Jedro

Tožena stranka je pri odmeri pokojnine za obdobje tožnikove zaposlitve v JLA pravilno upoštevala osnovo iz 7. člena ZPIZVZ. Za odmero pokojnine je namreč odločilna osnova, ki je glede na čin določena v 7. členu ZPIZVZ, ne pa dejansko prejete plače. Tožena stranka je pri odločanju pravilno upoštevala tožnikov zadnji čin, kot je razviden tudi iz Uradnega vojaškega lista. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, s katero je tožena stranka tožniku odmerila starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 9. 2013 in št. ... z dne 6. 9. 2012, ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Najprej podaja pripombe glede vodenja postopka na glavni obravnavi. Razpravljajoča sodnica je bila nepripravljena in tudi naj ne bi poznala zadeve. Kako je potekal postopek, izhaja iz tožnikove izjave podane na nepodpisani zapisnik. Sodnica naj bi delovala v prid tožene stranke. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na 6., 13. in 17. člen Konvencije o človekovih pravicah in na 25. člen Ustave RS. Glede izpodbijane odločbe z dne 6. 9. 2012 pa navaja, da gre za nezakonito odločbo. Tožena stranka je namreč ignorirala tožnikovo zahtevo glede priznanja delovne dobe v JLA na podlagi Sporazuma oziroma ni upoštevala 24. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju. Tožena stranka mu ne priznava delovno dobo za čas od 11. 3. 1992 do 6. 5. 1992. Sodišče prve stopnje se sklicuje na odločbo bosanskega nosilca zavarovanja, ki pa je bila razveljavljena in kot takšna ne služi kot dokaz. Tožena stranka je del tožnikove dobe nezakonito preimenovala v „dobo splošnih pogojev“. Izpodbija tudi razlogovanje sodišča na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, kar utemeljuje z obvestilom Konzularnega sektorja Ministrstva za zunanje zadeve št. ... z dne 20. 6. 2007 ter s fotokopijo vojaške knjižice, izhaja pa tudi iz zadnjega stavka na 2. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodba (odločba) je po mnenju tožnika protiustavna, ker mu retrogradno odvzema v preteklosti zakonito pridobljene pravice. Pritožbenemu sodišču predlaga odločitev, da mu tožena stranka v 30 dneh od vročitve pritožbe izplača nezakonito zadržani del pokojnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naknadno je tožnik podal še dopolnitev pritožbe, kjer predlaga razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 6. 9. 2012 zaradi diskriminacije v izračunu pokojnine glede na Pogodbo o Evropski uniji ter določitev nove akontacije pokojnine ob primerjavi častnika Slovenske vojske, ki ima identičen status, v skladu s činom, izobrazbo in položajno skupino, ter da mu tožena stranka izplača nezakonito zadržani del pokojnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša tudi stroške in nagrado odvetniku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere tožnik opozarja v pritožbi.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. … z dne 23. 9. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnika pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 9. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 593,97 EUR na mesec od 3. 6. 2011 dalje. V zadevi je sporna odmera navedene pokojnine.

6. Tožnik v pritožbi najprej uveljavlja, da naj bi prišlo do kršitve določb postopka glede vodenja glavne obravnave. ZPP v 298. členu daje predsedniku senata pooblastilo, da vodi glavno obravnavo, izprašuje stranke, izvaja dokaze, daje besedo članom senata, strankam ter njihovim zakonitim zastopnikom in pooblaščencem in razglaša odločbe senata. Dolžnost predsednika senata je skrbeti za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se vendar pri tem postopek ne zavlačuje, tako da se obravnava, če je mogoče, dokonča na enem naroku. Iz razpravnega zapisnika izhaja pripomba tožnika, da mu sodišče ni dovolilo povedati tistega, kar je želel povedati in da naj bi bil s strani predsednice senata ignoriran, vendar pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je stranka dolžna že v tožbi oziroma v morebitnih pripravljalnih vlogah podati vse navedbe, bistvene za rešitev zadeve. Predsednik senata v okviru pooblastila za vodenje postopka odloča o tem, kaj je odločilno za rešitev zadeve. Stranka ni tista, ki bi vodila postopek. Niti iz razpravnega zapisnika niti iz pritožbenih navedb ni razvidno, kaj je tožnik še dodatno hotel povedati na naroku za glavno obravnavo, pa mu sodišče tega ni dovolilo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni prišlo do relativne bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Tožniku je bila starostna pokojnina priznana ob ugotovitvi, da je dopolnil 62 let in 11 mesecev starosti, ter da ima 31 let, 8 mesecev in 23 dni pokojninske dobe. Odmerjena mu je bila v višini 62,25 % pokojninske osnove.

8. Iz pritožbe izhaja, da sodišče oziroma tožena stranka nista upoštevala delovne dobe prebite v JLA. Tožnik se glede omenjenega sklicuje na 24. člen Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Sporazum, RS - MP, št. 5/2010). V 24. členu je določeno, da če zavarovalna doba, ki se upošteva po pravnih predpisih ene pogodbenice, ne znaša skupaj 12 mesecev, se ne prizna nobena dajatev, razen če po teh pravnih predpisih obstaja pravica do dajatve samo na podlagi te zavarovalne dobe. V tem primeru nosilec druge pogodbenice pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve in pri določitvi njene višine upošteva samo zavarovalno dobo, za katero so bili plačani prispevki, kakor če bi bila dopolnjena po pravnih predpisih, ki jih uporablja. Iz odločbe nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbiji št. ... z dne 12. 4. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 1. 2013 izhaja, da navedeni nosilec zavarovanja tožniku ne priznava pravice do starostne pokojnine zaradi neizpolnjevanja z zakonom določenih pogojev. Ugotovljeno je bilo, da skupna pokojninska doba dopolnjena v Republiki Srbiji znaša 5 mesecev in 3 dni, in sicer gre za obdobje od 8. 10. 1991 do 10. 3. 1992. Ker je pokojninska doba krajša od 12-ih mesecev, je že srbski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja opozoril na uporabo 24. člena Sporazuma. Glede omenjene dobe tožena stranka še ni sprejela odločitve, kajti prvostopenjska odločba tožene stranke je bila izdana 6. 9. 2012, torej še preden je srbski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja izdal odločbo in jo posredoval toženi stranki. Ta doba ni bila predmet postopka pri toženi stranki v zvezi z izdajo izpodbijanih odločb. Bo pa tožena stranka morala na podlagi 24. člena Sporazuma odločiti o vštevanju dobe dopolnjene pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja in izdati novo odločbo, kar vse je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

9. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je tožena stranka sporno odločbo o priznanju in odmeri pravice do starostne pokojnine izdala na podlagi očitno pravnomočne odločbe št. ... z dne 31. 5. 2011 (priloga A/2). Doba, ki je bila dopolnjena pri tujem nosilcu zavarovanja, torej ni bila predmet postopka v zvezi z odmero starostne pokojnine, temveč gre za dobo pri tujem nosilcu zavarovanja, ki jo mora tožena stranka upoštevati skladno z določbami Sporazuma in v zvezi z njo izdati novo odločbo. Iz izreka, kot ugotavlja sodišče prve stopnje pravnomočne odločbe z dne 31. 5. 2011 izhaja, da je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje zavarovalne dobe za čas zaposlitve v JLA od 19. 10. 1991 do 6. 5. 1992, torej tudi za obdobje od 11. 3. 1992 do 6. 5. 1992, ki ga v pritožbi navaja tožnik. Ker gre za pravnomočno odločbo,v tem primeru ni bilo nobene podlage za ponovno presojo, ali je bila odločitev tožene stranke razvidna iz odločbe z dne 31. 5. 2011, pravilna in zakonita.

10. Glede sklicevanja tožnika, da je bila s sodbo Kantonalnega sodišča v A. (BiH) št. ... z dne 24. 3. 2015 razveljavljena odločba nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bila navedena sodba izdana že po zaključku postopka pri toženi stranki, kar pomeni, da jo tudi sodišče prve stopnje pri presoji sporne zadeve ni smelo upoštevati. Gre namreč za novoto. Nenazadnje vprašanje dobe dopolnjene v BiH ni vplivalo na samo odločitev glede odmere pokojnine v predmetni zadevi. Tožnik je namreč že sam na naroku za glavno obravnavo pojasnil, da ni sporno, da je v Sloveniji dopolnil 31 let, 8 mesecev in 16 dni. Navedeno dobo pa je tožena stranka upoštevala pri odmeri pokojnine.

11. Ostale pritožbene navedbe se nanašajo na vprašanje odmere pokojnine, še posebej, ali je tožena stranka pri odmeri pravilno upoštevala čin. Glede odmere pokojnine za obdobje zaposlitve v JLA, je potrebno uporabiti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/1998 in naslednji). V prvem odstavku 8. člena je določeno, da se osnova iz 7. člena upošteva tudi pri določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove za zavarovance, ki uveljavijo pravico do pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Osnova iz prvega odstavka navedenega člena se preračuna na povprečje leta 1991 s količnikom med povprečno plačo na zaposlenega delavca v Republiki Sloveniji v obdobju od 1. 1. 1991 do 31. 12. 1991 in povprečno plačo na zaposlenega delavca v Republiki Sloveniji v obdobju od 1. 1. 1991 do 30. 6. 1991, ki znaša 1,297. Pri izračunu pokojninske osnove se zavarovancu, ki je bil v posameznem koledarskem letu zavarovan po vojaških predpisih, upošteva kot plača znesek osnove iz drugega odstavka 8. člena tako, da se uskladi na raven zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavi pravico do pokojnine, s količniki, ki se po splošnih predpisih uporabljajo za uskladitev plač iz leta 1991. Da je za odmero pokojnine odločilna osnova, ki je glede na čin določena v 7. členu ZPIZVZ, ne pa dejansko prejete plače, je odločilo tudi že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi(1). Glede čina, pa tudi pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožniku ni uspelo dokazati, da je do 18. 10. 1991 pridobil čin majorja. Tožena stranka je pri odločanju pravilno upoštevala zadnji čin, kot je razviden tudi iz Uradnega vojaškega lista in sicer čin kapetana prve klase za čas od 1. 9. 1989 do 18. 10. 1991. Iz nobenega dokumenta namreč ne izhaja, da bi tožnik čin majorja pridobil že pred 18. 10. 1991. Tudi iz njegove izjave, kot je razvidna iz dopisa, ki ga je tožena stranka prejela 21. 9. 2011 izhaja, da bi sicer moral v začetku vojne v Sloveniji pridobiti čin majorja, vendar pa se to ni zgodilo. Tudi iz fotokopije vojne knjižice izhaja, da je čin majorja vpisan šele v A. (BiH), pri čemer pa ni naveden datum od kdaj dalje je tožnik pridobil omenjeni čin. Ker tožniku ni uspelo dokazati, da je čin majorja pridobil že pred 18. 10. 1991, je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka kot zadnji čin pravilno upoštevala čin kapetana prve klase.

12. Glede pritožbenih navedb, da se mu retrogradno odvzema pridobljene pravice, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tožena stranka pri odmeri upoštevala doseženo zavarovalno dobo, kot je bilo to že obrazloženo. Niti tožena stranka niti sodišče z odločitvijo tožniku retrogradno niso odvzeli nobenih pridobljenih pravic. Tožnik je bil obravnavan skladno z veljavno zakonodajo in so glede tega tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bil diskriminiran pri izračunu pokojnine.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Glej sodba št. VIII Ips 439/2009 z dne 24. 5. 2011.