Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo kot preuranjeno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker pritožnik pred vložitvijo tožbe ni vložil pritožbe v upravnem postopku. Glede na posebno ureditev upravnega postopka, kot jo za te zadeve določa ZKme-1, je pritožba izključena le za odločbe, izdane na podlagi 54. ali 56. člena tega zakona. Posebna ureditev upravnega postopka pa pritožbe zoper druge odločbe, izdane na podlagi tega zakona, med katerimi je tudi odločba o vračilu, ne izključuje. To pomeni, da je zoper ta del odločbe dovoljena pritožba na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (25. člen Zakona o državni upravi) na podlagi splošnih pravil upravnega postopka (prvi odstavek 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), kar nenazadnje izhaja tudi iz 38. in 40. člena ZKme-1, ki se nanašata na pritožbeni postopek.

Vrhovno sodišče v odločitev o stroških kot stranski terjatvi lahko poseže le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 14. 12. 2017 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper 1., 4. in 5. točko izreka odločbe Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33151-12/2008/532 z dne 9. 3. 2017 (I. točka izreka), tožbo zoper 2. in 3. točko izreka iste odločbe pa zavrglo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka). V obrazložitvi je kot razlog za zavrženo tožbo navedlo, da tožnik s tožbo v delu, ki se nanaša na 2. in 3. točko izreka odločbe (s katerima mu je bilo naloženo, da vrne sredstva, ki jih je prejel na podlagi zahtevka za izplačilo prve faze projekta, in jih nakaže na tam navedeni račun) izpodbija upravni akt, zoper katerega je po Zakonu o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) predvidena pritožba na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Zato je tožbo kot prezgodnjo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker napačen pravni pouk v izpodbijani odločbi za stranko ne sme imeti škodljivih posledic, je pojasnilo, da za tožnika pritožbeni rok teče od dneva vročitve te sodne odločbe.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper II. in III. točko izreka sodbe in sklepa vložil pritožbo, v kateri Vrhovnemu sodišču uvodoma predlaga, naj "omenjeno odločbo toženke v 2. in 3. točki omenjene odločbe v celoti zavrne kot neutemeljene, ter naloži toženki plačilo že odobrenih sredstev v celoti". Navaja razloge, s katerimi utemeljuje svoje stališče o nezakonitosti odločitve o obveznosti vračila sredstev, ki jih je že prejel na podlagi zahtevka za izplačilo prve faze odobrenega projekta (2. in 3. točka izreka izpodbijane odločbe). Meni, da bi lahko sodišče prve stopnje celotno odločbo "popolnoma zavrglo oz. odpravilo ter naložilo toženki plačilo že odobrenih sredstev".

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik izrecno navaja, da vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izreka sodbe in sklepa št. I U 658/2017 z dne 14. 12. 2017. V tem delu je sodišče prve stopnje s sklepom odločilo o zavrženju tožnikove tožbe glede 2. in 3. točke izreka izpodbijane določbe (II. točka) in o stroških upravnega spora (III. točka). Predmet tega pritožbenega postopka tako ni I. točka izreka omenjene sodbe in sklepa, tj. sodba, s katero je sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper 1., 4. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe, torej tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi pritožnikove zahteve za izplačilo druge faze projekta (1. točka). Vrhovno sodišče, kljub jasnemu pravnemu pouku sodišča prve stopnje, še enkrat pojasnjuje, da pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa v upravnem sporu ne bi bila dovoljena, tudi če bi jo pritožnik izrecno vložil. V tem delu gre namreč za sodbo, zoper sodbe, izdane v upravnem sporu, pa pritožbe niso dovoljene, razen v primerih, ki jih določa prvi odstavek 73. člena ZUS-1, obravnavani primer pa ni tak. Zato so neupoštevne pritožbene navedbe o nezakonitosti odločbe v celoti in s tem tudi pritožbeni predlog, naj Vrhovno sodišče toženki naloži plačilo že odobrenih sredstev v celoti.

5. Pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) pa je sicer dovoljena, vendar neutemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se nanaša na 2. in 3. točko izreka izpodbijane določbe, pravilno zavrglo kot preuranjeno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker pritožnik zoper ta del odločbe pred vložitvijo tožbe ni vložil pritožbe v upravnem postopku. V upravnem sporu namreč sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), pri čemer je dokončen upravni akt tisti, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravni sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je glede na posebno ureditev upravnega postopka, kot jo za te zadeve določa ZKme-1, pritožba izključena le za odločbe, izdane na podlagi 54. ali 56. člena tega zakona, za kar pa ne gre v obravnavani zadevi. Posebna ureditev upravnega postopka pa pritožbe zoper druge odločbe, izdane na podlagi tega zakona, med katerimi je tudi odločba o vračilu, ne izključuje. To pomeni, da je zoper ta del odločbe dovoljena pritožba na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (25. člen Zakona o državni upravi) na podlagi splošnih pravil upravnega postopka (prvi odstavek 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), kar nenazadnje izhaja tudi iz 38. in 40. člena ZKme-1, ki se nanašata na pritožbeni postopek.

7. Pritožnik ne trdi, da je izpodbijana odločba tudi v tem delu dokončna, in ne navaja razlogov, s katerimi bi nasprotoval stališču, da je zoper ta del odločbe mogoče vložiti pritožbo v upravnem postopku. V pritožbi navaja le razloge, ki po njegovem mnenju utemeljujejo nezakonitost odločitve, s katero mu je naložena obveznost vračila že prejetih sredstev. Ti razlogi pa se ne nanašajo na vprašanje (ne)izpolnjevanja procesnih predpostavk za meritorno obravnavanje tega dela tožbe v upravnem sporu, zato z njimi pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe ni mogoče utemeljiti. Glede na to, da se razlogi, ki jih pritožnik navaja v pritožbi, ne nanašajo na razloge, na katerih temelji izpodbijani sklep o zavrženju tožbe in ki so bistveni za odločitev v zadevi, Vrhovno sodišče nanje tudi ne odgovarja.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep v celoti (torej tudi v stroškovnem delu). Vrhovno sodišče namreč v odločitev o stroških kot stranski terjatvi lahko poseže le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.1

9. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej sklepa Vrhovnega sodišča I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018 in I Up 52/2018 z dne 20. 6. 2018 (22. do 24. točka obrazložitve).