Jedro

Iz Občinskega prostorskega načrta občine Mozirje izhaja, da je v spornem delu zemljišče kategorizirano kot prvovrstno kmetijsko zemljišče. Kot takšno je predmet stroge regulacije v smislu dopustnih dejavnosti, vrste dopustnih gradenj in drugih del ter vrste dopustnih objektov, ki se lahko na njem postavijo. Poleg ZKZ kot področnega predpisa, ki v 3.č členu določa zelo restriktivne omejitve načrtovanja v prostorskih aktih brez spremembe namenske rabe in na območjih trajno varovanih kmetijskih zemljišč med drugim dopušča postavitev pomožnih kmetijskih objektov in začasnih objektov, pri čemer se lahko pomožni kmetijski objekti uporabljajo izključno v kmetijske namene, je treba uporabiti tudi Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Mozirje1, ki v 123. členu taksativno našteva tako začasne objekte kot pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, katerih postavitev je na območju kmetijskih zemljišč dopustna. Reklamnega panoja, ki je postavljen na predmetnem zemljišču, ni med naštetimi objekti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 0611-3477/2015 z dne 29. 12. 2015, je bila tožnikoma prepovedana uporaba kmetijskega zemljišča na parcelni številki 67/4, k.o. ..., v kakšen drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, ter jima naloženo, da morata v roku 30 dni od pravnomočnosti odločbe s kmetijskega zemljišča odstraniti reklamni pano dimenzije 4,00 x 3,00 metre. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je bilo tekom inšpekcijskega pregleda dne 17. 11. 2015 ugotovljeno, da je na kmetijskem zemljišču s parc. št. 67/4 k.o. ..., katerega solastnika sta tožnika, postavljena železna konstrukcija z betonskimi temelji, na kateri je bil obešen reklamni pano dimenzije 4,00 x 3,00 metre. Na podlagi evidence rabe, ki jo vodi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je zadevno zemljišče travnik z boniteto 68, na podlagi Odloka o Občinskem prostorskem načrtu Občine Mozirje (v nadaljevanju Odloka) pa je po namenski rabi razvrščeno med najboljša kmetijska zemljišča, kjer je dopustna gradnja pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov, ki pa se skladno z določilom 3.č člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) lahko uporabljajo le v kmetijski namen. Na podlagi 74. člena Odloka je postavitev objektov za oglaševanje dopustno le skladno z občinskim predpisom, ki ureja to področje. Ker je kmetijska inšpekcija v inšpekcijskem postopku ugotovila, da se kmetijsko zemljišče na parcelni številki 67/4, k.o. ..., ne uporablja v kmetijski namen in da uporaba kmetijskega zemljišča za postavitev oglasnega panoja ni v skladu s 3.č členom ZKZ, je odločila, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Tožnika sta se zoper odločbo pritožila. V pritožbi navajata, da je izpodbijana odločba materialno pravno napačna in posledično nezakonita, saj je nepravilno oprta na 4. člen ZKZ, ki določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin, saj ravnanje inšpekcijskih zavezancev (v tem upravnem sporu tožnikov) nikakor ni mogoče uvrstiti v sklop takšnih ravnanj. Pri tem je upravni organ spregledal premiso 3.č člena, ki na območjih kmetijskih zemljišč dovoljuje gradnjo nekaterih, med drugim tudi začasnih objektov, kamor nedvomno sodi tudi sporni oglasni pano. Tožnikoma ni jasno, zakaj se odločba glasi na najbolj strog ukrep, čeprav je eno temeljnih načel upravnega postopka, da se najprej uporabi milejše sredstvo. Izpodbijana odločba je po prepričanju tožnikov napačna tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da iz evidence rabe, ki jo vodi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, izhaja, da je zemljišče parc. št. 67/4, k.o. ..., trajni travnik z boniteto 68, na podlagi Odloka pa je predmetno zemljišče po namenski rabi uvrščeno med najboljša kmetijska zemljišča. Pri tem pa upravni organ ni upošteval dejstva, da območje, na katerem je postavljen oglasni pano, sploh ne sodi v prvo območje kmetijskih zemljišč, zaradi česar je bila že dana pobuda na občini Mozirje za izvzem iz prvega območja kmetijskih zemljišč. Sporno območje namreč leži ob regionalni cesti Šentrupert - Mozirje in se nahaja na brežini takoj pod cesto, na ravnini pa je močvirje, poleg tega pa čez parcelo teče še odvodni jarek, kar pomeni, da v naravi na tej parceli kmetijsko obdelovanje sploh ni mogoče. Tožnika še izpostavljata, da so dimenzije panoja minimalne, kar pomeni, da tudi če bi bil resnično postavljen na najboljšem kmetijskem zemljišču, zaradi svoje minimalne velikosti nikakor ne predstavlja nenamenske rabe zemljišča. Sporni oglasni pano izpolnjuje kriterije za enostavni objekt, za katerega pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna, je pa k njegovi postavitvi že leta 2013, kot za to pristojen organ, podala soglasje Direkcija Republike Slovenije za ceste. Tožnika pa s pritožbo uveljavljata tudi bistveno kršitev pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj izpodbijana odločba v obrazložitvi ne pojasni, v čem predmetno ravnanje tožnikov predstavlja kršitev 4. člena ZKZ.

3. Drugostopni organ je pritožbo tožnikov z odločbo, št. 0611-198/2016/2 z dne 14. 6. 2016, zavrnil z obrazložitvijo, da iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovil prvostopni organ, ter iz pridobljenih podatkov iz uradnih evidenc nedvomno izhaja, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve prvega odstavka 4. člena ZKZ. Iz Potrdila o namenski rabi občine Mozirje, št. 3502-0135/2015-1 z dne 7. 12. 2015, namreč izhaja, da je zemljišče s parc. št. 67/4, k.o. ..., po osnovni namenski rabi deloma uvrščeno v območje kmetijskih zemljišč (75,7 %), deloma v območje gozdnih zemljišč (18 %), deloma pa v območje voda (6,3 %). Po podrobnejši namenski rabi so ustrezni deli obravnavanega zemljišča opredeljeni kot najboljše kmetijsko zemljišče K1, kot gozdno zemljišče G oziroma kot celinske vode VC. To dejstvo potrjujejo tudi podatki v Prostorskem informacijskem sistemu občin (Portal PISO). S postavitvijo reklamnega panoja na obravnavanem zemljišču tožnika slednjega uporabljata v nasprotju z njegovim namenom. V zvezi s sklicevanjem tožnikov na določilo 3.č člena ZKZ pritožbeni organ poudarja, da je prvi odstavek navedenega člena v času izdaje izpodbijane odločbe (pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih, ZKZ-E) določal, da se v prostorskih aktih na območjih trajno varovanih zemljišč ter na območjih ostalih kmetijskih zemljišč, brez spremembe namenske rabe, lahko načrtujejo tudi začasni objekti. Popolnoma neutemeljene so zato trditve tožnikov o tem, da naj bi omenjena določba neposredno dovoljevala gradnjo takih objektov. Nerelevantna je tudi trditev tožnikov, da območje, na katerem je postavljen oglasni pano, sploh ne sodi v prvo območje kmetijskih zemljišč. Prvi odstavek 4. člena ZKZ namreč govori o kmetijskih zemljiščih na splošno in jih ne ločuje na trajno varovana ter ostala kmetijska zemljišča, zato ta določba nedvomno velja za vsa kmetijska zemljišča. 4. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata, toženi stranki očitata nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka. V tožbi navajata, da je sporno kmetijsko zemljišče, ki je predmet inšpekcijskega ukrepa, v evidencah rabe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano uvrščeno kot trajni travnik, na podlagi Odloka pa je razvrščeno med najboljša kmetijska zemljišča, kjer je dopustna gradnja pomožnih objektov. Iz Potrdila o namenski rabi je razvidno, da je deloma uvrščeno v območje kmetijskih zemljišč (75,7 %), deloma v območje gozdnih zemljišč (18 %), deloma pa v območje voda (6,3 %). Kmetijsko zemljišče je na papirju uvrščeno med najboljša kmetijska zemljišča, dejansko pa iz razlogov, ki sta jih pojasnila že v pritožbi zoper odločbo, za kmetovanje ni primerno. Tožnika sta na delu predmetnega zemljišča, ki se nahaja na brežini ob regionalni cesti Mozirje - Šentrupert, postavila oglasni pano. Pred postavitvijo sta pridobila soglasje Ministrstva Republike Slovenije za infrastrukturo in prostor, Direkcije Republike Slovenije za ceste, št. 37167-254272013 z dne 13. 11. 2013, z veljavnostjo do 15. 11. 2015, ki je bilo dne 4. 12. 2015 podaljšano do preklica. Pred postavitvijo se je tožnik zglasil tudi na Občini Mozirje, kjer so ga napotili na Direkcijo Republike Slovenije za ceste, ki naj bi bila pristojna za izdajo soglasja k postavitvi panoja znotraj naselja. Nelogično je, da je tožena stranka preko enega od svojih organov tožnikoma najprej dovolila postavitev oglasnega panoja, nato pa je zoper njiju izdala odločbo, s katero jima je uporabo zemljišča prepovedala in naložila odstranitev spornega objekta. Oglasni pano je fiksiran v točkovnih temeljih, ki so zasuti z zemljo, zemljišče je zatravljeno ter se redno kosi, zato menita, da postavitev takega panoja ne predstavlja nenamenske rabe kmetijskega zemljišča. Tožnika zatrjujeta, da predmetno zemljišče uporabljata v skladu z njegovim namenom in ga vzdržujeta ter obdelujeta kot skrbna gospodarja. Menita, da si tožena stranka določilo 3.č člena ZKZ razlaga povsem napačno. Iz navedene določbe namreč izhaja, da je na območjih kmetijskih zemljišč brez spremembe namenske rabe dovoljena gradnja nekaterih objektov, med drugim tudi gradnja začasnih objektov, kamor nedvomno spada tudi sporni oglasni pano. ZKZ izrecno rabo za kmetijske namene določa zgolj za pomožne objekte, ki so našteti v drugi alineji drugega oziroma četrtega odstavka 3.č člena ZKZ. Za ostale objekte takšna izključna raba ni predpisana. Tožena stranka je spregledala tudi, da del zemljišča, na katerem stoji sporni oglasni pano, ne predstavlja prvovrstnega kmetijskega zemljišča, temveč gre le za brežino. Na tem delu zemljišča kmetijska proizvodnja ni mogoča. Tudi, če bi navedbe tožene stranke držale, pa tožnika dodajata, da so dimenzije spornega objekta minimalne, tal pa se dotika le v točkovnih temeljih, zaradi česar postavitev nikakor ne more predstavljati nenamenske rabe. Tožnika predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi, tožena stranka pa naj jima povrne stroške predmetnega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, ki jih v odgovoru na tožbo ponavlja. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. V prvi pripravljalni vlogi tožnika prerekata navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in ponovno pojasnita, da predmetno zemljišče uporabljata skladno z njegovim namenom, preprečujeta njegovo onesnaževanje in degradiranje ter z delom, ki spada v območje kmetijskih zemljišč, ravnata kot skrbna gospodarja. Dela, na katerem stoji pano, v kmetijske namene ni mogoče uporabljati, ga pa tožnika redno vzdržujeta. Pano je bil postavljen po predhodno pridobljenih vseh predpisanih soglasjih, sporni del zemljišča pa ne sodi v območje kmetijskih zemljišč, temveč med vodna oziroma gozdna zemljišča, vsled navedenemu pa omejitve iz 3.č člena ZKZ zanj ne morejo veljati.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonskimi določili, na katere se sklicuje. Sodišče se v bistvenem strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita prvo in drugostopni organ in se nanje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje ter jih ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

9. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sporna odločitev kmetijskega inšpekcijskega organa, katerega pristojnost temelji na prvi alineji B točke 107. člena v času odločanja prvostopnega organa veljavnega ZKZ. Inšpekcijski organ je na podlagi ogleda in inšpekcijskega zapisnika z dne 17. 11. 2015 odločil, da morata tožnika s parcele številka 67/4, k.o. ..., ki je v naravi kmetijsko zemljišče, odstraniti reklamni pano dimenzije 4,00 x 3,00 metre, in uporabljati zemljišče za kmetijski namen. Po presoji prvostopnega organa postavitev reklamnega panoja na predmetnem zemljišču predstavlja kršitev 4. člena ZKZ, ki zapoveduje uporabo kmetijskih zemljišč v skladu z njihovim namenom, ter preprečevanje njihovega onesnaževanja ali drugačnega degradiranja oziroma zaviranja rasti rastlin, s čimer se sodišče strinja. Prav tako ravnanje tožnikov predstavlja kršitev določil 7. člena ZKZ, katerega zakonsko dejansko stanje predstavlja dolžnost uporabnika zemljišča, da ga obdeluje kot dober gospodar in uporablja metode kmetovanja, ki zagotavljajo trajno rodovitnost zemljišč.

10. Kljub zatrjevanju tožnikov, da temu ni tako, iz izseka Občinskega prostorskega načrta občine Mozirje, ki je sestavni del potrdila o namenski rabi, št. 3502-0135/2015-1 z dne 7. 12. 2015, nedvomno izhaja, da je v spornem delu zemljišče kategorizirano kot prvovrstno kmetijsko zemljišče. Kot takšno je predmet stroge regulacije v smislu dopustnih dejavnosti, vrste dopustnih gradenj in drugih del ter vrste dopustnih objektov, ki se lahko na njem postavijo. Poleg ZKZ kot področnega predpisa, ki v 3.č členu določa zelo restriktivne omejitve načrtovanja v prostorskih aktih brez spremembe namenske rabe in na območjih trajno varovanih kmetijskih zemljišč med drugim dopušča postavitev pomožnih kmetijskih objektov in začasnih objektov, pri čemer se lahko pomožni kmetijski objekti uporabljajo izključno v kmetijske namene, je treba uporabiti tudi Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Mozirje1, ki v 123. členu taksativno našteva tako začasne objekte kot pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, katerih postavitev je na območju kmetijskih zemljišč dopustna. Reklamnega panoja, ki je postavljen na predmetnem zemljišču, ni med naštetimi objekti.

11. V zvezi z navedbami tožnikov, da sta pred postavitvijo objekta pridobila soglasje Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo, sodišče še dodaja, da iz obrazložitev soglasij št. 37167-2542/2013/3 z dne 13. 11. 2013, in št. 37167-2542/2013/6 z dne 4. 12. 2015, jasno izhaja, da si morata investitorja pred postavitvijo oglaševalskega objekta pridobiti tudi soglasje občine Mozirje, v kolikor je za omenjeni poseg treba upoštevati tudi občinske prostorske akte.

12. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.