Jedro

Iz poteka postopka, kot ga je razbrati iz zapisnika naroka za glavno obravnavo in ostalih podatkov v spisu, ne izhaja, da bi bila tožnica zavedena z materialno-procesnim vodstvom in zavzetimi stališči predsednika senata v okviru načela odprtega sojenja.

Toženka kot izvajalec osebne asistence izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov (drugi odstavek 12. člena ZOA), zato se tožnica na načelni ravni utemeljeno zavzema za to, da bi jo morala toženka vsaj poskusiti prerazporediti na izvajanje del osebne asistence k drugemu uporabniku. Ob tem pa zanemari, da je toženka odpovedni razlog (poslovni razlog) dodatno utemeljila z nadaljnjo okoliščino, zmanjšanjem števila uporabnikov osebne asistence.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga toženke, ki je bila vročena tožnici, ter odločitev, da pogodba o zaposlitvi na podlagi navedene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehala veljati in s tem delovno razmerje tožnice ni prenehalo ter še naprej traja skupaj z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Posledično je zavrnilo zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov tožnice.

2.Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z več bistvenimi kršitvami pravil postopka in je za tožnico glede na materialno-procesno vodstvo in zavzeta stališča v okviru načela odprtega sojenja nedopustna sodba presenečenja. Po prepričanju tožnice toženka ni zmogla svojega dokaznega bremena, saj ni dokazala opravičljivih razlogov za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka bi morala tožnici zagotavljati delo v ustaljenem delovnem procesu delodajalca, četudi posamezen uporabnik odpove oziroma celo umre, saj ne more biti pogodba o zaposlitvi posameznega delavca, sklenjena za nedoločen čas, vezana zgolj na delo pri enem uporabniku ter posledično usoda zaposlitve odvisna zgolj od enega uporabnika. Iz izpodbijane odpovedi izhaja, da je bila podana, ker naj toženka kot delodajalec ne bi več zmogla zagotoviti izvajanja osebne asistence tožnici zaradi upadanja potreb po osebnih asistentih, saj naj bi se število uporabnikov v zadnjih 7 mesecih zmanjšalo za 4 uporabnike, trend upadanja pa naj bi se pričakoval tudi v prihodnje. Vendar pa zaslišana direktorica toženke navedenih razlogov ni potrdila, temveč je celo trdila nasprotno, da potreba po delu osebnih asistentov celo narašča, saj vedno znova koga zaposlijo na novo in so osebne asistente zaposlovali tudi v času podane odpovedi tožnici in po njej. Četudi iz Zakona o osebni asistenci izhaja, da ima uporabnik osebne asistence pravico, da si sam izbere osebnega asistenta in ga po svoji odločitvi zamenja, to še ne pomeni, da je s tem prenehala potreba po delu konkretnega osebnega asistenta. Toženka izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov (drugi odstavek 12. člena ZOA), zato bi morala toženka kot izvajalec osebne asistence tožnico vsaj poskusiti prerazporediti na izvajanje del osebne asistence k drugemu uporabniku (tako VDSS sodba Pdp 482/2023). Izpodbijana odločitev je očitno napačna ter mestoma arbitrarna in pristranska. Razlog za podano odpoved je nejasen, iz nje ne izhaja, na podlagi katerega zakonskega določila je bila podana. Tožnica je bila diskriminirana do ostalih sodelavk, ki še naprej v okviru dejavnosti toženke opravljajo delo osebne asistentke. Izpodbijana odpoved je bila tožnici podana v času njenega bolniškega staleža, kar dodatno kaže na to, da se je toženka na vsak način želi znebiti. Toženka bi lahko tožnici z različnimi ukrepi še nadalje nudila zaposlitev (npr. dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo za drugo delovno mesto), zato so razlogi za odpoved po prepričanju tožnice navidezni, neutemeljeni in neresni. Ker toženka ni dokazala in upravičila razloga za podajo izpodbijane odpovedi, je ta nezakonita. Tožnica primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku in naložitve toženki povrnitev vseh stroškov postopka tožnici tako na prvi kot na drugi stopnji, podrejeno pa njeno razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da bistvene kršitve procesnih določb, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podane. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Tožnica izpodbijani sodbi očita, da naj bi bila obremenjena z več bistvenimi kršitvami pravil postopka, ki pa jih podrobneje ne opredeli. Smiselno uveljavljana bistvena kršitev procesnih določb, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje z izdajo sodbe presenečenja, ni utemeljena. Tudi v kolikor je bila tožnica nad zaključkom postopka (subjektivno) presenečena, to še ne pomeni, da je šlo za sodbo presenečenja. Ta je podana takrat, kadar sodišče uporabi materialnopravno podlago, na katero stranki kljub zadostni procesni skrbnosti nista bili dolžni računati, o čemer v obravnavani zadevi vendarle ni mogoče govoriti. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem učinkovitega varstva svojih pravic. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.¹ O sodbi presenečenja zato ne moremo govoriti v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno ali materialnopravno presojo, s katero se stranka zgolj ne strinja, kot je to v obravnavanem primeru. Iz poteka postopka, kot ga je razbrati iz zapisnika naroka za glavno obravnavo in ostalih podatkov v spisu, tudi ne izhaja, da bi bila tožnica zavedena z materialno-procesnim vodstvom in zavzetimi stališči predsednika senata v okviru načela odprtega sojenja, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Tudi v kolikor je predsednik senata na prvi stopnji nakazal, da zatrjevani "poslovni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ne pomeni nujno zakonitega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na relevantna zakonska določila in sodno prakso" (kar sicer iz spisa določno ne izhaja), s tem ni bila storjena nobena procesna kršitev, saj je bilo zgolj začrtano sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP). S tem ni bila v nobenem pogledu prejudicirana odločitev v postopku na prvi stopnji, ki ga je bilo treba še izpeljati, prav tako pa tudi ne zagotovljen uspeh v postopku nobeni od strank. Morebitno razumevanje tožnice, da se ji glede na zapisano obeta uspeh v postopku, je bilo napačno in tudi neutemeljeno.

7.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožnici zato, ker uporabnik, za katerega je tožnica opravljala storitve osebne asistence, ni več želel izvajanja osebne asistence s strani tožnice (uporabnik je pisno odstopil od dogovora o izvajanju osebne asistence 19. 1. 2024), toženka pa ni imela možnosti, da bi tožnici zagotovila izvajanje storitve osebne asistence pri kakšnem drugem uporabniku, ker se je število uporabnikov osebne asistence v letu 2024 bistveno zmanjšalo. S tem je toženka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostno utemeljila in pisno obrazložila dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 87. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami), kar za obrazloženost odpovedi zadošča. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je razlog za podano odpoved nejasen, ker iz nje ne izhaja, na podlagi katerega zakonskega določila je bila podana. Zakonsko določilo, na podlagi katerega se odpoved podaja, namreč ni bistvena sestavina odpovedi niti pogoj za njeno obrazloženost, saj v skladu z izpostavljeno določbo ZDR-1 zadošča pisna obrazložitev dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa med strankama ni bilo dvoma, da gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot je izpodbijana odpoved tudi naslovljena). Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno (6. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Prav tako je pravilno upoštevalo določbe Zakona o osebni asistenci (ZOA; Ur. l. RS, št. 10/2017 s spremembami in dopolnitvami), predvsem četrtega odstavka 2. člena ZOA, ki zagotavlja uporabniku prosto izbiro izvajalca osebne asistence in osebnega asistenta, in drugi odstavek 15. člena ZOA, po katerem uporabnik in izvajalec osebne asistence skupaj izbereta osebnega asistenta.

8.Tožnica sicer pravilno izpostavlja, da je dokazno breme za utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delodajalcu, torej toženki, vendar neutemeljeno šteje, da ga toženka ni zmogla. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Pri tem se ni zadovoljilo zgolj z ugotovljeno (in nesporno) okoliščino, da je uporabnik A. A., pri katerem je tožnica izvajala osebno asistenco, 19. 1. 2024 odstopil od izvajanja osebne asistence, temveč je pravilno štelo, da navedeno samo po sebi ne predstavlja avtomatičnega prenehanja potreb po opravljanju dela osebnega asistenta, saj bi lahko ta osebni asistent opravljal svoje delo pri katerem od drugih uporabnikov osebne asistence pri toženki. S tem v zvezi tožnica pravilno izpostavlja, da bi ji morala toženka ne glede na odpoved sodelovanja s strani konkretnega uporabnika, zagotavljati delo v ustaljenem delovnem procesu delodajalca, ker ne more biti pogodba o zaposlitvi posameznega izvajalca osebne asistence, sklenjena za nedoločen čas, vezana zgolj na delo pri enem uporabniku ter posledično usoda njegove zaposlitve odvisna zgolj od enega uporabnika. Toženka kot izvajalec osebne asistence namreč izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov (drugi odstavek 12. člena ZOA), zato se tožnica na načelni ravni utemeljeno zavzema za to, da bi jo morala toženka vsaj poskusiti prerazporediti na izvajanje del osebne asistence k drugemu uporabniku. Ob tem pa zanemari, kar je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo, da je namreč toženka odpovedni razlog (poslovni razlog) dodatno utemeljila z nadaljnjo okoliščino, zmanjšanjem števila uporabnikov osebne asistence (v obdobju od januarja 2024 do julija 2024 za 6 uporabnikov), kar je izkazala s predloženimi listinskimi dokazi in zaslišanjem direktorice toženke. S tem se je pri toženki po naravi stvari zmanjšala tudi potreba po delu osebnih asistentov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da navedena okoliščina, zmanjšanje potrebe po delu osebnih asistentov ob hkratni odpovedi dogovora o izvajanju osebne asistence uporabnika, pri katerem je osebno asistenco opravljala tožnica, dokazuje prenehanje potrebe po opravljanju tožničinega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi in s tem resničnost in utemeljenost odpovednega razloga, na katerem temelji tožnici podana odpoved (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 9 in 15).

9.Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo določenih nekonsistentnosti v izpovedbi direktorice toženke, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi, ko je ta na začetku zaslišanja najprej izpovedala, da v spornem času niso zaposlovali novih delavcev, nato pa, da vedno znova koga zaposlijo na novo. A je ob uvidu le-te (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12) v skladu s tretjim odstavkom 214. člena ZPP ter v okviru proste presoje vseh izvedenih dokazov (8. člen ZPP) glede na rezultat dokaznega postopka vendarle utemeljeno zaključilo, da je toženka tudi z izpovedbo direktorice toženke dokazala upad potrebe po delu osebnih asistentov. Prepričljivo je pojasnilo, da pri toženki v letu 2024 (izpodbijana odpoved je bila tožnici vročena 3. 8. 2024) niso zaposlovali novih asistentov, saj pripada novih uporabnikov zaradi spremembe zakonodaje ni. Do zaposlitve novega osebnega asistenta pride le v primeru, če potrebuje uporabnik novega asistenta, ta pa je v skladu s četrtim odstavkom 2. člena ZOA v prosti izbiri uporabnika. V pritožbi zatrjevano naraščanje potrebe po delu osebnih asistentov, ki tudi iz izpovedbe zakonite zastopnice toženke ne izhaja, tako v postopku na prvi stopnji pravilno ni bilo ugotovljeno. Nasprotno, za 6 uporabnikov (in ne le za 4, kot navaja pritožba) manjše število uporabnikov osebne asistence je logično povzročilo celo upad potreb po osebnih asistentih, kar vse je sodišče prve stopnje, kot že pojasnjeno, pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi.

10.V pritožbi tožnica ponovno izpostavlja, da ji je bila pogodba o zaposlitvi podana v času bolniškega staleža, kar naj bi dodatno kazalo na to, da se je toženka želi znebiti. Bolniški stalež delavca ne varuje pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč v skladu s tretjim odstavkom 116. člena ZDR-1 le pred prenehanjem delovnega razmerja, če je ob poteku odpovednega roka po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ali iz razloga nesposobnosti) v bolniškem staležu. V tem primeru delovno razmerje delavcu preneha z dnem, ko se vrne na delo ali bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Da bi bile kršene te določbe ZDR-1, pa tožnica ne trdi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožničina začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi poškodbe ni bila dejanski razlog za odpoved in ni vplivala na njeno podajo. Toženka je namreč dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga, v postopku pa niso bila ugotovljena dejstva, ki bi kazala na njegovo navideznost oziroma bi opravičevala domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. To je tožnica zgolj pavšalno zatrjevala, sodišče prve stopnje pa je na te očitke že obrazloženo odgovorilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 14), kar sodišče druge stopnje povzema. Pritožbeno zavzemanje, da bi lahko toženka tožnici z različnimi ukrepi (dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo za drugo delovno mesto) še nadalje nudila zaposlitev, je neutemeljeno, saj ZDR-1 delodajalcu v primeru obstoja poslovnega razloga takih obveznosti ne nalaga, sicer pa gre pri tovrstnih pritožbenih navedbah tudi za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11.Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi to sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Tako VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o osebni asistenci (2017) - ZOA - člen 2, 2/4, 12, 12/2, 15, 15/2 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 214, 214/3, 285

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.