Jedro

Po prvem odstavku 3. člena ZENO je stalno prebivališče naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi; navedena opredelitev vsebuje dejanski stan, ki ga sestavljata namen stalnega življenja in dejanska naselitev na določenem naslovu. Okoliščine, kot so prijava začasnega prebivališča in razlogi objektivne narave, ki preprečujejo vsakodnevno prisotnost na določenem naslovu, so pomembne za presojo, ali je podan dejanski stan dejanske naselitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 263/96-11 z dne 20.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 4.1.1996, in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Z navedno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 27.9.1995, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica stalno ne prebiva na naslovu R., L., in odločeno, da se izbriše iz registra stalnega prebivalstva Upravne enote L. z dnem dokončnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka preuranjeno odločila, ker dejanskega stanja ni popolno ugotovila, zaradi česar je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in Uradni list RS, št. 26/90 in 11/91, v nadaljevanju ZENO) določa v 1. odstavku 3. člena, da je stalno prebivališče naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi. Navedena zakonska določba vsebuje dejanski stan, ki ga sestavljata namen stalnega življenja na določenem naslovu in tamkajšnja dejanska naselitev. V obravnavanem primeru je tožnica izkazala namen stalnega življenja, tožena stranka pa ni ugotovila vseh okoliščin v zvezi z dejansko naselitvijo, saj ni ocenila, ali so okoliščine, na katere se sklicuje tožnica, subjektivne ali objektivne narave. Tožnica je za ugotovitev teh okoliščin predlagala zaslišanje svojih sester, tožena stranka pa je izvedbo predlaganih dokazov zavrnila.

A.H. (prizadeta stranka) se pritožuje iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in tožbo zavrne, tožnici pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Zatrjuje, da je tožena stranka pravilno odločila in navaja, da se je tožnica že leta 1978 za stalno odselila, kasneje pa je prišla le še na krajše obiske. To potrjujejo tudi njene izjave, dane v postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju, v zadevi št. P 626/2000. V tem sodnem postopku, ki se vodi zaradi spora v zvezi z vknjiženo prepovedjo odtujitve hiše na navedenem naslovu, je tožnica izpovedala, da ne ve, kako bi bilo, če bi živela z njim oziroma na navedenem naslovu, saj je zaposlena in nima vozniškega izpita, da bi se vsak dan vozila v službo.

Tožnica navaja v odgovoru na tožbo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Ker v pritožbi prizadeta stranka navaja dejstva, ki niso obstajala v času odločanja v upravnem postopku, predlaga, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka odločila na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker ni ugotovila vseh okoliščin v zvezi z dejansko naselitvijo tožnice na navedenem naslovu. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica na zaslišanju dne 9.6.1995 izjavila, da ji oče prepoveduje prihajanje na navedeni naslov. V dopisu z dne 14.9.1995 je navedla, da je hiša na navedenem naslovu njena rojstna hiša, da ima v njej svojo sobo in stvari, v L. pa da je le začasna podnajemnica, ker nima možnosti nobenega drugega prebivališča. Iz potrdila Policijske postaje L. C. z dne 30.8.1995, ki je v upravnih spisih, izhaja, da je tožnica dne 14.8.1995 prijavila začasno prebivališče v L., K. Iz odločbe organa prve stopnje kot tudi iz odločbe tožene stranke pa izhaja, da se upravna organa do teh tožničinih navedb in do okoliščine prijave začasnega prebivališča nista opredelila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa bi se do navedenega morala opredeliti glede na vsebino, ki jo daje stalnemu prebivališču določba 1. odstavek 3. člena ZENO, na katero se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje in jo pravilno razlaga, ko navaja, da sestavljata dejanski stan stalnega prebivališča namen stalnega življenja na določenem naslovu in tamkajšnja dejanska naselitev.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, s katerimi se pritožnik sklicuje na tožničine izjave, dane v sodnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju, saj le teh ni mogoče upoštevati v obravnavani zadevi, ker so bile dane v drugem postopku in, kot navaja tudi že sam pritožnik, za drug namen.

Pritožbeno sodišče ni odločalo o pritožbenem razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker za takšno odločanje v ZUS ni podlage glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS, ki določa, da je tak pritožbeni razlog dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Pritožbeno sodišče tudi ni odločalo o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka, ker po določbi 23. člena ZUS v upravnem sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta nosi vsaka stranka svoje stroške.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog, niti razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.