Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je še odločila, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 28. 8. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

3.Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen, in sicer 22. 8. 2017 in 14. 3. 2022 v Helenski republiki ter 11. 7. 2025 v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 28. 8. 2025 prejela odgovor, da Hrvaška sprejema pristojnost za obravnavo tožnika na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe.

4.Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

5.Tožena stranka je s tožnikom opravila tudi osebni razgovor, pri čemer v nadaljevanju obrazložitve sklepa povzema, kaj je tožnik na njem povedal. Med drugim je povedal, da je bil na Hrvaškem štiri dni. Dva dni je iskal policijo, da bi se predal, nato pa je isti dan, ko je dal prstne odtise, bil odpeljan v azilni dom. Tam je ostal dva dni in nato zapustil Hrvaško. V azilnem domu so bili tihotapci iz Pakistana, ki nočejo, da prihajajo drugi Pakistanci.

6.Tožena stranka zaključuje, da tožnik svojo trditev, da se ne želi vrniti na Hrvaško, utemeljuje s tem, da so mu tam grozili ostali prosilci, ker so menili, da bo njihova konkurenca pri tihotapstvu. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil tekom bivanja na Hrvaškem izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali pa se srečal s sistemskimi pomanjkljivostmi v sistemu nastanitve ali priznavanja mednarodne zaščite. Razvidno je tudi, da so pristojne službe azilnega doma po tem, ko je povedal, da so mu grozili, ukrepale znotraj svojih pristojnosti. Kljub temu, da trdi, da se čuti ogroženega in se je bal povračilnih ukrepov, si ni skušal zagotoviti alternativne nastanitve ali se obrniti na hrvaško policijo, ki bi jo zagotovo zanimale informacije o tihotapskih združbah v azilnem domu. Po mnenju tožene stranke tožnik nikoli ni imel namena ostati na Hrvaškem, kar še dodatno potrjuje njegova izjava, da je le čakal prijatelje, preden bi nadaljeval pot, ter trditev, da se bo v primeru morebitne vrnitve na Hrvaško od tam ponovno vrnil v Slovenijo. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen na Hrvaško. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi azilnega sistema in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja tekom azilnega postopka. Ni utemeljenih razlogov, da bo tožnik ob vrnitvi na Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

7.Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z zaključkom, da v Republiki Hrvaški ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, ker je takšen zaključek v nasprotju s splošno znanim stanjem v Republiki Hrvaški. Dejstvo je, da hrvaški organi na prosilcih za azil izvajajo tako imenovani "pushback", kar pomeni, da prosilce za mednarodno zaščito brez ustrezne obravnave njihove prošnje pošljejo nazaj v državo, iz katere so vstopili v Republiko Hrvaško. V danem primeru bi bila to Bosna in Hercegovina. To se ne dogaja samo prosilcem, ki so ravnokar prešli mejo, ampak tudi tistim, ki so bili ujeti znotraj Hrvaške oziroma so že več dni na Hrvaškem. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo upravnega sodišča v Braunschweigu, kjer je bilo navedeno, da so odredbe o izgonu in prepovedi vstopa, ki so jih nemški organi izdali na podlagi Dublinske uredbe, nezakoniti. Sodišče je ugotovilo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. Sklicuje se tudi na sodbo upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022, ki je odločilo, da je treba transfer razveljaviti zaradi nezakonitosti. Tudi to sodišče je menilo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem v azilnem postopku.

8.Če Republika Slovenija tožnika vrne v Republiko Hrvaško, bo ta moral trpeti dejstvo, da je svojo prvo prošnjo umaknil. Lahko bo zgolj vložil ponovno prošnjo, to pa predstavlja veliko nevarnost, da vsebinski razlogi ne bodo obravnavani. Poleg tega po tožnikovem mnenju v azilnem domu na Hrvaškem obstaja nekakšna organizirana tihotapska skupina, ki je v tožniku prepoznala potencialnega konkurenta. Tega ni mogel sanirati niti varnostnik tega centra. Zato je razumljivo, da je odšel v Slovenijo. Tožnik k tožbi prilaga dokument z naslovom "Informacije o stanju na Hrvaškem", iz katerega izhajajo odločitve nemških sodišč, ki so predaje prosilcev na podlagi Dublinske uredbe zavrnile. V tem primeru ne gre za nove dokaze, saj ima dokument vključene izvlečke iz mednarodnih poročil za Hrvaško kot tudi iz sodb tujih sodišč, ki so naslovnemu sodišču znane. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter prošnjo za mednarodno zaščito obravnava, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

9.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali bi bil takoj deportiran naprej v Republiko Bosno in Hercegovino oziroma v Republiko Srbijo niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic EU. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. "Pushbacki" v omenjenih sodbah se nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku. Poleg tega iz poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, izhaja, da je osebam, predanim Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do postopka odločanja o priznanju mednarodne zaščite omogočen. Tudi iz pričevanja tožnika ni razvidno, da bi mu tekom bivanja na Hrvaškem grozila nevarnost "pushbacka". Nadalje se tožena stranka podrobno opredeljuje do dveh sodb nemških sodišč, ki jih je tožnik izpostavil v tožbi.

10.Glede tožbenih navedb, da bo tožniku na Hrvaškem omogočeno vložiti le ponovno prošnjo, pa tožena stranka odgovarja, da je Hrvaška v svojem odgovoru odgovornost za tožnika sprejela na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je država dolžna sprejeti prosilca, čigar prošnjo še obravnava in glede na navedeno so očitki tožnika v zvezi s tem neutemeljeni. Tožena stranka je močno zadržana do dokazne vrednosti informacij, dodanih k tožbi. Najsodobnejša med njimi je stara skoraj leto dni, večina pa jih že ob nastanku ni nosila posebne pravne teže. Novinarski članki in poročila se praviloma nanašajo na dogajanje v letu 2021 in prej. V podkrepitev svojih navedb, da je mogoče na podlagi Dublinske uredbe prosilce vrniti na Hrvaško, izpostavlja sodbe Kraljevine Nizozemske. Sodišču je tožena stranka hkrati z odgovorom na tožbo posredovala aktualnejše podatke o ravnanju z osebami, ki so vrnjene na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe. Na podlagi podatkov, pridobljenih iz javno dostopnih virov, tožena stranka vztraja pri zaključku, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Republiki Hrvaški. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11.Sodišče je v obravnavani zadevi dne 7. 11. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil.

12.Tožba ni utemeljena.

13.Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito tudi sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

14.Tožnik v tožbi smiselno izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir, kot so določene v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

15.Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (9. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe sodišče navaja, da sta tako sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe).

16.Tožnik v tožbi izraža bojazen, da bi se mu zgodil tako imenovani "pushback", kar pomeni vračanje tujcev v Bosno in Hercegovino ali Republiko Srbijo, ne da bi se obravnavale njihove prošnje za mednarodno zaščito. V tožnikovem primeru je ta tožbena navedba povsem nerelevantna, saj bo tožnik vrnjen na podlagi Dublinske uredbe kot prosilec za mednarodno zaščito, ki je že vložil prošnjo in ne bo imel statusa tujca. Razen tega v njegovem primeru ni razvidno, da mu je grozila nevarnost "pushbacka", saj je po tem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, bil po njegovih lastnih navedbah odpeljan v hrvaški azilni dom. Tožnik bo torej v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško vrnjen v dublinskem postopku in bo imel možnost vložiti namero za priznanje mednarodne zaščite, po doslej znanih podatkih pa še nobena oseba, ki je bila vrnjena na Hrvaško po dublinskem postopku, ni bila žrtev nezakonitega vračanja.

17.Tožnik se v tožbi sklicuje na več virov in poročil, ki jih je k tožbi tudi priložil, nadalje se sklicuje na sodbe sodišč drugih držav, ki se nanašajo na Hrvaško in iz vsega navedenega naj bi izhajale sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu v Republiki Hrvaški. Sodišče teh informacij ni štelo kot nedovoljene tožbene novote, ker je pooblaščenec tožnika na obravnavi povedal, da jih tožnik prej ni predložil zato, ker ni imel dostopa do teh informacij, iz česar smiselno izhaja, da kot prava neuka stranka ni mogel priti do relevantnih podatkov in ker v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, je sodišče štelo, da jih iz upravičenih razlogov ni mogel podati že prej. Iz priloženih virov izhajajo informacije o onemogočanju dostopa do postopka mednarodne zaščite s strani hrvaških organov. Te informacije po presoji sodišča za ta primer niso relevantne, saj bo imel tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško povsem drugačen status od tistih oseb, ki pridejo v Hrvaško iz Bosne in Hercegovine ali Srbije, saj bo v primeru vrnitve na Hrvaško tja vrnjen v dublinskem postopku, v katerem pa po doslej znanih informacijah osebe niso imele težav pri dostopanju do postopka mednarodne zaščite. Poleg tega tožnik že doslej na Hrvaškem ni imel težav pri dostopanju do postopka mednarodne zaščite, saj - kot je bilo že navedeno - so ga hrvaški organi obravnavali kot prosilca za azil, saj je bil takoj po podaji prošnje nastanjen v azilnem domu. Glede citiranja informacij o postopkih pred nacionalnimi sodišči posameznih evropskih držav pa sodišče pojasnjuje, da se te sodbe nanašajo na posamezne primere glede na okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera in jih ni mogoče posploševati na obravnavo vseh prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Med priloženimi informacijami je tudi izvleček iz sodbe ESČP z dne 27. 1. 2023, ki pa prav tako ni povezan z obravnavano zadevo. Pri tej sodbi je ESČP ugotovilo hudo kršitev pravice do življenja zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015, ki je povzročil hudo poškodbo mladega Maročana in smrt treh njegovih prijateljev. Hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, jih odpravili in preprečili podobno življenjsko postopanje v prihodnosti. Kot je razvidno iz vsebine te sodne odločbe, ta ni relevantna za obravnavano zadevo, saj ESČP pri tej sodbi ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva.

18.Tožnik v tožbi tudi navaja, da bo v primeru vrnitve na Hrvaškem moral trpeti dejstvo, kot da je svojo prvo prošnjo umaknil in po njegovih navedbah bo lahko na Hrvaškem vložil zgolj ponovno prošnjo. Tudi ta tožbena navedba je neutemeljena, saj je Republika Hrvaška odgovornost za obravnavo tožnika sprejela na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je država dolžna sprejeti prosilca, čigar prošnjo še obravnava.

19.Navedbe tožnika, da naj bi bila v hrvaškem azilnem domu nekakšna organizirana tihotapska skupina, ki je tožnika prepoznala kot svojega potencialnega konkurenta, ne kaže na sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem. Ta navedba ne kaže na nečloveško ali poniževalno ravnanje s strani uradnih oseb, ki so pristojne za obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito. Sodišče se s tem v zvezi strinja z utemeljitvijo tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da je razvidno, da so pristojne službe azilnega doma po tem, ko je tožnik povedal, da so mu grozili, ukrepale znotraj svojih pristojnosti in da kljub temu, da trdi, da se čuti ogroženega in se je bal povračilnih ukrepov, si ni skušal zagotoviti alternativne nastanitve ali se obrniti na hrvaško policijo. Poleg tega je bil tožnik na Hrvaškem zelo malo časa, kot prosilec za azil zgolj dva dni in glede na tako kratkotrajno bivanje na Hrvaškem ni mogoče na splošno očitati pristojnim organom na Hrvaškem, da bi tožniku kršili pravico do dostopa do azilnega postopka ali da bi lahko iz tako kratkotrajnega bivanja bilo mogoče sklepati na sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in na težave pri sprejemu prosilcev.

20.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.