Jedro

Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek niti ga primerjati s takšnim postopkom (npr. pravdnim postopkom). Bistveno je, da je javni uslužbenec z oceno seznanjen in da mu je omogočen njen preizkus. S tem je zagotovljena nujna mera kontradiktornosti, ki ustreza pomenu in naravi postopka ocenjevanja.

ZSPJS ne določa, da lahko nadrejeni delavec pojasnila v postopku preizkusa ocene pred komisijo poda le v okviru razlogov, ki jih je zapisal v ocenjevalnem listu. Delodajalec lahko podano oceno delovne uspešnosti z navajanjem dodatnih oziroma novih razlogov obrazloži še v sodnem postopku.

Upoštevajoč listine in izpovedi nadrejenih je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v letu 2020 opravil delo le delno nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejel oceno zelo dobro, ni pa dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji glede vseh preostalih kriterijev ocenjevanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti javnega uslužbenca št. ... z dne 24. 3. 2021 in tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 2.605,81 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s presojo sodišča o zakonitosti postopka ocenjevanja delovne uspešnosti. Navaja, da stranki nista zatrjevali morebitne napačnosti ocen drugih kolegov. S takšno ugotovitvijo je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, načeli kontradiktornosti in proste presoje dokazov ter ustavne pravice tožnika. Zmotna je presoja sodišča, da ocene delovne uspešnosti drugih vodij patrulj na Policijski postaji A. za leto 2020 niso relevantne za ta spor. Sodišče je spregledalo usmeritve toženke za ocenjevanje javnih uslužbencev za leto 2020 in napredovanje v letu 2021 z dne 15. 12. 2020, ki določajo, da je treba javnega uslužbenca ocenjevati v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci, ki opravljajo sorodne naloge na primerljivih delovnih mestih. Brez takšne primerjave ocena delovne uspešnosti ni objektivna in zakonita. Sodišče je odvzelo tožniku možnost obravnavanja z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznih predlogov. Z izvedbo predlaganih dokazov bi se sodišče prepričalo, da je tožnik delal primerljivo po vseh kriterijih delovne uspešnosti, da je bil neenako obravnavan, ker ni prejel oceno odlično kot druge vodje patrulj na policiji in da kriteriji niso bili pravilno uporabljeni. Ker tega sodišče ni storilo, je kršilo 213. člen in 216. člen ZPP, bistveno kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter ustavne pravice tožnika. Toženka je nedopustno spreminjala utemeljitev ocene in jo prilagajala za potrebe tega spora. Kljub temu, da se utemeljitvi ocen nadrejenega vsebinsko razlikujeta, je sodišče na podlagi izpovedi ocenjevalca in predsednika komisije zaključilo, da je dodatna obrazložitev le bolj utemeljena. S tem je kršilo 8. člen ZPP in ustavne pravice tožnika. Ocenjevalec je predsedniku komisije poslal dodatno utemeljitev pred prejemom vabila na preizkus ocene, kar ni dopustno. Ugotovitev sodišča, da ne gre za dve različni obrazložitvi ocen ocenjevalca, je protispisna, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi ocenjevalca o obsegu dela oziroma izvedenih ukrepov tožnika, saj so v nasprotju z izpovedbami tožnika in drugih sodelavcev (B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J.). Tožnik je drugo utemeljitev letne ocene prejel z odgovorom na tožbo, čeprav bi jo morala toženka vročiti že prej. Tako mu ni bil dan primeren rok, da se o njej izjavi in da poda ustrezne navedbe ter predlaga dokaze v svojo korist. Ker komisija za preizkus ocene ni zaslišala predlaganih prič, je tožniku kršila pravico do izjave. Zato so podane kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Sodišče je zmotno ugotovilo odločilna dejstva, ker je verjelo izpovedbam ocenjevalca in njegovim pomočnikom o slabšem delu tožnika v letu 2020 glede na preteklo leto, čeprav s tožnikom niso delali v patrulji. Upoštevati bi moralo izpoved tožnika in navedenih sodelavcev o diskriminatorni obravnavi tožnika ter podelitev priznanja bronasti ščit policije. S tem je kršilo 8. člen ZPP in ustavne pravice tožnika. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo ugotovitve, da naj bi tožnik zavrnil premestitev na nadzor državne meje. Nasprotuje presoji sodišča, da ni prejel bronastega ščita za delo v letu 2020, saj je bilo priznanje izdano 27. 6. 2020. Vztraja, da bi ga morala toženka oceniti z odlično oceno. Razpored izrabe letnega dopusta ne more biti edini kriterij za ocenjevanje sodelovanja tožnika. Sodišče ne sme z izpovedjo prič ugotoviti pavšalnih očitkov glede izrabe letnega dopusta in nadomestiti trditvene podlage. Toženka ni pravilno uporabila niti kriterijev obsega dela, ustvarjalnosti, zanesljivosti, sodelovanja, organiziranja dela in komunikacije pri določitvi letne ocene delovne uspešnosti, kar potrjujejo izpovedi tožnika in navedenih sodelavcev. Po stališču tožnika gre za sodbo presenečenja, saj je sodišče pravilnost ocen po navedenih kriterijih oprlo na izpovedi ocenjevalca in njegovih pomočnikov in ne na izpovedi navedenih sodelavcev, ki so potrdile navedbe tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik v pritožbi uveljavlja s sklicevanjem na obrazložitev ocene za leto 2020, v kateri je ocenjevalec navedel, da je tožnik svoje delo v policiji na terenu že opravil in bi sedaj opravljal naloge dežurnega policista, oziroma naloge v Skupini K., najraje v videonadzornem centru. Ponudbo za premestitev na L. (menjava) je zavrnil. Gre za povzetek vsebine listine (dela obrazložitve letne ocene 2020 z dne 12. 3. 2021) in ne za ugotovitve sodišča prve stopnje, pri čemer razlogi sodbe niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti.

7. Zmotno je uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila protispisna ugotovitev sodišča, da ne gre za dve utemeljitvi ocenjevanja. Ta je podana, če o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, oziroma če sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, saj očitano nasprotje med ugotovitvami sodišča prve stopnje in vsebino ocenjevalnega lista oziroma obrazložitve letne ocene z dne 12. 3. 2021 ni podano. S temi navedbami pritožba dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

8. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je šlo pri sodbi sodišča prve stopnje za sodbo presenečenja. Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni dejanski in pravni podlagi, na katero se nobena od strank ni sklicevala, obenem pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Tožnik ne pojasni, katera naj bi bila tista pravna ali dejanska podlaga, ki jo je sodišče uporabilo, pa nanjo ni mogel računati. Očitno tožnik ni zadovoljen z dokazno oceno in odločitvijo sodišča, vendar pa takšno nezadovoljstvo ne pomeni, da je sodišče odločilo na presenetljivi podlagi.

9. Neutemeljeno je tudi obširno pritožbeno oporekanje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi pa je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da je dokazna ocena enostranska. V obrazložitvi sodbe je sodišče izpostavilo tiste izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne. Pritožbeno poudarjanje usklajenosti izpovedi tožnika in sodelavcev, ki so bili tožniku podrejeni, ter preseganju pričakovanj toženke po posameznih kriterijih ocenjevanja, je neutemeljeno, saj zanemari dokazno oceno preostalih izvedenih dokazov (listin toženke in izpovedi nadrejenih) v smislu 8. člena ZPP. Kršitev te določbe ni podana.

10. Skladno s četrtim in šestim odstavkom 4. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadaljnji – Uredba) izpolni ocenjevalni list oziroma oceno javnega uslužbenca določi bodisi odgovorna oseba (predstojnik – prvi odstavek 2. člena Uredbe) bodisi od nje po pooblastilu določeni nadrejeni. Za podajo ocene delovne uspešnosti za leto 2020 je bil pristojen M.M. Pri ocenjevanju je upošteval mnenje pomočnikov, ki delo uslužbenca poznajo, prav tako poznajo delo na Policijski postaji A., na kateri je uslužbenec zaposlen, in celotni delovni proces, zato lahko tudi najbolje ocenijo kvaliteto dela posameznega zaposlenega. Iz njunih izpovedi, kot pravilno ocenjuje že sodišče prve stopnje, izhaja nezadovoljstvo z nekaterimi segmenti tožnikovega dela v letu 2020 in s tem utemeljenost podane ocene delovne uspešnosti. Glede na navedeno pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ocena nezakonita, ker sodišče pri posameznih elementih delovne uspešnosti ni upoštevalo izpovedi policistov, ki so bili tožniku podrejeni, in da je takšna pomanjkljivost v postopku ocenjevanja privedla do vsebinsko neustrezne končne ocene za celotno leto 2020. 11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da posamezni očitki, ki se nanašajo na napake in pomanjkljivosti po kriterijih obsega dela, sodelovanja in zanesljivosti temeljijo na izpovedi nadrejenih, čeprav za to ni trditvene podlage v vlogah toženke. Izpoved ocenjevalca in njegovih pomočnikov, ki so natančno in s primeri obrazložili vpliv tožnikovih ravnanj in odnosa do dela na ocene po navedenih kriterijih ocenjevanja, namreč predstavlja konkretizacijo splošnih trditev toženke, s katerimi je ta izkazovala objektivnost in ustreznost elementov delovne uspešnosti v oceni dela tožnika. Kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP ni podana.

12. V pritožbi tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave (kontradiktornosti) v zvezi s postopkom preizkusa ocene pri toženki. Neutemeljeno se sklicuje na pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadaljnji). 22. člen Ustave RS se nanaša na organe državne ali lokalne oblasti, kadar ti odločajo o pravicah ali obveznostih posameznikov ali pravnih oseb, oziroma na organe, na katere so prenesena javna pooblastila za takšno, po svoji naravi oblastno odločanje, 23. člen Ustave RS na pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki je bila tožniku omogočena z obrazloženim ocenjevalnim listom odgovorne osebe, ki je tožnika ocenjevala, kot tudi s sklepom komisije za preizkus, 25. člen Ustave RS pa na pravico do pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Kršitev teh pravic v postopku ocenjevanja pri delodajalcu ni podana.

13. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek niti ga primerjati s takšnim postopkom (npr. pravdnim postopkom). Po tretjem odstavku 17.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v postopku preizkusa ocene. O preizkusu ocene se vodi zapisnik. Komisija o preizkusu ocene odloči s sklepom (četrti odstavek 17.a člena ZSPJS). Bistveno je, da je javni uslužbenec z oceno seznanjen in da mu je omogočen njen preizkus. S tem je zagotovljena nujna mera kontradiktornosti, ki ustreza pomenu in naravi postopka ocenjevanja.

14. Javni uslužbenec lahko v skladu z določbo 17.a člena ZSPJS zahteva preizkus ocene pred komisijo, nadrejeni delavec, ki je oceno podal, pa ima v tem postopku možnost podano oceno izčrpneje obrazložiti v skladu s predpisanimi kriteriji. ZSPJS ne določa, da lahko nadrejeni delavec pojasnila v postopku preizkusa ocene pred komisijo poda le v okviru razlogov, ki jih je zapisal v ocenjevalnem listu. Delodajalec lahko podano oceno delovne uspešnosti z navajanjem dodatnih oziroma novih razlogov obrazloži še v sodnem postopku (prim. odločbe VDSS Pdp 541/2012, Pdp 104/2015, Pdp 97/2015 in Pdp 219/2019). Na podlagi ugotovitev, da je komisija vpogledala v ocenjevalni list in preostalo dokumentacijo in da je imel tudi tožnik možnost obrazložiti vloženo zahtevo za preizkus ocene ter se izreči glede navedb nadrejenega (ocenjevalca), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je komisija postopek preizkusa ocene izvedla pravilno.

15. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da tožnik ni prejel dodatne obrazložitve ocene z dne 12. 3. 2021, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je z njo seznanil pri preizkusu, kar so potrdili njeni člani. ZSPJS ne določa obveznosti vnaprejšnje predložitve dodatne utemeljitve ocenjevalca oziroma dokumentacije, s katero razpolaga komisija. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se tožnik ni mogel opredeliti do dodatne utemeljitve ocenjevalca in nanjo podati pripomb. Ker je bil tožnik na komisijo vabljen in mu je bil omogočen vpogled v dokumentacijo oziroma mu je bila dodatna utemeljitev ocenjevalca prebrana, se je o njej lahko izjasnil. Pravice do udeležbe z zagotovitvijo izjave pa ni mogoče razumeti tako, da bi bilo treba tožniku omogočiti dodatno dokazovanje nepravilnosti ocene s pričami in dodatne roke za dokazovanje njegovih trditev. Za takšno razumevanje ni podlage v tretjem odstavku 17.a člena ZSPJS (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 36/2021).

16. Ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da je bil tožnik pri ocenjevanju delovne uspešnosti neenako obravnavan oziroma diskriminiran v primerjavi z drugimi vodji patrulj. Toženki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je tožnika v letu 2020 ocenila z oceno zelo dobro, druge zaposlene na istem delovnem mestu pa z oceno odlično. Navedbe tožnika, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so pomanjkljive. Tožnik sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Tudi predlagani dokazi s predložitvijo ocen delovne uspešnosti drugih vodij patrulje in prejemnikih bronastega ščita policije se nanaša zgolj na prvega od obeh elementov diskriminacije, zato je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza pravilno štelo za nepotrebno. Tudi, če bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to ne bi dokazovalo tudi prepovedane diskriminacije. Poleg tega je letna ocena vezana na individualno delovno uspešnost posameznega javnega uslužbenca glede na izpolnjevanje kriterijev v povezavi s pričakovanji na delovnem mestu. To, da je bil tožnik v prejšnjih letih ocenjen z oceno odlično in da so bile druge vodje patrulj odlično ocenjeni v letu 2020, ne pomeni, da ocena „zelo dobro” delovne uspešnosti tožnika v letu 2020 ni utemeljena in objektivna. Takšno razlikovanje tudi ne predstavlja nedovoljene diskriminacije, saj se vsakega javnega uslužbenca ocenjuje posebej in za vsako leto posebej. Glede na navedeno sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganih dokazov ni storilo kršitev 213. in 216. člena ZPP, bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavnih pravic. Četudi je sodišče brez ustreznih trditev ugotovilo, da so bile ocene drugih sodelavcev morebiti napačne, takšna ugotovitev na individualno ocenjevanje tožnikove delovne uspešnosti ne vpliva. Kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ni podana.

17. Za oceno delovne uspešnosti je pomembno zlasti doseganje postavljenih ciljev glede na pričakovan obseg in kvaliteto opravljanja dela posameznega javnega uslužbenca. Upoštevajoč predpisane kriterije in usmeritve za ocenjevanje javnih uslužbencev za leto 2020 in napredovanje v letu 2021 z dne 15. 12. 2020 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ocena delovne uspešnosti ni bila subjektivna, saj je bila sprejeta po posvetu vodstva Policijske postaje A. in ne zgolj s strani ocenjevalca, pri čemer se je upošteval tudi obseg dela vodij patrulje, ki izhaja iz tabele. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo usmeritve in da toženka ni primerjala tožnika z drugimi uslužbenci na primerljivih delovnih mestih.

18. Bronasti ščit policije se podeli za prizadevno in uspešno opravljanje nalog policije (peti odstavek 7. člena Pravilnika o priznanjih policije, Ur. l. RS, št. 34/14 in nadaljnji). Dejstvo, da je tožnik prejel navedeno priznanje z dne 27. 6. 2020, ki se podeli policistu za dolgoletni prispevek k delu v policiji, ni namenjeno ocenjevanju njegovega dela v tekočem letu in ne pomeni, da je bilo njegovo delo visoko nad pričakovanji po kriterijih, kot so podrobneje opredeljeni v Prilogi III Uredbe. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča prejeto priznanje ne pomeni, da bi tožnik moral biti ocenjen z oceno "odlično".

19. Uredba je v Prilogi III podrobneje opredelila kriterije po elementih delovne uspešnosti, ki jih sicer določa prvi odstavek 17. člena ZSPJS. Uspešnost javnega uslužbenca se ocenjuje glede na naslednje kriterije: 1. rezultati dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost); 2. samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela; 3. zanesljivost pri opravljanju dela; 4. kvaliteta sodelovanja in organiziranja dela ter 5. druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo). Presoja sodišča je omejena izključno na vsebinsko ustreznost uporabe posameznih kriterijev iz ZSPJS oziroma Priloge III, ki je sestavni del Uredbe.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi z vsebinsko ustreznostjo ocene delovne uspešnosti tožnika za leto 2020. Pravilno je presodilo, da je ocena zelo dobro utemeljena in ni posledica negativnega odnosa ocenjevalca do tožnika. Zelo dobra ocena delovne uspešnosti pomeni zelo dobro opravljeno delo, tj. nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, odlična ocena pa odlično opravljeno delo, tj. visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja (četrti do šesti odstavek 2. člena Uredbe). Pri presoji ocene je posebej skrbno preizkusilo postavke, ki so se nanašale na natančnost, obseg dela, ustvarjalnost, zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter komuniciranje tožnika v zvezi z opravljanjem dela v ocenjevalnem obdobju, za katera je prejel oceno „dobro”.

21. Pri kriteriju obsega dela se skladno s Prilogo III ocenjuje izvajanje nalog zlasti glede na količino opravljenega dela in dodatno delo tožnika. Po šestem odstavku 2. člena Uredbe takšna ocena delovne uspešnosti pomeni dobro opravljeno delo v ocenjevalnem obdobju, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Po pravilni ugotovitvi sodišča je tožnik opravil manj dela glede prometne varnosti, kar je razvidno iz delovnih nalogov in opozoril pomočnika komandirja. Prav tako tožnik ni organiziral dela tako, da bi patrulja izsledila sumljive osebe in opravila ugotavljanje identitete. Pri opozorilih (ukrepi CPP) je dosegel slabše rezultate kot drugi primerljivi delavci. V zvezi s tem kriterijem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo izpovedi pristojnega ocenjevalca oziroma nadrejenih, ki delo tožnika neposredno spremljajo in imajo z njim dnevni kontakt, in ne mnenj drugih policistov, ki so bili tožniku na delovnem mestu v podrejenem položaju. Iz tega razloga je neutemeljeno pritožbeno poudarjanje njihovih izpovedi. Ker se rezultati dela javnih uslužbencev ugotavljajo vsako leto posebej, na zakonitost ocene ne more vplivati okoliščina, da je bil tožnik v letu 2019 po kriteriju obsega dela ocenjen z oceno odlično.

22. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo kriterij sodelovanja. Glede na opredelitev kriterija v Prilogi III je pomembno izvajanje nalog zlasti v smislu medsebojnega sodelovanja in skupinskega dela, odnosa do sodelavcev in prenašanje znanja. Po ugotovitvi sodišča je bilo v letu 2020 problematično zlasti sodelovanje oziroma usklajevanje nameravanega časa izrabe letnega dopusta policistov, ki so mu bili podrejeni. Zaradi opustitve tožnika in njegove izbire zasedenega termina je moral starejši policist N. N. preklicati oziroma zamenjati planirani termin izrabe letnega dopusta, kar nikakor ne predstavlja opravljanje nalog, ki bi bilo visoko nad pričakovanji vodstva toženke. Tudi pri planiranju izrabe letnega dopusta je potrebno medsebojno sodelovanje in prilagodljivost policistov, zato pritožba neutemeljeno navaja, da razporejanje letnih dopustov ni relevantno za ocenjevanje delovne uspešnosti po navedenem kriteriju.

23. Za kriterij organizacije dela je po Prilogi III pomembno izvajanje nalog javnega uslužbenca zlasti v smislu organiziranega in načrtovanega izkoriščanja delovnega časa glede na vsebino nalog ter postavljene roke ter prilagoditve nepredvidenim situacijam. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da delo tožnika po tem kriteriju ni preseglo pričakovanja toženke, saj je v primerjavi z drugimi vodjami patrulj negativno odstopal. Upoštevalo je, da 10. 8. 2020 tožnik ni prenesel opreme iz avta v avto, temveč je čakal na prihod sodelavca, kar je vplivalo na organizacijo delovnega procesa. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.

24. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vse nadrejene mu naloge komentiral v negativnem smislu in da je več policistov prišlo k pomočniku komandirja, da naj ne bi želeli delati s tožnikom, ker nič ne dela, še zlasti v nočnem času. Tožnik je bil pri komuniciranju in odnosu do vodstva policijske postaje slabši v skupni primerjavi. Ker se po kriteriju komunikacije skladno s Prilogo III ocenjuje tudi ustno izražanje in ustvarjanje notranjega socialnega omrežja v odnosu do nadrejenih, je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na izpovedi tožnika in njegovih sodelavcev v patrulji ter pritožbeno zavzemanje, da tožnik po navedenem kriteriju opravlja naloge visoko nad pričakovanji toženke.

25. Glede očitka, ki se nanaša na kriterij zanesljivosti (tj. da ni izvedel dogovorjenih nalog, npr. 11. 4. 2020 ni ugotavljal kršitev v avtopralnici O.), je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je tožnik avtopralnico preveril le enkrat, čeprav bi jo moral večkrat tekom dneva. Zanesljivost javnega uslužbenca oziroma vestno in pravilno izpolnjevanje dogovorjenih obveznosti v delovnem razmerju, kot je določeno v Prilogi III, lahko ustrezno ocenjuje le delodajalec oziroma njegovo vodstvo, zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na svojo izpoved in izpovedi prič, ki mu niso bile nadrejene.

26. Upoštevajoč listine in izpovedi nadrejenih je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v letu 2020 opravil delo le delno nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejel oceno zelo dobro, ni pa dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji glede vseh preostalih kriterijev ocenjevanja.

27. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške in je dolžan toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) znašajo 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za izdatke za stranko, kar skupaj znaša 229,50 EUR.