Jedro

Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, kar pa ni dovoljeno pravno sredstvo, saj so zoper sodne odločbe drugostopenjskih sodišč dovoljena zgolj izredna pravna sredstva – na primer revizija ali obnova postopka (šestindvajseto poglavje ZPP, 33. člen ZDSS-1). Pritožba zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, je tako nedovoljena in jo je treba zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo. Ugotovilo je, da jo je tožnik vložil po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, ki ga za uveljavljanje sodnega varstva v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo, v kateri je zatrjeval, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je dne 15. 5. 2013 na delodajalca naslovil ugovor zoper prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je iz navedb v tožbi in odgovora na tožbo ter iz podatkov v predloženih listinah razvidno, da je tožnik dne 8. 5. 2013 podal pri toženi stranki pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, s katero je tožena stranka dne 9. 5. 2013 soglašala. Zato je glede na datum prenehanja delovnega razmerja z vložitvijo tožbe (dne 29. 7. 2013) uveljavljal sodno varstvo po izteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. 3. Tožnik je dne 19. 2. 2014 vložil „pritožbo na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča“, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni z ničemer izkazal, da je dne 15. 5. 2015 (pravilno 15. 5. 2013) toženi stranki poslal „ugovor na nezakonito odpoved zoper prenehanje pogodbe o zaposlitvi“.

4. Tožena stranka je v odgovoru štela, da je tožnik vložil revizijo in navedla, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1).

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Iz določbe prvega odstavka 333. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1) izhaja, da je pritožba redno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča, izdano na prvi stopnji, to pa velja tudi za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje (razen, če ni v ZPP določeno, da ni pritožbe - prvi odstavek 363. člena ZPP).

7. Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, kar pa ni dovoljeno pravno sredstvo, saj so zoper sodne odločbe drugostopenjskih sodišč dovoljena zgolj izredna pravna sredstva – na primer revizija ali obnova postopka (šestindvajseto poglavje ZPP, 33. člen ZDSS-1) (2). Pritožba zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, je tako nedovoljena in jo je treba zavreči (ob smiselni uporabi 377. člena ZPP v zvezi s 374. členom ZPP) (3).

Op. št. (1): Če bi tožnikovo vlogo šteli za revizijo (torej tako kot tožena stranka) in odgovor tožene stranke za odgovor na revizijo, tega odgovora ne bi mogli upoštevati, saj tožena stranka zanj ni izkazala izpolnjevanje pogoja iz četrtega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku.

Op. št. (2): Pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije več od dvostopenjskega sojenja (tj. več od pritožbe zoper sodbo ali sklep sodišča prve stopnje, ki jo je tožnik izkoristil) ne zagotavlja.

Op. št. (3): Tako tudi sklep Dsp 86/2008 z dne 7. 10. 2008 in sklep VIII Pri 98/2007 z dne 25. 10. 2007. Tudi v primeru, če bi tožnikovo vlogo (pritožbo) šteli za revizijo, bi jo moralo revizijsko sodišče na podlagi 91. člena in 377. člena ZPP zavreči, saj lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, kar pa mora izkazati (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP v povezavi z 91. členom ZPP). Vlagatelj te postulacijske sposobnosti ni izkazal.