Jedro

Ni pravne podlage za denacionalizacijo, če je prejšnji lastnik za arondirana zemljišča prejel ustrezno nadomestno zemljišče (29. točka 3. člena ZDen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 6.6.2002. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in odpravila odločbo Upravne enote D. z dne 5.7.2001 (1. točka izreka), tožnikovo zahtevo za vrnitev podržavljenih parcel, št. 611/9, 609/5, 607/1, 607/2, 365/1 in 365/2, vse k.o. P. (staro stanje), pa zavrnila (2. točka izreka). Z odločbo upravnega organa prve stopnje so bile tožniku kot upravičencu vrnjena v last in posest zemljišča parc. št. 1112, 1096, 1081 in 1082 k.o. D. (sedanje stanje), v deležu do 2242/10000, zavrnjena pa je bila njegova zahteva za denacionalizacijo parc. št. 365/1 in 365/2 k.o. D. Tožena stranka je ugodila pritožbi in odpravila odločbo prvostopnega organa, ker je ugotovila, da glede na 29. točko 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) tožnik ni upravičen do vrnitve solastninskega deleža na navedenih zemljiščih, saj je za zemljišča, ki so mu bila arondirana na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (TZIKZ), prejel ustrezno nadomestno zemljišče. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke. Navaja, da je tožena stranka pravilno izračunala, da znaša vrednost nadomestnega zemljišča 93,44% vrednosti odvzetih zemljišč. Tožena stranka je izračun opravila na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (odlok) ter pri tem uporabila katastrske podatke o zemljiščih iz potrdila geodetske uprave, ki ga je v postopku predložil tožnik.

Glede na tako izračunano vrednost nadomestnega zemljišča pa ni pravne podlage za denacionalizacijo, saj je tožnik v arondacijskem postopku prejel ustrezno nadomestno zemljišče. Določbo 29. točke 3. člena ZDen o ustreznih nadomestnih zemljiščih je treba razlagati tako, da kot ustrezno šteje zemljišče, ki po vrednosti dosega 70% vrednosti podržavljenega zemljišča. Taka razlaga izhaja iz analogne uporabe 2. odstavka 90. člena ZDen, potrjena pa je tudi že s sodno prakso vrhovnega sodišča. Glede na to, pa tožniku ne bi bilo mogoče priznati denacionalizacije celo glede na izračun prvostopnega organa (s katerim pa se sodišče ne strinja), da je vrednost nadomestnega zemljišča le za 22,42% nižja od vrednosti podržavljenih zemljišč, kar pomeni, da znaša 77,58% vrednosti podržavljenih zemljišč, in torej preko 70%, kajti to je odstotek, ki za priznanje pravice do denacionalizacije, če gre za denacionalizacijo po 29. točki 3. člena ZDen kot pravnem temelju, ne sme biti presežen. Zato za odločitev v tej zadevi niti ni relevanten tožnikov ugovor, da je za izračun vrednosti nadomestnega zemljišča treba, tako kot je postopal prvostopni organ, uporabiti (nižji) bonitetni razred zemljišča, ki ga je ugotovil v postopku izvedenec. Sodišče zgolj pripominja, da z izvedenskim mnenjem o preveritvi katastrske klasifikacije zemljišč, zatrjevane nepravilnosti uradnega podatka zemljiškega katastra, veljavnega v času podržavljenja, ni mogoče izpodbiti. Tožnik bi zatrjevano nepravilnost lahko izpodbijal le na način in po postopku, kot bi lahko spremembo uveljavljal v času podržavljenja.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je z izvedenskim mnenjem dokazoval kvaliteto nadomestnih zemljišč in s tem tudi izkazoval vrednostna razmerja, ki so v popolnem nasprotju z ugotovljenimi. V času podržavljenja si ni upal oziroma ni smel dajati nobenih pripomb, saj bi v nasprotnem primeru tvegal, da ne bi dobil tudi nadomestnih zemljišč, doma pa je imel številno družino, ki jo je bilo treba preživljati. Določbe ZUP vsebujejo elemente dokazovanja, med drugim tudi z izvedenci, v kolikor želi stranka v postopku dokazovati drugačna dejstva, kot izhajajo iz javnih listin in iz javnih uradnih evidenc. Tako je torej prišlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj katastrski bonitetni razred velja oziroma je javna evidenca, verodostojna vse dotlej, dokler se ne izkaže nasprotno. V tem primeru pa se je zgodilo ravno to, da je v denacionalizacijskem postopku z izvedencem uspel dokazati drugačno dejansko stanje, kar bi moralo služiti tudi pri delu upravnega organa, saj je splošno znano dejstvo, da katastrske oznake niso vselej v skladu z dejanskimi podatki tako, da bi moralo sodišče to dejstvo upoštevati. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo odpravi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je glede na podatke, ki so v upravnih spisih, razvidno, da je tožnik za arondirano kmetijsko zemljišče dobil v zameno drugo nadomestno zemljišče (parc. št. 261 k.o. D.). To izhaja iz arondacijske odločbe Arondacijske komisije za območje Č. z dne 13.5.1964, izdane na podlagi TZIKZ. Vrednost v odločbi navedenega nadomestnega zemljišča je tožena stranka pravilno ugotovila v skladu z odlokom, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen in ki je edina podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča, tako tistega, ki je bilo podržavljeno, kot tistega, ki je bilo dano kot nadomestno zemljišče. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da ob upoštevanju zemljiško katastrskih podatkov podržavljenih in nadomestnih parcel po stanju v času podržavljenja, ki so razvidni iz dveh potrdil geodetske uprave, znaša vrednost nadomestnega zemljišča, izračunana po odloku, po stanju v času podržavljenja 93,44% vrednosti podržavljenega zemljišča. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje in tožene stranke, da glede na tako izračunano vrednost nadomestnega zemljišča, po 29. točki 3. člena ZDen ni pravne podlage za denacionalizacijo, saj je tožnik prejel za arondirana zemljišča ustrezno nadomestno zemljišče. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tožnik v pritožbi le ponavlja svoje tožbene ugovore, ki jih je prvostopno sodišče že presodilo. Obrazložitev, s katero prvostopno sodišče zavrača ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja, so po presoji pritožbenega sodišča v skladu s podatki v upravnem in sodnem spisu in imajo podlago v ZDen, na katero se prvostopno sodišče sklicuje. Zato tožnik s temi ugovori ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.