Jedro

V sporu o veljavnosti oporoke, ki se tiče vseh dedičev in celotne zapuščine, so vsi dediči nujni sosporniki in morajo v pravdi sodelovati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

V zapuščinskem postopku po pokojnem F. G., umrlem dne 9.5.1995, je Okrajno sodišče v Novi Gorici s sklepom opr. št. D 183/98-37 z dne 27.1.2000 zapustnikove dediče napotilo na pravdo, da po 77. členu Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list RS št. 15/76-73/2004) dokažejo obstoj zapustnikove oporoke, ki je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek proti tožencu na ugotovitev, da ima zapustnikova oporoka z datumom 28.3.1989, ki je bila po naključju ali z dejanjem koga druga uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali prej brez njegove vrednosti, in po kateri dedujejo nepremično premoženje vsi njegovi potomci po enakih deležih (tožnica do 1/11), učinek veljavne oporoke. Sodišče je presodilo, da je tožena napačna stranka. V konkretni pravdni zadevi velja ugotovitev obstoja oporoke za vse (oporočne) dediče kot udeležence obravnavanega materialnopravnega razmerja, ki lahko le vsi skupaj upravljajo oziroma razpolagajo s pravicami. Podano je nujno sosporništvo na pasivni strani, zato bi bila podana pravilna legitimacija tožene stranke le v primeru, če bi tožnica s tožbo kot tožence zajela vse (preostale dediče) po zapustniku in ne samo toženca I. G., ki edini sporne oporoke ne priznava.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovem mnenju sta sodišči 1. in 2. stopnje nepravilno uporabili 77. člen ZD. Ta določa, da je izgubljena oziroma brez vednosti oporočitelja uničena oporoka veljavna, če prizadeti dokaže, da je oporoka obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena, in da je bila sestavljena v predpisani obliki ter če dokaže njeno vsebino. V konkretnem primeru je 11 zapustnikovih otrok tudi oporočnih dedičev po izgubljeni oziroma uničeni oporoki. To oporoko je priznalo 10 zapustnikovih otrok, edini, ki oporoke ne priznava je toženec I. G. Materialnopravno zmotno je stališče obeh sodišč, da bi tožnica morala na toženi strani zajeti vse ostale dediče. Izraz "prizadeti" iz 77. člena ZD ne pomeni, da lahko oziroma mora tožbo vložiti le ena oseba, ampak ta izraz zajema vse tiste oporočne dediče, ki bi jim ugotovitev veljavnosti oporoke koristila oziroma imajo zanjo interes. Do absurdnih situacij bi pripeljalo stališče sodišča, da bi morala tožnica vložiti tožbo zoper vse ostale dediče, da bi bili ti prava tožena stranka. Res je sicer, da je spor o veljavnosti oziroma neveljavnosti izgubljene oporoke mogoče rešiti samo na enak način za vse dediče, ki se po 196. členu ZPP štejejo za enotno pravdno stranko. Vendar so v konkretnem primeru ti dediči enotna pravdna stranka na aktivni strani, saj so vsi zajeti z izrazom "prizadeti". Zato bi lahko vsi hkrati vložili tožbo na ugotovitev veljavnosti izgubljene oporoke, kjer bi bil toženec isti kot v tej pravdi. Glede na to, da gre za enotne sospornike, bi bilo dovolj tudi to, da bi le tožnica vložila tožbo zoper toženca in bi se uspeh oziroma neuspeh v tej pravdi raztezal tudi na ostale dediče. Dediči, ki imajo pravni interes, da se ugotovi veljavnost uničene oziroma izgubljene oporoke, so enotni, ne pa nujni sosporniki na aktivni strani. Tožena stranka so v takem primeru lahko le tisti dediči, ki veljavnosti take oporoke ne priznajo. Materialnopravno zmotno je tudi nadaljnje stališče, da gre pri dedičih na pasivni strani za nujno in enotno sosporništvo. V primeru, da dediči nedvomno izjavijo, da določene zahtevke drugega dediča oziroma tretjih oseb priznavajo, so prava tožena stranka le tisti dediči, ki takemu zahtevku nasprotujejo. Zahteva za varstvo zakonitosti zaključuje, da bi togo stališče sodišča, da so dediči na pasivni strani vedno nujni in enotni sosporniki, pripeljalo do veliko novih sporov, nepotrebnih stroškov in nepotrebnega pravdanja. Vrhovno državno tožilstvo predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila po določbi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99-2/2004) v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Tožnica zahteva rekonstrukcijo oporoke. V skladu s 77. členom ZD dokazuje obstoj oporoke F. G. z dne 28.3.1989, ki naj bi bila uničena, izgubljena, skrita ali založena brez oporočiteljeve vednosti. Kot zapustnikova hčerka je ena izmed enajstih zapustnikovih potomcev, ki naj bi kot oporočni dediči po sporni oporoki dedovali po enakih deležih zapustnikove nepremičnine (dva od njih sta po uvedbi dedovanja umrla brez potomcev). Tožnica je tako prizadeta oseba iz 77. člena ZD in kot taka aktivno legitimirana v tem pravdnem postopku, toženec pa je edini od zakonitih in oporočnih dedičev (po sporni oporoki), ki veljavnosti te oporoke ne priznava.

Pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Dediči do delitve upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). Med sodediči nastane skupnost dedičev, dediščina pa je njihova skupna lastnina, pri kateri deleži na stvari niso določeni(1). Zapuščina predstavlja nedeljivo celoto(2). Spor med dediči o zapuščini, v obravnavanem primeru dokazovanja obstoja oporoke, ki se nanaša na celotno zapuščino in na vse dediče, je zato spor o nedeljivem pravnem razmerju. Pravna narava tega pravnega razmerja pa terja, da se spor reši na enak način za vse dediče. Ti so zato enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP in odločitev v pravdi veže vse dediče, čemur zahteva pritrjuje.

Zahteva nasprotuje stališču izpodbijane sodbe, da so v tej pravdi toženci nujni sosporniki in da bi morali biti kot pravilna stranka toženi vsi preostali dediči, čeprav so pred pravdo veljavnost sporne oporoke priznali. S tem pritrjuje nekaterim stališčem starejše sodne prakse(3). Vendar pa je stališče pravne teorije, delno povzeto tudi v izpodbijani sodbi, drugačno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Izhodišče je opredelitev nujnega sosporništva, ki je posebna vrsta enotnega sosporništva. Za nujno sosporništvo gre, ko so sosporniki po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami. Iz te skupne pravice upravljanja in razpolaganja izhaja zakonita nujnost, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo in so vsi zavezanci skupaj toženi(4). Pravda namreč vodi s pravnomočno sodbo do takšnih posledic, ki so enake posledicam akta razpolaganja(5). Nujna je procesna integracija, ko se morajo vsi udeleženci materialnopravnega razmerja procesno polarizirati(6).

Zahteva trdi, da je nujno sosporništvo izjema, ki ga je treba ozko razlagati. To ne drži. Stališče teorije je nasprotno. Večina teoretikov je na stališču, da naj bi bili vsi enotni sosporniki načelno nujni, razen kadar bi vztrajanje pri integraciji stranke onemogočalo uresničitev pravice do sodnega varstva(7).

V prvem odstavku 145. člena ZD je določeno, da dediči do delitve dediščine upravljajo in razpolagajo z njo skupno. Gre torej za tipični primer nujnega sosporništva, ko je pravica sodedičev skupna in nedeljiva in izhaja iz zapuščine kot celote. Ker gre v obravnavanem primeru za spor med dediči o veljavnosti oporoke, ki se tiče vseh dedičev in celotne zapuščine, nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine in nedeljivost pravice dedičev ne dopuščata reševanja spora brez sodelovanja vseh udeležencev tega materialnopravnega razmerja(8). Torej morajo v pravdi sodelovati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Čeprav so bili v zapuščinskem postopku vsi dediči napoteni na pravdo proti tožencu, posameznih dedičev po ustaljeni sodni praksi ni mogoče siliti k vložitvi tožbe. Glede na obrazloženo morajo torej biti udeleženi v pravdi kot toženci, čeprav zahtevek priznavajo, saj je le tako dosežen namen nujnega sosporništva zagotoviti preko enotnosti postopanja za vse udeležence materialnopravnega razmerja enotno rešitev spora(9).

Pritožbeno sodišče je že navedlo, da je v več teoretičnih delih izrecno zavzeto stališče, da mora v primerih, kot je obravnavani, tožnik vložiti tožbo zoper vse sodediče, ne glede na to, da kdo od njih priznava njegov zahtevek(10). Temeljni razlogi teoretikov za to stališče so, da krog subjektov, ki predstavljajo v določenem primeru nujne sospornike, ne more biti odvisen od volje strank, saj nujno sosporništvo ni fakultativna ustanova, temveč predstavlja procesno nujnost. Le vsi nujni sosporniki skupaj lahko pripoznajo tožbeni zahtevek in je pripoznava samo nekaterih od njih neučinkovita. Enako neučinkovito je zato tudi priznanje nekaterih pred pravdo. Priznanje se lahko tudi vsak trenutek prekliče in tedaj postane integracija stranke nepopolna. Priznanje sodedičev je tudi nedoločeno, saj deleži skupnih lastnikov niso vnaprej določeni. Zahteva se ob tem sklicuje na sklep VS RS II Ips 315/2001, ki pa le potrjuje stališče o neučinkovitosti pripoznanja (ali priznanja) zahtevka, če mu vsaj eden od sospornikov nasprotuje (v obravnavanem primeru toženec). Nadaljnji argument se tiče zagotovitve pravice do kontradiktornosti. Ta pravica v obliki pravice stranke, da se izjavi, je lahko kršena, če se učinek sodne odločbe razteza tudi na stranko, ki v postopku ni sodelovala. Največje zagotovilo, da bodo v pravdi imeli možnost sodelovati (in se izjaviti) vsi, na katere se razteza učinek sodbe, je zahteva, naj vse te osebe skupaj tožijo oziroma so skupaj tožene(11). Drži trditev zahteve, da v primeru samo enotnega sosporništva take neudeležene stranke varuje zakon, ki omogoča vlaganje pravnih sredstev sosporniškim intervenientom, vendar ne popolno, saj mora intervenient sprejeti pravdo v takem stanju, v kakršnem je, ko vstopi vanjo.

Vrhovno sodišče sprejema vse navedene razloge zaradi njihove logičnosti in prepričljivosti. Upoštevaje tudi stališče, da naj bi bili enotni sosporniki načeloma nujni, vendarle ugotavlja, da so zaradi različnih tožb z različno specifiko potrebne tudi izjeme, ko enotnih sospornikov ni mogoče šteti kot nujnih. Te izjeme imajo skupno značilnost, da bi bila v nasprotnem primeru onemogočena uresničitev sodnega pravnega varstva. Med izjeme spada ustaljeno stališče teorije in sodne prakse, da ni nujnega sosporništva na aktvni strani. Nadaljnja izjema so primeri, ko je na toženi stranki skupnost oseb, katerih krog ni natančno določen in znan. Za tak primer gre v sodbi VS RS II Ips 702/94, ki jo omenja zahteva. Ta pa kot svoj poglavitni argument navaja, da bi bilo togo in absurdno stališče, da so dediči na pasivni strani vedno nujni sosporniki, saj bi to pripeljalo do veliko novih sporov, nepotrebnih stroškov in nepotrebnega pravdanja. Ta argument je po oceni Vrhovnega sodišča brez teže v primerjavi z že navedenimi drugačnimi razlogi, prav tako pa ne bi mogel biti podlaga za izjemo, saj nujnost zajetja vseh subjektov konkretne pravne skupnosti v obravnavani zadevi ni taka, da bi lahko onemogočila sodno uveljavljanje pravice. Zato Vrhovno sodišče zaključuje, da je materialnopravno pravilno stališče, ki izhaja iz narave obravnavanega pravnega razmerja, da so v sporu o veljavnosti oporoke, ki se tiče vseh dedičev in celotne zapuščine, vsi dediči nujni sosporniki in morajo v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo.

K navedenemu je še dodati, da so zmotne trditve zahteve o pomenu druge vložene tožbe (ne dveh tožb, kot je pomotno navedeno) T. G. proti I. G. zaradi ugotovitve obstoja oporoke. Če bi šlo za enotne sospornike, kot trdi zahteva, zaradi učinka pravdnih dejanj enega sospornika za druge sospornike (196. člen ZPP) paralelana ali sukcesivna pravda ne bi bila dopustna(12). Ker se je navedena zadeva Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. P 43/2000 dne 1.9.2004 končala s pravnomočno sodbo na podlagi odpovedi, bi se obravnavana pravda, ob stališču, da gre za enotne sospornike, lahko končala samo z zavrženjem tožbe (drugi odstavek 319. člena ZPP).

Glede na navedeno, da so dediči v tej pravdi nujni sosporniki, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da toženec sam ni stvarno legitimiran in je tožena napačna stranka. V zahtevi uveljavljana zmotna uporaba materialnega prava zato ni podana. Pomembno je še poudariti, da določba 196. člena ZPP vsebuje v podrednem delu stavka materialnopravno vsebino in glede vprašanja, ali gre za enotne (in nujne) sospornike napotuje na materialnopravne predpise, v glavnem delu stavka pa je opredeljena njena procesna vsebina in posledice. V obravnavanem primeru gre za materialnopravne določbe dednega prava, vendar ne za 77. člen ZD, na katerega se sklicuje zahteva. Ta daje samo pravico prizadetemu oporočnemu dediču, da dokazuje obstoj oporoke, ki je bila brez oporočiteljeve vednosti uničena, izpodbijana, skrita ali založena. Omogoča le opredelitev osebe, ki je lahko aktivno legitimirana. Za presojo obstoja sosporništva in vrste sosporništva na pasivni strani pa so odločilne določbe že citiranih 132. člena ZD in prvega odstavka 145. člena ZD, iz katerih izhaja pravna narava obravnavanega pravnega razmerja. Zmotne uporabe teh določb pa zahteva ne uveljavlja (prvi odstavek 391. člena ZPP).

Na podlagi drugega odstavka 391. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP je bilo treba torej neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti.

Op. št. (1): K. Zupančič, Dedno pravo, 1991, str. 166.Op. št. (2): J. Zobec, Nekaj pogledov na enotno sosporništvo, Pravosodni bilten 3/1985, str. 165. Op. št. (3): Sklep VSS Pž 535/63; Sklep VSS Pž 111/77; sodba VS RS II Ips 68/95. Op. št. (4): N. Betetto, Pravdni postopek - zakon s kometarjem, 2. knjiga, 2006, str. 256. Op. št. (5): N. Betetto, Pogostejši problemi enotnega in nujnega sosporništva, Pravosodni bilten 3/2001, str. 193. Op. št. (6): J. Zobec, str. 155.Op. št. (7): S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, 2004, str. 445. A. Galič, Načela kontradiktornosti in subjektivne meje pravnomočnosti v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav LIX, 1999, str. 82. J. Zobec, str. 151.Op. št. (8): J. Zobec, str. 158.Z. Ivošević, Suparničarstvo, 1979, str. 103.Op. št. (9): J. Zobec, str. 157.Op. št. (10): J. Zobec, str. 157.V. Rijavec, Dedovanje - procesna ureditev, 1999, str. 231.N. Betetto, Pogostejši ..., str. 194.N. Betetto, Pravdni ..., str. 257.Op. št. (11): A. Galič, str. 82.Op. št. (12): J. Zobec, str. 152.