zahtevanih 2.295,12 EUR (prej 550.000 SIT) odškodnine. Revizijsko sodišče tej trditvi ne pritrjuje, saj sta sodišči pri odmeri upoštevali vse bistvene dejanske ugotovitve (da je tožnik trpel hud nenaden primaren strah, ko je opazil, da se bo avto zaletel vanj, intenziven sekundaren strah od same nesreče do postavitve diagnoze in nato še petmesečni strah za uspešen izid zdravljenja). Revizijsko sodišče še dodatno pojasnjuje, da tožnikov očitek, da je sodišče spregledalo navedbo o tem, da se boji vožnje z motorjem, ker je o nesreči večkrat sanjal, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kot mu je pojasnilo že pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje upoštevalo vse bistvene okoliščine primera in za strah priznalo pravično denarno odškodnino. Ne glede na to pa je dejstvo, da se tožnik boji vožnje z motorjem, upoštevalo že pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Ker tudi primerjava z drugimi podobnimi primeri ne omogoča višje odškodnine od prisojene, je v tem delu materialno pravo pravilno uporabljeno.

Znižanje odškodnine na pritožbeni stopnji za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bilo po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno. Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo okoliščino, da je edina funkcionalna posledica poškodbe lažja omejenost gibljivosti leve rame z bolečinami v skrajnih legah. Ob nadaljnjem upoštevanju dejstev, da anatomskih posledic poškodb ni, kot tudi tožnikove starosti, revizijsko sodišče razlogom pritožbenega sodišča za znižanje odškodnine v celoti pritrjuje. Revizijsko sodišče pri tem dodaja, da sta obe sodišči pravilno upoštevali tožnikov specifičen položaj, čeprav nista izrecno omenjali njegove posebne socialne izoliranosti. Tudi očitek, da sodišče ni upoštevalo pričakovanega poslabšanja ramena zaradi predčasne obrabe sklepa, ni utemeljen. Izvedenec je ugotovil, da se tožnikovo stanje kot posledica poškodbe ne bo ne poslabšalo ne izboljšalo, kar sta obe sodišči upoštevali. Res je v mnenju napisano, da lahko nalom sklepne površine lopatice privede do predčasne obrabe sklepa, vendar je izvedenec izrecno dodal, da le v kolikor je izpostavljen hujšim obremenitvam. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da so bila pri odmeri pravilno upoštevana vsa merila iz 179. člena OZ in tudi primerjava odškodnine s prisojenimi v drugih podobnih zadevah pokaže, da šele na drugi stopnji znižana odškodnina predstavlja pravično odškodnino.

Glede izpodbijanja valorizacije že plačane odškodnine revizijsko sodišče meni, da gre za pravno vprašanje, ki ga je sodišče smelo (in celo moralo) reševati po uradni dolžnosti. Tožena stranka je tožniku na račun odškodnine, ki jo zahteva v tej pravdi, 16. 11. 2004 plačala 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 15. 2. 2007. Ta dejstva so bila znana in sodišče z valorizacijo akontacije ni ugotovilo nobenega novega dejstva. Opravilo je zgolj matematično operacijo, ki je šele omogočila pravilno uporabo materialnega prava. Zneska ugotovljene pravične denarne odškodnine na eni strani in plačane akontacije na drugi strani je dalo na skupni imenovalec - to je realna denarna vrednost v času izdaje sodbe. Ker se višina pravične denarne odškodnine presoja po cenah v času sojenja, je le na ta način mogoče ugotoviti znesek pravičnega denarnega zadoščenja, ki ga je po sodni odločbi še dolžna plačati tožena stranka in ki pripada tožeči stranki. V nasprotnem primeru bi odločitev o prisojenem znesku nasprotovala merilom, ki jih je na podlagi prvega, predvsem pa drugega odstavka 179. člena OZ za odmero odškodnin izoblikovala sodna praksa. Pritožbeno sodišče je torej opravilo valorizacijo v okviru pravilne uporabe materialnega prava, za kar je pristojno po uradni dolžnosti. Ta očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

Ker tako uveljavljena revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo.