Jedro

Tožeča stranka je utrpela škodo zaradi požara oziroma z gašenjem požara, ki je prišel iz poslovnega prostora tožene stranke, to je v zvezi s spletom okoliščin, ki so nastale na območju poslovne dejavnosti imetnika prostora (če bi šlo za ravnanje delavcev ali gostov) ali v zvezi z lastnino toženca. Iz stališča tožeče stranke je vzrok za njeno škodo, to je požar v prostorih tožene stranke, gotovo nevarna stvar. Izvajanje gostinske dejavnosti na tak način, da pride do požara oz. lastnina nepremičnine, v kateri izbruhne požar, je lahko izvajanje nevarne dejavnosti oz. imetništvo nevarne stvari.

Tedaj je treba uporabiti pravila o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (določila 173. - 177. čl. ZOR). Ali je neka dejavnost nevarna, je tako treba presojati iz izhodišča oškodovanca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba tožbena zahtevka tožeče stranke.

S prvim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine, v drugem pa od tožene stranke, da izvede sanacijo strehe na objektu C. ul. 1 v L. v roku 30 dni, v nasprotnem primeru pa naj plača tožeči stranki 2,500.000,00 SIT, da bo tožeča stranka opravila kritje strehe. Zavrnilo je tudi predlagano začasno odredbo.

Proti zavrnilni sodbi vlaga tožeča stranka pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 353. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po podatkih pritožnika je v električni napeljavi v poslovnem prostoru tožene stranke prišlo do kratkega stika. Možno je tudi, da je prišlo do požara zaradi cigaretnega ogorka. V vsakem primeru je prišlo do škode v poslovnem prostoru tožene stranke. Do požara ni prišlo zaradi nepredvidenega zunanjega dogodka, na primer strele. Toženec odgovarja tudi za škodo, ki je nastala, ker strehe ni saniral. Tožnik je ponudil sanacijo strehe, enako ostali solastniki, vendar toženec ni hotel sodelovati. Tožeča stranka je ponudila izvedeniško mnenje izvedenca A.B., ki je povedal, koliko je škode zaradi zalitja vode. Predlog sanacije pa je naredil tudi izvedenec C.D., kar sodišče pri obrazložitvi ni upoštevalo. Iz obeh dokumentov izhaja, da toženec strehe ni saniral, in da je zaradi dodatnega izliva vode v poslovne prostore tožnika prišlo do nove škode. Tožnik tudi ne more oddati poslovnega prostora v najem.

Toženec je prejel od zavarovalnice odškodnino, ki pa jo je porabil za poplačilo svojih drugih dolgov. Sodišče bi moralo opraviti ogled na kraju samem, kot je to predlagal tožnik v tožbi. S tem bi ugotovilo, da je toženec preko strehe potegnil nekaj polivinila ter da voda še vedno teče skozi polivinil in nastaja nova škoda.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba zahtevka, ker se je postavilo na stališče, da škodni dogodek ni bil v sferi toženca. Ker je bilo v predhodnem postopku ugotovljeno, da toženec ni naročnik ali storilec požara, vzrok požara pa tudi ni bil ugotovljen, po stališču sodišča prve stopnje tožencu ni mogoče očitati nobene krivde. Dejstvo, da je do požara prišlo v toženčevem gostinskem lokalu, ne pomeni, da toženec za nastali požar tudi odgovarja. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da v konkretni zadevi ni mogoče govoriti o objektivni odgovornosti tožene stranke, saj opravljanje gostinske dejavnosti ne more biti nevarna dejavnost. Ker tožencu ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja v zvezi s samim požarom, ne morejo nastopiti posledice. Za drugi zahtevek, to je za popravljanje strehe, pa je sodišče prve stopnje menilo, da je toženec provizorično popravil streho, ko je vrgel cerado, za dokončno popravilo oziroma sanacijo pa se ni strinjal s predlogom ostalih solastnikov.

Pritožbeno sodišče pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava izhaja iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji.

Odločilna dejstva, ki so bila dosedaj ugotovljena in ki so tudi v pritožbi nesporna, so: - do požara dne 11.1.1995 je prišlo v gostinskem lokalu tožene stranke, - vzrok za ta požar ni bil ugotovljen, - toženec se je v predhodnem postopku odzval poligrafskemu testiranju na detektorju laži, ki ni pokazal, da bi toženec naročil ali zanetil požar.

Tožeča stranka v pravdi in v pritožbi trdi, da je do požara prišlo v gostinskem lokalu tožene stranke in sicer na električni napeljavi ali ker je nekdo od gostov pustil ogorek cigarete. Trdi tudi, da je toženec z opustitvijo saniranja strehe povzročil novo škodo.

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da samo opravljanje gostinske dejavnosti nima lastnost nevarne dejavnosti. Vendar ni mogoče mimo dejstva, da je med pravdnima strankama nesporno, da je do požara prišlo v poslovnem prostoru tožene stranke. Odločilno je tudi, da je tožeča stranka utrpela škodo zaradi požara oziroma z gašenjem požara, ki je prišel iz poslovnega prostora tožene stranke, to je v zvezi s spletom okoliščin, ki so nastale v območju poslovne dejavnosti imetnika prostora (če bi šlo za ravnanje delavcev ali gostov) ali v zvezi z lastnino toženca. Iz stališča tožeče stranke je vzrok za njegovo škodo, to je požar v prostorih tožene stranke, gotovo nevarna stvar. Pritožba pravilno opozarja na dejstvo, da do požara ni prišlo zaradi delovanja strele ali druge višje sile. Izvajanje gostinske dejavnosti na tak način, da pride do požara oz. lastnina nepremičnine, v kateri izbruhne požar, je lahko izvajanje nevarne dejavnosti oz. imetništvo nevarne stvari.

Tedaj je treba uporabiti pravila o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (določila 173. - 177. čl. ZOR). V takem primeru se lahko tožena stranka razbremeni odgovornosti le, če dokaže katerega izmed razlogov za oprostitev odgovornosti iz 177. čl. ZOR.

Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ker policisti niso mogli ugotoviti vzroka požara, ki je nesporno nastal v prostorih tožene stranke, ni pasivne legitimacije toženca. V konkretnem primeru, ko je nastanek škode oz. požar nedvoumno v prostorih tožene stranke, torej v njegovi sferi, ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre nujno za krivdno odgovornost tožene stranke. Tožena stranka se mora razbremeniti odgovornosti nasproti tožeči stranki, ki je utrpela škodo na svoji stvari zaradi požara, ki je nastal v prostorih tožene stranke. Ali je neka dejavnost nevarna, je tako treba presojati iz izhodišča oškodovanca.

Tudi glede drugega tožbenega zahtevka, to je za nadaljnje škode, katero je tožeča stranka utrpela, ker streha ni bila pravilno sanirana, materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje ni pravilno. Tudi če bi v konkretni zadevi ugotovili, da se je toženi stranki uspelo razbremeniti odgovornosti za nastali požar, pa nosi tožena stranka ustrezni del odgovornosti kot solastnik nepremičnine.

Pri dolžnostih solastnika za upravljanje solastne stvari tako po določbah Stanovanjskega zakona kot po določbah Zakona o pravicah na delih stavb, ne more biti pomembno dejstvo, ali je toženec, ki je očitno imel sklenjeno premoženjsko zavarovanje, od zavarovalnice dobil plačano zavarovalnino ali ne. Če se tožena stranka s predlagano sanacijo skupne strehe ni strinjala s predlogi tožeče stranke in drugih solastnikov, bi morala začeti postopek, ki ga predvideva Zakon o nepravdnem postopku za upravljanje solastnih stvari. Tožeča stranka očita toženi stranki, da ni res, da ni imela denarja za sanacijo strehe, ampak da je zavarovalnino uporabila za sanacijo gostinskega lokala. Iz povedanega sledi, da četudi bi se ugotovilo, da toženec za požar ne odgovarja, je treba ponovno ugotavljati, ali je bilo njegovo ravnanje kot solastnika v skladu z določbami Zakona o pravicah na delih stavb in Stanovanjskega zakona. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da je škoda, katero je utrpela pri nalivu vode, ker streha ni bila ustrezno zaščitena, drugi škodni dogodek (prvi je bil11.1.1995). Pri tem je tožeča stranka ponudila vrsto dokazov, za katere je sodišče prve stopnje prehitro ocenilo, da niso ustrezni. Zato bo treba v ponovljenem postopku oceniti obe v pritožbi ponujeni izvedeniški mnenji in izvesti tudi druge predlagane dokaze o višini odškodninskega zahtevka. Če bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka ugotovilo, da se toženi stranki ni uspelo razbremeniti odgovornosti za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi požara, pa bo tožena stranka odgovarjala v celoti tudi za novo škodo, ki je nastala zaradi nesanirane strehe.

Ker se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi postavilo na zmotno materialnopravno izhodišče, so ostala odločilna dejstva in s tem dejansko stanje nezadosti ugotovljeno. To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. čl. ZPP). V nadaljevanju naj sodišče prve stopnje v mejah materialnega vodstva pravde (298. čl. ZPP) pozove toženo stranko, da ponudi dokaze za zatrjevano razbremenitev svoje odgovornosti glede prvega tožbenega zahtevka. Pri odločanju o drugem tožbenem zahtevku o sanaciji strehe, pa naj sodišče prve stopnje tudi izvede ponujene dokaze tožeče stranke oziroma v sodbi oceni izvedene dokaze.

Ker je odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji odvisna od glavne stvari, je bilo treba razveljaviti tudi izrek o pravdnih stroških. Izrek o pritožbenih stroških pa je odpadel, ker tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.