Jedro

Če je med dediči nesporno, da določen predmet ne spada v zapuščino, potem dedič v pritožbi zoper sklep o dedovanju, kjer ta predmet ni bil upoštevan kot zapuščino, ne more uspešno uveljavljati dejstvo, da ta isti predmet spada v zapuščino, če ne izkaže, da tega dejstva ni mogel navajati brez svoje krivde že na naroku pred izdajo sklepa o dedovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o dedovanju.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino spada zapustnikov lastninski certifikat, da je nastopilo zakonito dedovanje, po katerem dedujeta zakonita dediča, zapustnikov sin in hči, pri čemer je sin sprejel svoj dedni delež in od hčere odstopljeni dedni delež (tč. I. sklepa o dedovanju), razglasilo M. K. za zakonitega dediča (tč. II. sklepa) in pod tč. III. naročilo Ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj, da omogoči razpolaganje z zapustnikovimi lastninskimi certifikati dediču M. K.. Zoper sklep o dedovanju se je v roku pritožil dedič M. K. iz vseh treh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep o dedovanju spremeni tako, da ugotovi, da spada v zapuščino tudi stanovanje v prvem nadstropju stavbe na Jesenicah, O... št. 4 in pritožnika razglasi kot dediča tudi za navedeno stanovanje, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču v nadaljnji postopek. Navaja, da se je pritožnik zapuščinskega postopka udeležil brez pravnega zastopnika, ker je bil prepričan, da bo sodišče izpeljalo zapuščinsko obravnavo v skladu z zakonskimi določili in je menil, da spada v zapuščinsko premoženje tudi stanovanje, katerega je zapustnik kupil dne 16.9.1993. Sodišče pa je s sklepom o dedovanju ugotovilo, da to stanovanje ne spada v zapuščino, ker naj bi ga pokojni oče prodal s predpogodbo z dne 30.9.1993 in prodajno pogodbo z dne 17.9.2003 R. J.. Tak zaključek sodišča je napačen in nezakonit, ker stanovanje spada v zapuščino. S predpogodbo namreč J. ni pridobil stvarne pravice na stanovanju, kupna pogodba pa je brezpredmetna, ker je datirana z bodočim datumom (leto 2003). Če ima J. glede tega stanovanja kakšne terjatve, lahko v zapuščinskem postopku nastopa samo kot upnik do zapuščine, katerega bi sodišče prve stopnje moralo podučiti, da svoje zahteve lahko uveljavlja s tožbo izven zapuščinskega postopka. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo, da spada sporno stanovanje v zapuščino po pokojnem M. K., očetu pritožnika, v posledici česar ga tudi ni zaobseglo v izpodbijanem sklepu o dedovanju. R. J. je namreč na naroku dne 25.3.1996 po svoji pooblaščenki podal izjavo, da je sporno stanovanje njegova last, ker mu ga je zapustnik prodal (glej zapisnik list. št. 6 v spisu). Oba zakonita dediča, torej tudi pritožnik, sta na naroku dne 22.5.1996 izrecno izjavila, da se strinjata, da sodišče izda le sklep o dedovanju za certifikate, če pa bo v zapuščino spadalo tudi stanovanje, bosta dediča predlagala izdajo dodatnega sklepa o dedovanju (glej zapisnik list. št. 12 v spisu). Torej glede predmetnega stanovanja ob izdaji izpodbijanega sklepa o dedovanju med dediči ni bilo sporno, da stanovanje ne spada v zapuščino. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da stanovanje spada v zapuščino, ker J. s predpogodbo ni pridobil stvarne pravice na stanovanju, kupna pogodba z bodočim datumom pa je brezpredmetna, je novoto v smislu 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, za katero ni izkazano, da je pritožnik ne bi mogel brez svoje krivde navesti že na naroku pred izdajo izpodbijanega sklepa, v posledici česar je ta novota neupoštevna. Pritožbeno sodišče je zato, ker v pritožbi zatrjevani izpodbojni razlogi niso podani, niti ni ugotovilo kršitev, na katere pazi v smislu 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o dedovanju sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju).