Jedro

Če sodišče ugotovi, da je storilec prostovoljno odstopil od dokončanja kaznivega dejanja, mora v pravno opredelitev vnesti tudi določbo čl. 21/I KZ SFRJ, saj je v njem določba o možnosti odpustitve kazni.

Izrek

Pritožbam obtoženega E. Š. in njegovih zagovornikov se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i : - v odločbi o pravni opredelitvi kaznivega dejanja pod točko 1 krivdoreka tako,da se to kaznivo dejanje pravno opredeli tudi kot prostovoljni odstop po členu 21/I Kazenskega zakona SFR Jugoslavije in - v odločbi o kazenski sankciji tako, da se za navedeno kaznivo dejanje določena kazen zniža na 4 (štiri) mesece zapora, zniža pa se tudi določena enotna kazen in sicer na 1 (eno) leto zapora, preizkusna doba pa skrajša na 1 (eno) leto; sicer se pritožbe z a v r n e j o kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo spoznalo obtoženega E. Š. za krivega treh kaznivih dejanj poskusa posilstva po I. odstavku 100. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije v zvezi s členom 19 Kazenskega zakona SFR Jugoslavije. Obtožencu je na podlagi člena 52 Kazenskega zakona SFR Jugoslavije v zvezi s členom 4 Ustavnega zakona Republike Slovenije izreklo pogojno obsodbo ter določilo za vsako kaznivo dejanje po sedem mesecev zapora in enotno kazen enega leta in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obtoženec je bil obsojen tudi na plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 1.860,00 SIT ter povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Proti takšni sodbi so se pritožili obtoženec in njegova zagovornika.

Vsi uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, podrejeno pa napadajo tudi odločbo o kazenski sankciji. Pritožniki predlagajo, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, oziroma da se obtožencu ob uporabi določila člena 44/I v zvezi s členom 24/I Kazenskega zakonika odpusti kazen za vsa tri kazniva dejanja.

Pritožbe so le delno utemeljene.

Pritožniki nimajo prav, ko posplošeno trdijo, da je sodišče prve stopnje zakrivilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku. Pritožniki predvsem zatrjujejo in to pavšalno, da sodba nima razlogov oziroma, da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa da so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ne da bi to konkretizirali.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da takšne navedbe nimajo osnove. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, katera dejstva je sodišče štelo za dokazana in katera ne, ter tudi, iz katerih razlogov. Sodišče prve stopnje je napravilo tudi oceno vseh izvedenih dokazov, prav tako pa je navedlo, kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju relevantnih vprašanj in uporabe posameznih določil kazenskega zakona. Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

Prav tako po mnenju pritožbenega sodišča ne vzdržijo navedbe odvetnika S., ki bolj konkretizira kršitve določb kazenskega postopka, ko navaja, da je šlo s strani sodišča prve stopnje za bistveno kršitev po II. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku. V pritožbi trdi, da je bilo prvostopno sodišče nepravilno sestavljeno.To ne drži.Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24. 5. 1999 (list.št.192 - 204),je namreč razvidno, da se je zaradi spremembe senata zadnja glavna obravnava pričela znova.Nadalje ne drži navedba odvetnika S., da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka,ko se preložena glavna obravnava dne 3.5.1999 ni začela znova, čeprav je bila preložena za več kot 30 dni.

Pritožbeno sodišče glede tega pojasnjuje, da se mora v skladu s členom 48 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku glavna obravnava pričeti znova le, če je preložena za več kot 3 mesece. Prav tako ne vzdrži očitek odvetnika S., da je sodišče prve stopnje brez zakonske osnove zavrnilo branje zapisnika o izpovedbi obtoženčeve žene, saj omenjena priviligirana priča na zadnjo glavno obravnavo sploh ni bila vabljena, zato sodišče njene izpovedbe glede na določbo III. odstavka 340. člena Zakona o kazenskem postopku ni smelo prebrati.

Nesprejemljiva pa so tudi zatrjevanja vseh treh pritožnikov, češ da je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožniki obširno analizirajo izvedene dokaze, predvsem izpovedbe zaslišanih oškodovank in ostalih prič ter zatrjujejo, da bi ob pravilni dokazni oceni sodišče moralo izreči oprostilno sodbo. Takšna zatrjevanja pa niso sprejemljiva.

Izpovedba oškodovanke G. M. je prepričljiva in tudi posredno potrjena z izpovedbo oškodovanke C. J., zato sodišče obtoženčev zagovor, v katerem zanika to kaznivo dejanje, povsem utemeljeno zavrača, kot nesprejemljiv. Obtoženec prav tako zanika kaznivo dejanje, storjeno na škodo ostalih dveh oškodovank C. J. in K. M..Izpovedbo oškodovanke C. potrjujejo še izpovedbe priče H. A., P.M., Š. M. in F. M..

Obtoženčevo dejanje na škodo C. J. je preprečil prihod K. R., katerega izpovedbo pa sodišče povsem pravilno zavrača kot nesprejemljivo in za takšno svoje stališče navaja popolnoma sprejemljive razloge. Tudi izpovedbo priče T. M., ki naj bi potrdila obtoženčevo trditev, da je bil ves čas s T. na Hrvaškem in da od tam ni klical, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Tudi dejanje na škodo K. M. je obtožencu v celoti dokazano. Izpovedba priče K. M. namreč v celoti podpira izpovedbo oškodovanke K., medtem ko so izpovedbe ostalih prič, to je K. S., H. I. in J. R., v tolikšni meri nedoločne, razhajajoče se in posplošene, da na njihove izpovedbe sodišče dokaznih zaključkov ni moglo opreti. Sodišče prve stopnje prepričljivo obrazloži ravnanje vseh treh oškodovank, zakaj so ovadbe podale tako pozno in zakaj se je oškodovanka C. kljub obravnavanemu dejanju vrnila na delo k obtožencu, oškodovanka G. pa zaradi obtoženčevega dejanja zapustila službo. Seveda je k sodbenim razlogom poleg že povedanega dodati še dejstvo, da so vse tri oškodovanke ves čas postopka povsem enako pričale glede samega ravnanja obtoženca, kot ga je sodišče povzelo v krivdorek sodbe. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je dejansko stanje glede vseh treh očitanih kaznivih dejanj dovolj ugotovljeno in da ni potrebna dopolnitev dokaznega postopka z novim oziroma ponovnim zaslišanjem v pritožbah predlaganih prič.

Pritrditi je pritožbam, v kolikor se zavzemajo za uporabo inštituta prostovoljnega odstopa za kaznivo dejanje,navedeno v točki 1 krivdoreka, storjenega na škodo M. G.. Že v krivdoreku je navedeno,da je obtoženec od svoje namere glede na jok in prošnjo oškodovanke odstopil. To dejstvo bi sodišče moralo upoštevati pri pravni opredelitvi tega kaznivega dejanja in poleg določil o posilstvu (člen 100/I) in poskusu (člen 19) vnesti tudi določilo o prostovoljnem odstopu (člen 21/I Kazenskega zakona SFR Jugoslavije).

Ker pa je prostovoljni odstop od dokončanja kaznivega dejanja podan samo takrat, ko se storilec po lastni volji odloči prenehati z nadaljnjimi izvršitvenimi dejanji, ob zavesti, da bi lahko kaznivo dejanje dokončal, pa pri kaznivih dejanjih, navedenih v točki 2 in 3 sodbe, ne moremo govoriti o prostovoljnem odstopu, saj je obtožencu dokončanje dejanja na škodo C. J. preprečil vstop K. R., pri dejanju na škodo K. M. pa njen pobeg. Pritožbeno sodišče zato pri navedenih dejanjih ne vidi osnove za uporabo določil člena 21/I Kazenskega zakona SFR Jugoslavije in zavrača drugačna pritožbena nakazovanja.

Res je, da določilo o prostovoljnem odstopu daje sodišču možnost odpustitve kazni, a po oceni pritožbenega sodišča ta možnost v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Le ni prezreti dejstva, da je obtoženec za dejanjem na škodo M. G. poskušal še dvoje istovrstnih kaznivih dejanj, kar zavrača možnost odpustitve kazni, ki jo predlagata predvsem oba zagovornika.

Glede na ugotovitev o prostovoljnem odstopu je pritožbeno sodišče znižalo določeno kazen za kaznivo dejanje po točki 1 krivdoreka, zaradi tega pa je bilo potrebno na novo določiti tudi enotno kazen, pri čemer je pritožbeno sodišče ponovno ocenjevalo na prvi stopnji ugotovljene olajševalne okoliščine ter zaključilo, da je potrebno predvsem zaradi odmaknjenosti dejanj (poteklo je že osem let) in obtoženčeve nekaznovanosti tudi po dejanju enotno kazen znižati na eno leto ter skrajšati preizkusno dobo prav tako na eno leto.

Upoštevajoč vse zgoraj navedeno je bilo mogoče le delno ugoditi pritožbam in sodbo spremeniti, kot je navedeno v izreku.

Glede na delen uspeh pritožb je dolžnost plačila povprečnine pri pritožbenem sodišču odpadla.