Jedro

Upniku, katerega terjatev je bila plačana v predhodnem stečajnem postopku, preneha procesna legitimacija za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo upnikov predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom in (2.) zavrnilo predlog upnika (predlagatelja stečajnega postopka) za izločitev izvedenca.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da sta bili v predlogu navedeni terjatvi res poplačani, vendar pa je s tem z gotovostjo izkazana upnikova terjatev do dolžnika, zato mu sodišče prve stopnje ne bi smelo odreči procesne legitimacije. Ukvarjalo se je s pravnim interesom upnika, kar pa ni utemeljeno. Za presojo trajnejše nelikvidnosti tudi ni pravno relevantno obdobje po uvedbi stečajnega postopka. Domneva iz 4. odstavka 14. člena ZFPPIPP je neizpodbojna. Prav tako je sodišče svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenca, ki bi moral biti izločen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlog za začetek stečajnega postopka je upravičen poleg dolžnika, osebno odgovornega družbenika in Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada vložiti tudi upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (231. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP, enako tudi 4. odstavek 232. člena ZFPPIPP).

5. Upnik ima sicer prav, ko trdi, da je izkazano, da je imel do dolžnika terjatev na dan uvedbe stečajnega postopka. Če namreč ta terjatev ne bi obstajala, je dolžnik zagotovo ne bi plačal. Vendar pa ni sporno, da je dolžnik upniku plačal celotno terjatev, ki je bila podlaga za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, in upnik to dejstvo v pritožbi tudi priznava. To pa pomeni, da je sedaj z gotovostjo izkazano, da ta terjatev ne obstaja več.

6. Oseba, ki sploh ni več upnik, ne more imeti legitimacije za vodenje insolvenčnega postopka oziroma udeležbo v njem. ZFPPIPP za glavni postopek, torej za postopek po izdaji sklepa o začetku postopka zaradi insolventnosti, izrecno določa, da upravičenje upnika opravljati procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti med drugim preneha tudi v stečajnem postopku, če vse njegove terjatve, ki jih uveljavlja v tem postopku, prenehajo, ker so bile v celoti plačane (3. alineja 2. točke 58. člena ZFPPIPP). Nobenega razloga ni, da bi bilo drugače tudi v predhodnem postopku. Nenazadnje že sama beseda „upnik“ pomeni osebo, ki ima terjatev do dolžnika. Del legitimacije upnika (da ima neplačano terjatev do dolžnika) namreč s plačilom terjatve preneha, zaradi navedenega pa upnik te terjatve v primeru začetka stečajnega postopka tudi ne bi mogel uveljavljati do stečajnega dolžnika. Edini dopustni namen upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka je doseči hkratno in enakomerno poplačilo vseh upnikov (torej tudi sebe) v stečajnem postopku nad insolventnim dolžnikom. Čim upnik nima ne možnosti ne potrebe po poplačilu v stečajnem postopku, ker je bil v celoti poplačan že pred začetkom stečajnega postopka, glede tega upnika namena stečajnega postopka ni mogoče doseči. Zato višje sodišče zaključuje, da upniku, katerega terjatev je bila plačana v predhodnem stečajnem postopku, prav tako preneha procesna legitimacija za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je tako po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da upnik nima več procesne legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka (5. odstavek 239. člena ZFPPIPP). Za začetek stečajnega postopka na upnikov predlog morata biti verjetno izkazani procesna legitimacija upnika in insolventnost dolžnika. Čim ena od teh ni izkazana, upnikov predlog ni utemeljen in ga je potrebno zavrniti. Ker je tako izkazano, da upnik nima več zatrjevane terjatve do dolžnika, je sodišče prve stopnje moralo zavrniti upnikov predlog.

8. Glede na navedeno niso pomembne ne ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z insolventnostjo dolžnika ne pritožbene navedbe v zvezi s tem, saj ob odsotnosti upnikove procesne legitimacije ni pomembno, ali je dolžnik insolventen ali ne.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zoper 1. točko izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

10. V posledici zavrnitve te pritožbe je višje sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Dejstvo poplačila priznava tudi upnik sam v pritožbi, zato na odločitev izvedensko mnenje ne more vplivati (1. odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11. Izrek o upnikovih stroških temelji na 129. členu ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.