Jedro

S tožbo izpodbijani akt toženke kot pritožbenega organa, s katero je odpravila sklep prvostopenjskega organa, o zavrnitvi zahteve za priznanje položaja stranskega udeleženca in ji tak položaj priznala, je namreč samo odločitev procesne narave v inšpekcijskem postopku zoper tožnika v tem upravnem sporu, s katero navedeni postopek ni bil končan. Zato ne more uživati samostojnega pravnega varstva v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim aktom ugodila pritožbi Občine V. zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Nova gorica, št. 06182-1045/2018-9 z dne 9. 8. 2018 in navedeni sklep odpravila (1. in 2. točka izreka izpodbijanega akta), zahtevi za vstop v inšpekcijski postopek, ki se vodi pod št. 06182-1045/2018, ugodila in ji v tem postopku priznala status stranskega udeleženca (3. točka izreka izpodbijanega akta). S 4. in 5. točka izreka izpodbijanega akta je odločila, da je Inšpektorat RS za okolje in prostor dolžan Občini V. povrniti stroške pritožbenega postopka, tožnik pa sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Tožnik tožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se predmetni inšpekcijski postopek vodi zaradi nadzora izpolnjevanja obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja na napravi za predelavo ali odstranjevanje odpadkov, Občina V. pa ni izkazala pravnega interesa za vstop v ta postopek. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani akt odpravi in zavrne zahtevo Občine V. za udeležbo, podrejeno, naj zadevo vrne v ponovno odločanje. V vsakem primeru, naj toženki naloži povračilo stroškov tega postopka.

K točki I izreka:

3. Tožba ni dovoljena.

4. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

5. Značilnost upravnih aktov glede na navedeno določbo ZUS-1 je, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta. Če gre za upravne akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so takšni akti lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. Po prvem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan.

6. V obravnavanem primeru izpodbijani akt ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

7. S tožbo izpodbijani akt toženke kot pritožbenega organa, s katero je odpravila sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Nova gorica, kot prvostopenjskega organa, o zavrnitvi zahteve za priznanje položaja stranskega udeleženca in ji tak položaj priznala, je namreč samo odločitev procesne narave v inšpekcijskem postopku zoper tožnika v tem upravnem sporu, s katero navedeni postopek ni bil končan. Zato ne more uživati samostojnega pravnega varstva v upravnem sporu.1

8. To pomeni, da izpodbijani akt ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, niti iz 5. člena ZUS-1, saj z izdajo tega akta predmetni inšpekcijski postopek ni bil končan.

9. Glede na navedeno je bilo treba na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavreči. K točki II izreka:

10. Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 49/2020 z dne 22. 7. 2020.