Jedro

Glede na trenutno veljavno sodno prakso, da se določilo prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP uporablja tudi takrat, kadar se v konkurenci srečata stečajni postopek in postopek poenostavljene prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v zatečeni situaciji na dan 26. 11. 2018 izdalo izpodbijani sklep (o prekinitvi odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom).

V pritožbi je upnik opozarjal na zlorabo, saj je zatrjeval in dokazoval, da se dolžnik uvršča med majhne družbe in poudarjal, da zato nad dolžnikom ni dovoljeno izvesti poenostavljene prisilne poravnave. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo možnost dolžničinega uspeha s pritožbo v zadevi St 000/2018. Dolžnica v postopku St 000/2018 s pritožbo proti sklepu o zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne bi mogla uspeti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Republika Slovenija Ministrstvo za finance, Finančna uprava (v nadaljevanju: upnica) je proti družbi T. d. o. o. (v nadaljevanju: dolžnica) 20. 8. 2018 vložila predlog za začetek stečajnega postopka. Predlog je sodišče prve stopnje vročilo dolžnici, ta pa je 20. 9. 2018 vložila zahtevo za odložitev odločanja o njem (procesno dejanje 4, v nadaljevanju pd). Sodišče prve stopnje predlogu ugodilo in s sklepom z dne 23. 10. 2018 (pd 7) odločanje o za začetek stečajnega postopka odložilo do 24. 11. 2018. Dne 23. 11. 2018 je dolžnica obvestila sodišče prve stopnje, da je vložila predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.

2. Iz spisa Okrožnega sodišča v Celju St 000/2018, ki je pritožbenemu sodišču dostopen v elektronski obliki, pa je razvidno, da je dolžnica 23. 11. 2018 dejansko vložila predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, vendar je sodišče prve stopnje sklepom St 000/2018 z dne 15. 1. 2018 (pd 7) je ta predlog zavrglo. To je storilo na podlagi ugotovitve, da ima dolžnica status majhne gospodarske družbe, nad tako družbo pa ni dovoljeno voditi postopka poenostavljene prisilne poravnave. Proti temu sklepu je dolžnica vložila pritožbo (pd 8). V njej je zavzela stališče, da spada med mikro družbe, rekoč, da je družba v letu 2018 imela zaposlene (le) štiri delavce, čisti prihodki od prodaje pa ne presegajo zneska 700.000,00 EUR. Sklicevala se je na dokumentacijo v spisu in predlagala, naj sodišče samo opravi poizvedbe pri ZZZS in SPIZ. To pritožbo je sodišče prve stopnje s sklepom St 000/2018 z dne 19. 3. 2019 (pd 10) štelo za umaknjeno, ker dolžnica ni plačal sodne takse za pritožbeni postopek. Sklep še ni pravnomočen1. Izpodbijani sklep

3. Z izpodbijanim sklepom (pd 9) je sodišče prve stopnje postopek odločanja o upničinem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom prekinilo do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave. V obrazložitvi sklepa se je sklicevalo na procesna dejstva, povzeta v 1. točki te obrazložitve. Svojo odločitev pa je oprlo na določilo prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP2. Pojasnilo je, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da ima v konkurenci postopka poenostavljene prisilne poravnave in stečajnega postopka prednost postopka poenostavljene prisilne poravnave3. Pritožba upnika

4. Proti temu sklepu se je upnica pravočasno pritožila (pd 10). Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odgovor na pritožbo

5. V odgovoru na pritožbo (pd 16) je dolžnica dobesedno ponovil navedbe iz pritožbe proti sklepu o zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave v zadevi St 000/2018. Te so povzete v 2. točki te obrazložitve.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba je utemeljena. Na posamezne pritožbene navedbe pa je odgovorjeno v nadaljevanju.

7. Glede na trenutno veljavno sodno prakso, da se določilo prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP uporablja tudi takrat, kadar se v konkurenci srečata stečajni postopek in postopek poenostavljene prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v zatečeni situaciji na dan 26. 11. 2018 izdalo izpodbijani sklep.

8. Nadaljevanje prekinjenega predhodnega stečajnega postopka po prvem odstavku 152. člena ZFPPIPP, je odvisno od izida postopka (redne) prisilne poravnave. Skladno z določilom tretjega odstavka 141. člena ZFPPIPP velja, da predlog za začetek postopka prisilne poravnave vsebuje tudi podrejeni predlog, naj sodišče začne stečajni postopek, če bo predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrglo. Iz tega določila smiselno sledi, da nepravnomočno končan postopek (redne) prisilne poravnave ni ovira za nadaljevanje prekinjenega predhodnega stečajnega postopka. Vendar pa se, kot izhaja iz določila 221.b člena ZFPPIPP, za postopke poenostavljene prisilne poravnave niti določilo tretjega odstavka 141. člena ZFFPPIPP ne uporablja.

9. Zaradi eventualne možnosti zlorabe vloženega predloga za izvedbo postopka poenostavljene prisilne poravnave v že začetem predhodnem stečajnem postopku4, ki je v praksi pogosta5, pa se je pritožbeno sodišče v nadaljevanju ukvarjalo prav s tem vprašanjem. V pritožbi je namreč upnik smiselno opozarjal prav na zlorabo, saj je zatrjeval in dokazoval, da se dolžnik uvršča med majhne družbe in poudarjal, da zato nad dolžnikom ni dovoljeno izvesti poenostavljene prisilne poravnae. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo možnost dolžničinega uspeha s pritožbo v zadevi St 000/2018. 10. Po določilu 221.a člena ZFPPIPP je dovoljeno voditi postopek poenostavljene prisilne poravnave edino nad družbo, ki se skladno z drugim odstavkom 55. člena ZGD-1 uvršča med mikro družbe. Takega postopka zato nad majhno, srednjo ali veliko družbo ni dovoljeno voditi.

11. Po določilu drugega odstavka 55. člena ZGD-1 je mikro družba tista družba, ki izpolnjuje dvoje od treh meril: (1) da povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 10, (2) da čisti prihodki od prodaje ne presegajo 700.000,00 EUR in (3) da vrednost aktive ne presega 350.000,00 EUR.

12. V pritožbi proti sklepu o zavrženju predloga za začetek poenostavljene prisilne poravnave St 000/2018 je dolžnica navedla, da spada med mikro družbe, rekoč da je imela leta 2018 zaposlene le 4 delavce in da čisti prihodki od prodaje (kar naj bi bilo razvidno iz dokumentacije v spisu) ne presegajo 700.000,00EUR.

13. Po določilu šestega odstavka 55. člena ZGD-1 se v skladu z merili iz prvega, drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka istega člena družbe prerazvrščajo na mikro, majhne, srednje in velike družbe, če na podlagi podatkov zadnjih dveh zaporednih poslovnih let na bilančni presečni dan bilance stanja obakrat presežejo ali nehajo presegati merila iz prvega, drugega, tretjega, četrtega ali petega odstavka tega člena. Upoštevajoč to določilo je torej zmotno pritožbeno stališče, da že izkaz poslovnega izida za poslovno obdobje, ki je krajše od enega leta (torej Izkaz poslovnega izida družbe za obdobje od 1. 1. 2018 do 30. 9. 20186, ki ga je dolžnica vložila v spis St 000/2018 z vlogo z dne 28. 12. 2018), zadošča za presojo, se je da dolžnica po uvedbi stečajnega postopka v krajšem roku od enega leta prelevila iz majhne družbe v mikro družbo.

14. Nasprotno pa je iz kopij spletnih strani AJPES, ki jih upnica priložila k pritožbi, razvidno, da je (1) dolžnica majhna družba, (2) katere vrednost aktive je po podatkih bilance stanja na dan 31. 12. 2017 znašala 757.721,58 EUR, leta 2016 pa 758.655,00 EUR in (3) ki je (kot izhaja iz izkaza poslovnega uspeha) v letu 2017 ustvarila za 1,633.573,03 EUR čistih prihodkov iz prodaje, leto dni pred tem pa za 2.094.084,00 EUR. Iz teh podatkov torej nedvomno sledi, da se je na dan uvedbe postopka poenostavljene prisilne poravnave 23. 11. 2018, dolžnica (še) uvrščala med majhne družbe.

15. Glede na navedeno torej dolžnica v postopku St 000/2018 s pritožbo proti sklepu o zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne bi mogla uspeti. Zato drži očitek upnice, ki smiselno izhaja iz pritožbe, da vložitev predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave v predmetni zadevi predstavlja zlorabo tega instituta. Ker pa zloraba ne more biti deležna pravnega varstva, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

16. Formalni razlogi za prekinitev postopka odločanja o začetku stečajnega postopka torej niso (več) podani. Dolžnica pa je v predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave St 000/2018 z dne 22. 11. 2018 sama navedla, da je insolventna, saj je trajneje nelikvidna in dolgoročno plačilno nesposobna.

1 Odločitve o pritožbi proti izpodbijanemu sklepu pritožbeno sodišče doslej ni sprejelo zaradi nepravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Ker pa se vprašanje pravnomočnosti tega sklepa zapleta zaradi vprašanj, povezanih s sodno takso, je v izogib nadaljnjemu kršenju odločila tretjega odstavka 125. člena ZFPPIP o pritožbi odločilo s tem sklepom (z dne 28. 3. 2019). 2 Prvi odstavek 152. člena ZFPPIPP: Če je upnik pred uvedbo postopka prisilne poravnave vložil predlog za začetek stečajnega postopka, o katerem sodišče do uvedbe postopka prisilne poravnave še ni odločilo, ali če je upnik tak predlog vložil po uvedbi in pred koncem postopka prisilne poravnave, sodišče prekine postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka do konca postopka prisilne poravnave. 3 Določilo 152. člena ZFPPIPP namreč v 221.b členu ZFPPIPP ni navedeno med tistimi, ki se uporabljajo tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave. 4 Na možnost zlorabe instituta postopka poenostavljene prisilne poravnave opozarja pravna teorija, npr. dr. Nina Plavšak, Razmerje med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom, PiD, 1. 9. 2014 5 Npr. sklep VSL 457/18 z dne 18. 9. 2018, Cst 578/17 z dne 8. 11. 2017 in drugi 6 Z abstraktno pritožbeno navedbo, da je iz dokumentacije v spisu razvidno, da čisti prihodki od prodaje ne presegajo 700,00,00 EUR, je dolžnica očitno imela v mislih ta izkaz.