Jedro

Po ugotovitvah obeh sodišč je tožnica pridobila lastnino na hiši, kjer se nahaja sporni prostor. Okoliščina, da je toženec v času tega spora v drugi pravdi uveljavljal predkupno pravico v smislu 23. člena Zakona o pravicah na delih stavb (Ur. l. RS št. 19/76), na tožničino pravico do razpolaganja s spornim prostorom ni mogla vplivati. Tožnica je kot lastnica hiše in pravna naslednica najemodajalke od toženca v tej pravdi tako utemeljeno zahtevala izpraznitev in izročitev spornega prostora. Po nadaljnjih pravno pravilnih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je namreč na podlagi tožničine odpovedi že pred vložitvijo predmetne tožbe tudi poteklo najemno razmerje iz pogodbe, sklenjene med tožničino pravno prednico in tožencem. Glede na ugotovitve obeh sodišč, da sporni prostor ne predstavlja stanovanja, temveč le njegov del, se je toženec v tem postopku tudi neutemeljeno skliceval na pravico do odkupa spornega prostora v smislu 149. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencu, da izprazni pritlični prostor v stanovanjski hiši v ... in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Ker je tožnica odpovedala tožencu najemno pogodbo za sporni prostor v pogodbeno dogovorjenem odpovednem roku, je po stališču prvostopnega sodišča njen tožbeni zahtevek utemeljen. Toženec se tudi ne more sklicevati na predkupno upravičenje v smislu Zakona o pravicah na delih stavb, niti na pravico do nakupa spornega prostora v smislu 149. člena novega stanovanjskega zakona, saj sporni prostor ne predstavlja niti poslovnega prostora niti stanovanja, temveč gre le za del stanovanja.

Drugostopno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopno sodbo. Pritrdilo je dejanskim in pravnim zaključkom prvostopnega sodišča. Poudarja, da je v sporni zadevi bistveno, ali je sporni prostor stanovanje ali poslovni prostor. V upravnem postopku pa je bilo pravnomočno odločeno, da sporni prostor ni poslovni prostor. Ker gre pri spornem prostoru za del stanovanja, ki je last tožnice, toženec tudi ne more uveljavljati odkupa stanovanja po 149. členu Stanovanjskega zakona.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, pri čemer naj naloži prvostopnemu sodišču, da postopek prekine do pravnomočne odločitve o njegovi pravici do nakupa poslovnega prostora. Poudarja namreč, da je še pravočasno - še predno se je sporna zadeva zaključila na prvi stopnji - vložil tožbo za razvezo pogodbe o nakupu pritličja hiše, sklenjene med tožnico in Občino ....

Revizija toženca je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je tožnica postala lastnica hiše, v kateri se sporni prostor nahaja, na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene dne 26.10.1987 z NN in prodajne pogodbe, sklenjene dne 1.7.1988 z Občino ... - tako, da je na podlagi vsake pogodbe pridobila idealni polovični lastninski delež na navedeni hiši. Okoliščina, da je toženec v času tega spora v drugi pravdi uveljavljal predkupno pravico v smislu 23. člena Zakona o pravicah na delih stavb (Ur.l.RS št.19/76), na tožničino pravico do razpolaganja s spornim prostorom ni mogla vplivati. Revizijsko sklicevanje na tožbo na razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med tožnico in Občino ..., torej za to pravdo ni pomembno. Tožnica je kot lastnica hiše in pravna naslednica najemodajalke od toženca v tej pravdi tako utemeljeno zahtevala izpraznitev in izročitev spornega prostora. Po nadaljnjih pravno pravilnih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je namreč na podlagi tožničine odpovedi že pred vložitvijo predmetne tožbe tudi poteklo najemno razmerje iz pogodbe, sklenjene med tožničino pravno prednico in tožencem. Glede na ugotovitve obeh sodišč, da sporni prostor ne predstavlja stanovanja, temveč le njegov del, se je toženec v tem postopku tudi neutemeljeno skliceval na pravico do odkupa spornega prostora v smislu 149. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91).

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je glede na povedano revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).