Jedro

Sodišče druge stopnje meni, da razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem stanovanjskem kreditu ne bi pristal na pojasnjeno neobičajno, nepredvidljivo veliko valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke, pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja, temeljni vidik poslovanja (IV. poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja, pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ne pa neobičajna in nepredvidljiva. Potrošnik zato utemeljeno pričakuje omejeno alearnost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti; torej da njegova obveznost odplačila v domači valuti, ne bo enostransko povsem prepuščena denarnemu in valutnemu trgu (tožnika nista bila izpostavljena le neobičajnemu, nepredvidljivemu, zelo velikemu valutnemu tveganju, ampak tudi obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR).

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje spremembo tožbe z dne 24. 11. 2023 dopustilo (izrek pod točko I), ugotovilo, da sta notarski zapis Kreditne pogodbe in Sporazuma o ustanovitvi hipoteke z dne 11. 11. 2005 in Kreditna pogodba z dne 11. 11. 2005 nični (v izreku pod II), da je tožena stranka dolžna prvo tožeči stranki plačati 35.883,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejetja pisnega odpravka izpodbijane sodbe (v izreku pod točko III), v presežku glede zakonskih zamudnih obresti, od 22. 4. 2015 dalje do 1. 4. 2018, je tožbeni zahtevek zavrnilo (v izreku pod točko IV) ter še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (v izreku pod točko V).

2.Zoper navedeno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vsaka proti delu, v katerem ni uspela. Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) sodišču druge stopnje predlagata, "da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje". Toženka pa predlaga, "da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi ter tožbeni zahtevek zavrne, vse s stroškovno posledico".

3.Tožnika se konkretno pritožujeta zoper zavrnitev tožbenega zahtevka glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 35.883,95 EUR od 22. 4. 2015 do 11. 4. 2018. Pojasnjujeta, da je bila toženka nepoštena v smislu 193. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter mora zato plačati zamudne obresti od prejetega zneska tudi za čas pred vložitvijo tožbe. Pri sklepanju kreditne pogodbe toženka sicer ni ravnala namerno, temveč iz malomarnosti, zato je napačen zaključek, da mora toženka zamudne obresti plačati šele od vložitve tožbe dalje.

Izpostavljata, da je sodišče prve stopnje ob tej odločitvi zmotno uporabilo pravo, ko je zavrnilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva plačila vsakega posameznega obroka dalje.

4.Toženka konkretno izpodbija II., III. in V. točko izreka izpodbijane sodbe in v obsežni pritožbi kot bistveno navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju, na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo nato napačno uporabljeno materialno pravo, sodišče prve stopnje pa je tudi kršilo njene ustavne in konvencijske pravice. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo, da Direktiva 93/13/EGS in njene razlage niso neposredno uporabljive, prav tako se ne bi smelo neposredno sklicevati na odločbe Sodišča EU, kot da so neposredni vir prava, "za odmik slovenskega prava od Direktive 93/13/EGS" pa bi morali obstajati (in biti navedeni) dobri razlogi, saj bi šlo za korenit poseg v pogodbeno svobodo, ki tako kot načelo varstva potrošnikov (člen 38. Temeljne listine EU o človekovih pravicah), predstavlja evropsko vrednoto (člen 16. Temeljne listine EU) in temeljno načelo prava EU. Določila Zakona o varstvu potrošnikov je zato potrebno razlagati skladno z določili Direktive 93/13/EGS, ki opredeljujejo nepošten pogodbeni pogoj s kumulativno določenima predpostavkama dobre vere in znatnega neravnotežja, pri čemer izpolnjena zahteva jasnosti izključuje presojo poštenosti. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, zaradi česar tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe nista imela zadostnih informacij in sta ostala v informacijsko podrejenem položaju ter nista mogla sprejeti poučene odločitve. Sodišče prve stopnje je popolnoma prezrlo, da samo dejstvo, da posameznik pri pravnem poslu nastopa v vlogi potrošnika, vendar te osebe ne odvezuje od minimalne skrbnosti, ki jo mora v skladu s 6. členom OZ izkazovati v pravnem prometu. Ob upoštevanju navedene pravne podlage je namreč nujno, da sodišče pri presoji ali gre v konkretnem primeru za nepošten pogodbeni pogoj, upošteva, da potrošnik ni nevedni posameznik, ki ni sposoben sprejemati odločitev, ki lahko v prihodnosti vpliva na njegovo življenje in njegov ekonomski ter socialni položaj. Potrošnik seveda ima pravico do odločanja, hkrati pa je njegova avtonomija povezana tudi z odgovornostjo, saj mora paziti na svoje interese, kar pa ne zajema zgolj njegovega položaja po sklenitvi pogodbe, temveč že v fazi tako imenovane informacijske priprave pogodbe (zbiranje podatkov za sklenitev pogodbe). Izpostavlja tudi nekatere odločbe Vrhovnega sodišča ter pojasnjuje, da pojem povprečnega potrošnika ni nič drugačen od pojma povprečne fizične osebe, ki sklepa pravne posle in povprečni potrošnik, ki najema kredit, ima najbrž celo več izkušenj in sposobnosti od povprečne fizične osebe. Iz navedenega bi zato moralo pri presoji predmetnega primera izhajati tudi sodišče prve stopnje. Izpostavlja še, da tudi splošna javnost (tudi povprečen potrošnik, vključno s tožnikoma) je ob splošno znanem dejstvu sklepanja kreditov v tuji valuti bil dobro obveščen in seznanjen s tveganji, povezanimi z najemom kredita v tuji valuti. Znano jim je bilo namreč, da se lahko razmerje med domačo valuto, v katerih so prejemali prihodke, in tujo valuto spremeni (tudi znatno), kar neposredno vpliva na povišanje zneska sredstev, ki jih morajo v domači valuti nameniti za odplačevanje mesečnih anuitet. Pravni red ne more varovati oseb, ki so očitno pripravljene prevzemati tveganje, ki ga kreditiranje v tuji valuti prinaša, le v primeru, ko je tveganje zanje ugodno in vse navedene okoliščine bi bilo nujno upoštevati pri oceni ali je tožena stranka nasproti tožnikoma izvedla pojasnilno dolžnost. Izpostavljajo tudi, da dokazna ocena na kateri temelji izpodbijana sodba, ne vsebuje razumne ter logično vzdržne in preverljive argumentacije. Nedvomno tudi je, da predmetni kredit tožnikoma ni bil vsiljen, niti s strani toženke ni bil preferiran, temveč sta se tožnika zanj zavestno odločila, ker je bil zanju ta kredit po njuni oceni ugodnejši, pri čemer je toženka tožnikom razkrila vse informacije, s katerim je takrat razpolagala, tudi to, kako deluje mehanizem odplačevanja v domači valuti in da se lahko tekom odplačevanja znesek, ki ga bosta tožnika morala nameniti za poplačilo kredita v domači valuti, znatno spremeni, tako da bo zanjo obremenjujoč. Prepričana je, da je pojasnilno dolžnost napram tožnikom opravila in s tem, ko je v celoti izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, tudi v skladu s kriteriji sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Sodišča EU, je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Prav tako izpostavlja, da okoliščine, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, ne potrjujejo stališča, da bi naj toženka nastopala v kakršnikoli slabi veri, zato ni mogoče zaključiti, da naj bi bil pogodbeni položaj za njo bistveno bolj ugoden kot za potrošnika. Prav tako so napačni zaključki sodišča prve stopnje v povezavi z obstojem znatnega neravnotežja glede na to, da pravna narava kreditne pogodbe kot aleatorne pogodbe že po definiciji predvideva obstoj tveganja na strani obeh pogodbenih strank. Bistvo pogodbe namreč je, da se že vnaprej ne da napovedati, kakšne točno bodo pogodbene obveznosti in zato nikakor ne drži, da človek, ki sklene takšno pogodbo, želi stabilno in predvidljivo razmerje glede na to, da je višina obveznosti neizbežno pogojena z vedno spreminjajočo se spremenljivko, v tem primeru s tečajem CHF. V kolikor človek ne bi zasledoval špekulativnih zaslužkov in bi si želel stabilno in predvidljivo razmerje, potem se po življenjski logiki nikakor ne bi odločil za kredit, ki je vezan na katerokoli spremenljivko. Prav tako sodišče prve stopnje ni pravilno materialnopravno presodilo, in sicer, da bi v primeru ugotovljene ničnosti kreditne pogodbe, morali pogodbeni stranki skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ, druga drugi vrniti vse, kar sta na podlagi takšne pogodbe sprejeli. Pojasnjuje, da slovenski pravni sistem pozna in je vzpostavil jasna pravila vračanja, ki so se razvijala skozi daljše časovno obdobje in vanje pravila varstva potrošnikov, kot so oblikovana na ravni EU ne posegajo, prav tako niti ne omogočajo kakršnekoli izjeme pri njihovi aplikaciji. Izpostavlja, da je pri uporabi pravil vračanja potrebno upoštevati pravilo oziroma načelo valorizacije denarnih obveznosti, ki določa, da se pogodbeni stranki lahko dogovorita, da se višina dolžnikove denarne obveznosti določi glede na spremembe cen za blago in storitev, izraženih z indeksom cen, ki ga ugotavlja pooblaščena organizacija (indeksna klavzula), ali glede na gibanja tečajev tuje valute (valutna klavzula), ali glede na spremembe drugih cen (372. člen OZ). H kakršnemukoli drugačnemu tolmačenju ali izključevanju nacionalnega prava ne napotuje niti odločitev Sodišča EU v zadevi C-520/21. Uporaba načela valorizacije denarnih obveznosti namreč ne omogoča nikakršne obogatitve, temveč zgolj vzpostavitev razmerja, kot je obstajalo pred sklenitvijo kreditne pogodbe, prav tako pa ne drži, da je v predmetnem primeru izključena. Kreditna sredstva namreč ne predstavljajo nikakršne čiste denarne terjatve, saj ni šlo za kredit v tuji valuti, ampak kredit s klavzulo. V vsakem primeru je prav tako bistveno, da se je stranka, ki je na podlagi nične pogodbe prejela izpolnitev nasprotne stranke, s tem obogatila, kar pomeni, da je ob upoštevanju pravil vračanja nujno upoštevati tudi njene koristi in ne zgolj višine sredstev, ki jih je prejela. Temeljni smisel civilnega prava je namreč v izravnavi položaja pogodbenih strank in ne v kaznovanju ali privilegiranju napram drugih brez tehtnih pravnih razlogov. Prepričana je, da tožniki ob ugotovljeni ničnosti dolgujejo znesek neodplačane glavnice kredita, koristi za uporabo denarja od dneva izplačila kredita po kreditni pogodbi dalje in od dneva slabovernosti dalje zakonske zamudne obresti, vendar sodišče prve stopnje izpostavljenih izhodišč ni presojalo, saj je izhajalo iz napačne materialnopravne predpostavke. Prav tako tudi ugovarja, da se sodišče prve stopnje do vsebine izvedenskega mnenja ni opredelilo ter je zato kršilo pravila postopka ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Prav tako je storilo absolutno bistveno kršitev, ko je zavrnilo dokaz z zaslišanjem izvedenca finančno-ekonomske stroke, kar je pravočasno "grajala". Ob tem izpostavlja, da razlogi, ki jih je sodišče navedlo za zavrnitev dokaza z zaslišanjem izvedenca, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje pa je tudi zavzelo pravno zmotno stališče, da je zastaralni rok tožnikovih kondikcijskih zahtevkov pričel teči šele z vložitvijo tožbe na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

5.Obe pravdni stranki sta podali odgovor na pritožbo in se v njem obrazloženo zavzemata za njeno zavrnitev, priglasili sta svoje pritožbene stroške.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Opravljen preizkus ni pokazal kršitev določb pravdnega postopka. Pravdnim strankam z ničemer ni bila kršena pravica do izjave, izpodbijana sodba prav tako nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje pa se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Obrazložen odgovor na očitane kršitve bo sodišče druge stopnje podalo v nadaljevanju po sklopih očitanih kršitev, odgovorilo bo na pritožbene navedbe, vendarle le na tiste, ki so bistvenega pomena (360. člen ZPP).

Nosilne ugotovitve in razlogi za odločitev sodišča prve stopnje:

8.Med pogodbenima strankama je bila sklenjena Kreditna pogodba z dne 1. 1. 2005, katere predmet je bil stanovanjski kredit z valutno klavzulo, kar je po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan odobritve kredita znašalo 11,500.000,00 SIT (73.871,85 CHF; tečaj na dan 11. 11. 2005, CHF = 155,675 SIT oziroma 47.999,89 EUR: EUR = 239,5839 SIT). Kreditno pogodbo sta sklenila s toženko prvo tožnik kot kreditojemalec in drugo tožnica kot zastaviteljica in solidarna porokinja. Doba vračanja je bila 240 mesecev, v korist toženke pa je bila ustanovljena tudi hipoteka na podlagi Sporazuma o ustanovitvi hipoteke vknjiženih na nepremičninah zastaviteljev, kar vse je del notarske listine z dne 11. 11. 2005,

-šlo je za dolgoročni potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto švicarski frank (CHF), ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere, vezane na LIBOR,

-šlo je za, s strani toženke, enostransko, v naprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere tožnika nista imela možnosti vpliva,

-v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja in izključno tožnika sta bila tista, ki sta morala prevzeti valutno tveganje,

-banka tožnikoma ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi lahko razumela morebitne resne posledice za njun finančni položaj,

-banka sicer ni mogla natančno napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF, se je pa kot finančna organizacija tega mogla zavedati,

-banka ni ravnala v dobri veri ter

-da zaradi ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnine, institut konverzije po OZ nima učinka.

9.Na podlagi zgoraj navedenih dejanskih in materialnopravnih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da pojasnilna dolžnost banke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnikoma ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, prišlo je do znatnega neravnotežja položajev strank, prav tako je bila podana slaba vera banke, zaradi česar sta Kreditna pogodba ter Sporazum o zavarovanju terjatve nična.

Materialnopravna podlaga:

10.Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljajo določbe Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK), OZ ter Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot-1) v zvezi z Direktivo sveta 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva) z dne 5. 4. 1993. Prav tako pravilna je ugotovitev, da se pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja neposredno ne uporablja Direktiva 93/13/EGS, temveč ZVPot. Jasne, argumentirane ter z najnovejšo sodno prakso podprte razloge za takšno odločitev, je sodišče prve stopnje podalo v svoji obrazložitvi. Sodišče druge stopnje se nanje v celoti sklicuje, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, ter pojasnjuje, da so vsa drugačna ponavljajoča pritožbena izvajanja, tako tožnikov kot toženke, neutemeljena.

K pritožbi tožnikov:

11.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njun zahtevek za zakonske zamudne obresti za obdobje od 22. 4. 2015 dalje do 1. 4. 2018. Pravilno je zaključilo, da tožnika pred tem od toženke nista zahtevala plačila 35.883,95 EUR, kolikor nesporno predstavlja "preplačan" kredit. Pojasnilo je, da je datum opomina za plačilo v znesku 35.883,95 EUR v obravnavani zadevi predstavljal 12. 4. 2018, to je dan vložitve tožbe, ter da pred tem tožnika od toženke nista zahtevala plačila 35.883,95 EUR in zato je zahtevek glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od 22. 4. 2015 do 11. 4. 2018 neutemeljen (glej točko 47 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

K pritožbi toženke:

12.Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, pri čemer iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakršnakoli priporočila Banke Slovenije, zato so neutemeljena vsa pritožbena izvajanja in očitane kršitve v zvezi z napačno uporabo materialnega prava.

13.Bistvo za razumevanje predmetne zadeve je, da bi se morala banka kot finančna organizacija zavedati, da lahko pride do prihodnjega visokega nihanja tečaja CHF in na to bi morala opozoriti tožnika. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje presojalo tudi skozi presojo dobre vere banke. Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem, kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi 93/13/EGS, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik, v konkretnem primeru finančna institucija, ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če si jih v resnici ni, niti jih ni želel. Merilo dobre vere je objektivno in pojasnilna dolžnost, ki jo je treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo, je pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena člena ZVPot. Dobra vera, v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev), ni zajeta samo v 4. alineji, ampak tudi v 1., 2. in 3. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot1.

Ne gre torej za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prekrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Tudi, če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma, da bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje2.

14.Sodišče druge stopnje pri tem dodaja, da je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenju, treba upoštevati tudi razlago SEU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj3. Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika4. Sodišče tako presodi, ali bi razumen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev (tipske pogodbe) pristal na, s strani banke, vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja5.

15.Sodišče druge stopnje meni, da razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem stanovanjskem kreditu ne bi pristal na pojasnjeno neobičajno, nepredvidljivo veliko valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke, pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja, temeljni vidik poslovanja (IV. poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja, pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ne pa neobičajna in nepredvidljiva. Potrošnik zato utemeljeno pričakuje omejeno alearnost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti; torej da njegova obveznost odplačila v domači valuti, ne bo enostransko povsem prepuščena denarnemu in valutnemu trgu (tožnika nista bila izpostavljena le neobičajnemu, nepredvidljivemu, zelo velikemu valutnemu tveganju, ampak tudi obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR).

16.V tej zvezi podane pritožbene navedbe o razumnosti in razgledanosti slovenskega povprečnega potrošnika, glede na zgodovinske izkušnje v zvezi z menjavo valut in gibanjem tečajev, glede na zgoraj povedano, niso utemeljene.

17.Toženka se svoje odgovornosti, zato ne more razbremeniti niti s tem, da je upoštevala vsa priporočila Banke Slovenije, saj tožnika v konkretnem primeru nista bila sposobna kot razumna potrošnika oceniti potencialno znatne ekonomske posledice, ki bi lahko nastale zanju v daljšem časovnem obdobju.

18.Toženka nadalje neutemeljeno meni, da ni bilo neravnotežja položajev zaradi možnosti kredita vezanega na tujo valuto, v kreditno obveznost v domači valuti. Od povprečnega potrošnika, ki ni ustrezno poučen o možnostih, tudi zelo negativnih posledicah sklenjene pogodbe, kot je konkretno obravnavana, namreč ni mogoče pričakovati, da bo eventualno razumel konverzijo samo, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku pa ne omogoča, da prepreči nastanek zanj hudih posledic. Zaključki sodišča prve stopnje o neuravnoteženju položaja pri sklenjeni kreditni pogodbi so zato popolnoma pravilni.

19.Sodišče druge stopnje ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je ta prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, prav tako sledi napotkom iz 8. člena ZPP, zato povzema kot pravilne vse argumentirane in pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala nepošteno, ko je s tožnikoma sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere je oceno tveganj spremembe tečaja prešle nanju, tožnikoma pa tudi ni podala zadostnih pojasnil glede narave kreditne pogodbe.

20.Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev s tem, ko je zavrnilo dokaz z zaslišanjem izvedenca finančno-ekonomske stroke. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožene stranke za izvedenca finančno-ekonomske stroke zavrnilo iz razloga, ker le-ta ne bi bil potreben. Toženka je sicer zavrnitev dokaznega predloga pravočasno grajala, vendar le pavšalno (navedla je, da "zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem izvedenca iz previdnosti graja kot procesno kršitev"). Ob tem pa se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dokazov, ki potrjujejo, da je kreditna pogodba nična ter nato glede sankcije ničnosti kreditne pogodbe glede dajatvenega zahtevka odločilo v skladu z določbami OZ.

21.Neutemeljena je tudi pritožbena graja glede dajatvenega zahtevka v znesku 35.883,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnika sta v postopku dokazala, da sta kredit v celoti odplačala 21. 4. 2015 in sicer v znesku 83.883,84 EUR, kar je 35.893,95 EUR več, kot sta od toženke prejela. Toženka z ničemer ni izpodbila zatrjevanj tožnikov, da sta ji plačala 83.883,74 EUR. Po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, vendar toženka v spis ni predložila svojega izpisa plačil kredita, s strani tožnikov.

22.Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je prvo tožnik, preračunano v EUR, za rešitev stanovanjskega problema prejel od toženke 47.999,89 EUR, kar pomeni, da se od skupno plačanega zneska 83.883,84 EUR odšteje znesek prejetega kredita in zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prvo tožnik toženki vrnil 35.883,95 EUR več kot je od nje prejel, zato je dolžna toženka prvo tožniku plačati 35.883,95 EUR, in sicer kot že obrazloženo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, torej od 12. 4. 2018 dalje.

23.Prav tako je neutemeljeno toženkino zavzemanje po zastaranju tožbenega zahtevka. Skladno z najnovejšo sodno prakso SEU v zadevi C-484/21 z dne 25. 4. 2024 6, se je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja, zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13/EGS, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo. Tako je zastaralni rok, ki začne teči na dan, ko postane pravnomočna odločba, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja in je bil zato ta pogoj razveljavljen, združljiv z načelom učinkovitosti, saj ima potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden ta rok začne teči oziroma oziroma poteče7.

24.Ob tem pa je potrebno pojasniti, da čeprav Direktiva 93/13/EGS nasprotuje temu, da lahko zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo zneskov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja, začne teči ne glede na to, ali je ta potrošnik vedel ali bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja, ta direktiva ne nasprotuje temu, da ima ponudnik možnost dokazati, da je navedeni potrošnik za to dejstvo vedel ali bi lahko razumno vedel pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja. V obravnavani zadevi je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek prvo tožniku na vrnitev preplačanega zneska ni zastaral.

25.Glede na obrazloženo pritožbi nista utemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišča zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

26.Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, njun odgovor na pritožbo pa ni z ničemer doprinesel k rešitvi zadeve na drugi stopnji, zato ni bil potreben. V tej posledici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1VSRS sodba II Ips 8/2022.

2IBIT

3SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc.

4Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.

5Sorodno že VSM sodba in sklep I Cp 889/2020.

6VCC MAB proti CAIX Abank SA, nekdanja BankiaSA.

7Glej v tem smislu sodbo z dne 10. 6. 2021, BNP Paribas Personal Finance od C-776/19 do C-782/19, EU C:2021:470, točka 46 in tam navedena sodna praksa.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 87, 193, 372 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 24, 24/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.