Jedro

Če se zastaralni rok izteče na dan, ko se po zakonu ne dela (sobota, nedelja), se glede na določbo 3. odst. 77. člena ZOR šteje, da je zadnji dan zastaralnega roka naslednji delovnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilu zahtevku tožnika za plačilo razlike v plači, ki jo je vtoževal kot razliko med dejansko izplačanimi plačami in plačami, ki bi mu pripadale po kolektivni pogodbi dejavnosti, za čas od 1. 9. 1990 do 31. 12. 1994. Pri tem je zavrnilo ugovor tožene stranke o zastaranju dela glavnice, ker je štelo, da obvestilo, izdano za potrebe lastninskega preoblikovanja podjetja pomeni pismeno pripoznavo dolga in s tem odpoved oziroma pretrganje zastaranja. Zavrnilo je tudi ugovor tožene stranke v zvezi z zastaranjem dela vtoževanih zakonitih zamudnih obresti in štelo, da se triletni zastaralni rok iz 372. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 88/99) na plačilo zakonitih zamudnih obresti ne more nanašati. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti stroške postopka. Zoper takšno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da obvestila o zaostankih plač z dne 11. 3. 1996 ni mogoče šteti kot pripoznave dolga. Opozarja tudi na nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da zakonite zamudne obresti ne zastarajo v triletnem zastaralnem roku iz 372. čl. ZOR. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev sodišča, ki je tožniku priznalo vse vtoževane mesečne razlike v plačah, čeprav jih ni z ničemer utemeljil, tožena stranka pa je na obrazcu za ugotovitev neizplačanih delov neto osnovnih plač zaposlenega delavca z dne 22. 10. 1998 argumentirala svoj izračun razlike. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da pisno obvestilo tožene stranke o razlikah v plači (A3), ki pripadajo tožniku v spornem obdobju, ne pomeni pripoznave zahtevka. Izdaja takšnega potrdila zato tudi ne more pomeniti odpovedi zastaranju oziroma pretrganja zastaranja v smislu 365. in 387. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 88/99). Opozoriti je namreč treba tako na ozko opredeljen namen izdanih obvestil, saj gre tu le za potrebe lastninskega preoblikovanja tožene stranke, kot na posebno metodologijo, ki je bila uporabljena pri izračunu razlike plače na podlagi Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Ur. l. RS, št. 59/93). Tako je mogoče po zaključku pritožbenega sodišča izdana obvestila šteti le za del izvedbe lastninskega preoblikovanja tožene stranke po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur. l. RS, št. 55/92-72/98), ne pa kot splošno pripoznavo dolga v smislu citiranih določb ZOR-a. Glede na navedeno pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo ugovora zastaranja vtoževanih glavnih terjatev z zakonitimi zamudnimi obrestmi za mesece od septembra 1990 do vključno maja 1991, zaradi poteka petletnega zastaralnega roka po določilu 371. čl. ZOR. Prav tako pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja zastaranja zakonitih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje sicer pravilno opozarja na določbo 369. čl. ZOR, ki določa, da z zastaranjem glavne terjatve zastarajo tudi stranske terjatve. Namen te določbe temelji na načelu, po katerem stranske terjatve delijo usodo glavne terjatve. To načelo je treba razumeti tako, da obrestna terjatev kot stranska terjatev zastara najkasneje tedaj, ko zastara glavna terjatev. Pri tem pa vsebina te določbe ne izključuje možnosti uporabe 372. čl. ZOR o zastaranju občasnih terjatev, med katere spadajo tudi zamudne obresti. Zamudne obresti tako zastarajo v roku iz 369. čl. ZOR v primerih, ko je zastarana tudi glavna terjatev. V primerih, ko glavnica še ni zastarana ali pa je terjatev glavnice ugasnila zaradi izpolnitve, pa je potrebno tudi po zaključku pritožbenega sodišča pri zastaranju zamudnih obresti uporabiti triletni zastaralni rok iz 372. čl. ZOR. Glede na navedeno je ugovor zastaranja, podan s strani tožene stranke, v zvezi z vtoževanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi delno utemeljen. Tožena stranka namreč utemeljeno ugovarja zastaranje zakonith zamudnih obresti, zapadlih do vključno 20. 6. 1993, neutemeljen pa je ugovor zastaranja v zvezi z zamudnimi obrestmi, ki so zapadle v plačilo 21., 22. in 23. 6. 1993. Zastaranje začne namreč teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, in nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (361. in 362. čl. ZOR). Zastaranje zamudnih obresti, zapadlih dne 23. 6. 1993, je tako nastopilo z iztekom 24. 6. 1996, kar pa pomeni, da je bila tožba, priporočeno oddana na pošto dne 24. 6. 1996, vložena še pred iztekom določenega triletnega zastaralnega roka. V zvezi z zastaranjem zamudnih obresti, zapadlih v plačilo 21. in 22. 6. 1993, pa višje sodišče ugotavlja, da bi triletni zastaralni rok sicer potekel z iztekom 22. in 23. 6. 1996, pri čemer pa je potrebno uporabiti še določilo 3. odst. 77. čl. ZOR. Po tem določilu se v primeru, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela, šteje za zadnji roka naslednji delavnik. Ob ugotovitvi, da sta bila 22. in 23. 6. 1996 sobota in nedelja, je mogoče zaključiti, da je tudi zastaralni rok za zastaranje teh zamudnih obresti potekel šele z iztekom 24. 6. 1996 (naslednji delavnik) in da je torej tudi tožba za plačilo teh zakonitih zamudnih obresti pravočasna. Pri interpretaciji pojma "dan, ko se po zakonu ne dela" je izhajalo pritožbeno sodišče iz namena pravila o podaljšanju roka, ki je po oceni pritožbenega sodišča v tem, da se omogoči stranki dejansko uveljavljati njeno pravico vse do konca roka. Če namreč zadnji dan roka ni tak dan, ko bi bilo sploh mogoče pravico uveljavljati, bi bil rok (brez določila 3. odst. 77. čl. ZOR o podaljšanju roka) za stranko praktično skrajšan. Ker lahko tožnik pretrga zastaranje vtoževanih terjatev le z določenim aktivnim ravnanjem pred sodiščem ali drugim pristojnim organom (388. v zvezi s 391. čl. ZOR), je potrebno za to, da bi se tožniku dejansko zagotovila možnost uveljaviti njegove pravice vse do izteka roka, šteti, da se zastaralni rok v soboto in nedeljo ni mogel izteči. Ta dva dni se namreč pri sodišču ne dela (51. čl. Sodnega reda, Ur. l. RS, št. 35/98 - 113/2000), kar pa pomeni, da tožnik tega dne ni imel niti možnosti vložiti tožbo neposredno pri sodišču, omejena pa je bila tudi njegova možnost oddaje vloge priporočeno na pošto, kar bi se sicer štelo za dan oddaje sodišču. Pravilno pa je tudi stališče pritožbe, da se je sodišče prve stopnje ob tem, ko je ugodilu zahtevku tožnika, neutemeljeno oprlo na tožnikov izračun razlik v plačah z zakonitimi zamudnimi obrestmi (A2), čeprav ni tožnik, med strankama spornih, zneskov prikazanih razlik z ničemer utemeljil in je tekom postopka celo sam izjavil, da je izračun narejen na podlagi tožnikovega povprečnega koeficienta zahtevnosti (na listu št. 22). Iz navedenega nedvomno izhaja, da dejansko stanje v zvezi z dejanskimi zneski razlik pred sodiščem prve stopnje ni bilo v celoti razčiščeno, zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (370. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju delno utemeljenega ugovora zastaranja, razčistiti, kolikšne so dejansko razlike med izplačanimi plačami in plačami, do katerih bi bil tožnik upravičen po kolektivni pogodbi dejavnosti. Pri tem naj se opredeli do izračuna razlik, ki jih je sodišču predložila tožena stranka (B4), sicer pa upošteva, da je dokazno breme v obravnavani zadevi na tožniku (219. čl. ZPP/77). Pri odločanju o zahtevku naj ob upoštevanju med strankama postopka nesporno izvršenega delnega plačila dolga upošteva tudi 313. čl. ZOR o načinu vračunavanju izpolnitve, razen če bi tožnik pristal na drugačno obračunavanje od tistega v 313. čl. ZOR. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77, ki določa, da pritožbeno sodišče, če razveljavi izpodbijano odločbo, pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).