Jedro

Stališče tožeče stranke pri prevzemu je bilo nedvoumno izraženo v tem smislu, da vztraja tudi pri dobavi opreme v skladu s pogodbo. Pravnega ravnanja med strankama zato ni mogoče presojati po določbah o nadomestni izpolnitvi saj izročitve kompresorjev brez dogovorjene mikroprocesorske opreme ni mogoče šteti kot datio in solutum (308. čl. ZOR).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v tč. 1, 3, in 4 izreka spremeni tako, da se zavrne kot neutemeljena tudi pritožba tožene stranke ter se v izpodbijanem delu (tč. 1, 2 in 4. izreka) potrdi sodba prve stopnje.

V ostalem (tč. 2 izreka sodbe druge stopnje) se revizija zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 85.790.00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1994 dalje do plačila v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka dobaviti in montirati tožeči stranki mikroprocesorsko vodeni krmilni in varovalni sistem ( 3 kom), alfanumerični terminal s serijsko asinhronsko povezavo za prikaz parametra obratovanja oz. upravljanja kompresorske postaje in sušilnik zraka tip SF 83 J. s kapaciteto 96 m3/min, ji plačati 380.90 Sit z zamudnimi obrestmi ter povrniti pravdne stroške v znesku 78.800.00 Sit, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da sta stranki dne 13.12.1984 sklenili pogodbo, s katero se je tožena stranka zavezala projektirati, dobaviti in montirati opremo za predelavo obstoječe kompresorske postaje na objektu M. v Mariboru. Tožena stranka dela pogodbene obveznosti, ki se nanaša na dobavo 3 kom mikroprocesorsko vodenega krmilnega in varovalnega sistema in alfanumeričnega terminala, ni izpolnila. Ni pristala na nadomestno izpolnitev v obliki klasičnega krmiljenja, temveč je le-to prevzela le kot začasno rešitev do dokončne dobave avtomatskega krmiljenja. Zato zahtevek ne meri na odpravo napak, ampak na izpolnitev pogodbene obveznosti. Enako velja za sušilnik, saj za nadomestno dobavljeni absorbcijski sušilnik primopredaja sploh ni bila opravljena. Pogodbena kazen je obračunana glede na celotno pogodbeno vrednost v skladu s pogodbo. Zavrnjeni del zahtevka pa se nanaša na plačilo odškodnine. Škoda tožeči stranki po ugotovitvi sodbe prve stopnje ni nastala.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in je spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek na izpolnitev pogodbe in na plačilo pogodbene kazni, pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Drugače kot sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da v obravnavani zadevi ne gre za neizpolnitev pogodbe, pač pa za nepravilno izpolnitev zato ima tožeča stranka samo jamčevalne ugovore. Te pa je uveljavljala po preteku enoletnega roka iz 616.čl. ZOR, zato je njen zahtevek zavrnilo. Pogodbena kazen je akcesorne narave in zato deli usodo glavne obveznosti. V zvezi z odškodninskim zahtevkom pa je ugotovilo, da bi bil potreben človeški nadzor tudi, če bi bili kompresorji mikroprocesorsko vodeni in varovani. Tudi zdaj je v vsaki izmeni potreben en delavec in zato tožeča stranka v zvezi s tem nima škode. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizjski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Vztraja pri svojem stališču, da je šlo za neizpolnitev pogodbe in da je sprejela kompresorje brez avtomatičnega krmiljenja le kot začasno rešitev. Pri tem se sklicuje na dogovor med strankama na sestankih dne 27.11.1985, 27.10.1986 in 19.11.1987 ter na izpovedi prič L. in M. Poudarja, da ni nikoli pristala na nadomestno spolnitev niti v obliki klasičnega krmiljenja kompresorjev, niti glede sušilnika. Vseskozi je vstrajala pri pogodbi in zahtevala izpolnitev. Navaja še, da zdaj krmili sisteme iz dveh centrov in ima dvojni nadzor, zaradi česar potrebuje tri delavce več, kot bi jih sicer.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena, kolikor se nanaša na izpolnitveni zahtevek in na pogodbeno kazen, kolikor se nanaša na odškodninski zahtevek pa ne. V zvezi s temeljnim vprašanjem v tem sporu, ali gredo tožeči stranki spolnitveni ali jamčevalni zahtevki, je pomembna ugotovitev obeh sodb, da tožeča stranka ni ugovarjala vgraditvi dobavljenih kompresorjev, ampak samo temu, da ti niso bili avtomatsko ampak samo klasično vodeni. Iz te ugotovitve je sodba druge stopnje napravila zaključek, da je tožeča stranka spolnitev sprejela, s čimer je izgubila pravico uveljavljati manjkajočo opremo kot dokončno izpolnitev pogodbe in imajo njeni zahtevki naravo jamčevalnih zahtevkov; če bi hotela ohraniti pravico do izpolnitvenih zahtevkov, bi morala ponujeno izpolnitev odkloniti. Tako stališče pa glede na ugotovljene dejanske okoliščine ni pravilno. Ugotovljeno je namreč bilo, da je tožeča stranka vseskozi vztrajala pri dobavi dogovorjene mikroprocesorske opreme in da je kompresorje brez avtomatičnega krmiljenja sprejela le kot začasno rešitev. Tožeča stranka se torej ni nikdar zadovoljila s tem, da ji tožena stranka ne bo dobavila mikroprocesorsko vodenega krmilnega in varovalnega sistema in alfanumeričnega terminala. To pa je oprema, ki je lahko tudi predmet samostojne dobave. Ko je tožeča stranka sprejela delno izpolnitev, ker je kompresorje potrebovala in ker je hkrati vseskozi vstrajala tudi pri izpolnitvi preostalega dela pogodbe, ni izgubila pravice do izpolnitvenega zahtevka. V tem pogledu je stališče sodbe druge stopnje napačno. Odločilna je ugotovitev, da je tožeča stranka vseskozi vztrajala pri popolni izpolnitvi pogodbe in da ni nikoli izrazila volje, da delno izpolnitev sprejme kot nepravilno spolnitev. Stališče tožeče stranke pri prevzemu kompresorjev je bilo nedvoumno izraženo v tem smislu, da vztraja tudi pri dobavi mikroprocesorske opreme v skladu s pogodbo. Pravnega razmerja med strankama zato ni mogoče presojati po določbah o nadomestni izpolnitvi (308.čl. ZOR). Glede na jasno izraženo zahtevo tožeče stranke, da vztraja pri izpolnitvi pogodbe, izročitve kompresorjev brez dogovorjene mikroprocesorske opreme ni mogoče šteti kot datio in solutum v smislu 308.čl. ZOR. Zato je izpolnitveni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Za izpolnitev z zamudo sta pravdni stranki dogovorili pogodbeno kazen v višini 2% pogodbene vrednosti na dan, največ pa 5% te vrednosti (8.4. tč. pogodbe št. 33/84 z dne 13.12.1984 ). Pravilno je torej prvostopno stališče, da se pogodbena kazen obračuna od pogodbene vrednosti, ne le od vrednosti manjkajoče opreme. V tem pogledu je odločilno pogodbeno določilo.

Tudi zahtevek na dobavo sušilnika je izpolnitveni zahtevek. Pravilno je prvostopno stališče, da obveznost tožene stranke, da izroči sušilnik, ki je bil dogovorjen s pogodbo, ni prenehala. Nadomestnega sušilnika, ki ni imel dogovorjene kapacitete, tožeča stranka po prvostopni ugotovitvi ni sprejela, tako da je tudi ta del pogodbe ostal neizpolnjen.

Ni pa utemeljena revzija tožeče stranke glede zavrnitve njenega odškodninskega zahtevka. Glede tega je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve obeh sodb, po katerih tožeči stranki ni nastala škoda zaradi nedobavljene mikroprocesorske opreme. Drugačnih trditev tožeče stranke, ki navaja, da zaradi tega zaposluje tri delavce več, kot bi jih sicer, revizijsko sodišče ne more upoštevati (3. odst. 385.čl. ZPP).

Revizijsko sodišče je torej reviziji ugodilo tako, da je vspostavilo prvostopno odločitev, ki jo glede na navedeno šteje za pravno pravilno (1. odst. 395.čl. in 393.čl. ZPP).

Glede na revizijsko odločitev sta bili pritožbi obeh strank proti sodbi prve stopnje neutemeljeni in ker pritožbenih odgovorov ni bilo, ni nastala za nobeno stranko obveznost, da drugi povrne pritožbene stroške. Pač pa mora tožena stranka glede na delno utemeljeno revizijo tožeče stranke njej povrniti revizijske stroške, ki so odmerjeni po veljavni taksni in odvetniški tarifi od vrednosti spornega predmeta, s katerim je tožeča stranka z revizijo uspela (2. odst. 154.čl. in 1. odst. 166.čl. ZPP).