Jedro

Tožniki niso izkazali, da jih državne oblasti ne morejo zaščititi v izvorni državi in s tem tudi niso izkazali preganjanja v smislu celovite opredelitve preganjanja po Zakonu o azilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1,Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 19.5.2006), s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je sledilo utemeljitvi tožene stranke v tistem delu obrazložitve izpodbijane odločbe, v katerem tožena stranka navaja, da tožniki niso izkazali, da izvorna država oziroma akterji zaščite v izvorni državi niso sposobni zagotoviti tožnikom ustrezne zaščite v smislu A.2. Konvencije o statusu beguncev (Ženevska konvencija) oziroma 1. člena ZAzil. Ti dve določili namreč dajeta podlago za pridobitev statusa begunca, ne samo osebam, ki se zaradi preganjanja iz petih razlogov ne morejo vrniti v izvorno državo, ampak tudi tistim, ki se zaradi preganjanja na kateri izmed določenih podlag iz A.2. člena Ženevske konvencije ali 1. člena ZAzil, nočejo vrniti v izvorno državo, vendar pa mora v obeh primerih biti izpolnjen tudi pogoj, da država ne more ali noče zagotavljati ustrezne zaščite pred preganjanjem. V obravnavani zadevi akterji preganjanja niso državni subjekti ali skupine, ki imajo oblast v določenem delu izvorne države in tudi ne večinsko prebivalstvo na sploh v izvorni državi tožnikov, ampak sosedje tožnikov. Zato je po mnenju sodišča pomembno, da bi tožniki izkazali, da državna oblast ni sposobna oziroma noče zagotavljati ustrezne zaščite pred zatrjevanim preganjanjem. Ker je tožnik M.D. navedel, da zatrjevanih napadov in groženj ni prijavil policiji, razlog za to pa je tudi po mnenju sodišča neprepričljiv, tožnica Ž.D. pa je navedla, da je en dogodek prijavila, pri čemer pa je policija odgovorila, da gre za konflikt med otroci, tudi po mnenju sodišča tožniki niso izkazali preganjanja v smislu celovite opredelitve preganjanja po 1. členu ZAzil. Ker izpodbijana odločba prestane test presoje zakonitosti prek dokazne ocene o tem, ali so tožniki izkazali, da jih državne oblasti ne morejo zaščititi v izvorni državi in ker v tožbi ne navajajo tehtnih ugovorov, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožniki namreč v tožbi le pavšalno navajajo, da so ugotovitve tožene stranke nepravilne, z ničemer pa teh trditev ne konkretizirajo ali dokazujejo in v tožbi tudi ne ugovarjajo, da povzetek njihovih navedb v izpodbijani odločbi glede prijave napadov policiji, ni točen. Sodišče še navaja razloge zakaj ni opravilo glavne obravnave.

S pritožbo tožniki izpodbijajo sodbo prvostopnega sodišča (1. točko izreka sodbe in sklepa) zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovijo tožbene navedbe in se ne strinjajo z odločitvijo. Sodišče bi jih moralo zaslišati, da bi se prepričalo, da ne zlorabljajo azilnega postopka. Predlagajo, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka sta v obravnavani zadevi pravilno uporabila materialno pravo, ko sta se oprla na določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko namreč pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru ugotovila vse pravnorelevantne okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz tožnikove prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tožena stranka je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, na podlagi prošenj za azil in izjav tožnikov ob vložitvi prošenj ugotovila, da tožnik M.D. o zatrjevanih grožnjah in žalitvah sosedov, pristojnih organov ni seznanil in niti ni poizkušal poiskati pomoči matične države, tožnica Ž.D. pa se je po njenih navedbah samo enkrat obrnila na policijo, vendar je šlo v konkretnem primeru po mnenju policije le za otroški pretep. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno sklepala, s čemer se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje, da tožniki niso izkazali, da jih državne oblasti ne morejo zaščititi v izvorni državi in s tem tudi niso izkazali preganjanja v smislu celovite opredelitve preganjanja po ZAzil. Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru ni dopustno uveljavljati ( 5. odstavek 72. člena ZUS). Prav tako po presoji pritožbenega sodišča ni bila storjena bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu s tem, ko sodišče prve stopnje tožnikov ni zaslišalo na glavni obravnavi, kot so to predlagali v tožbi. V tem primeru je bila namreč izpodbijana odločba izdana v pospešenem postopku, torej na podlagi očitno neutemeljenih prošenj za azil. V pospešenem azilnem postopku ( 2. odstavek 35. člena ZAzil) ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena, prosilec za azil pa mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ter predložiti razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vse razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če takih dokazov ni (3. odstavek 29. člena ZAzil). Tožniki niti v tožbi niti v pritožbi ne navajajo, v čem je bilo zaradi neopravljenega zaslišanja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo, poleg tega tudi ne navajajo nobenih okoliščin, dejstev in dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja glede očitno neutemeljene vloge in posledično na drugačno odločitev v zadevi. Zato neoprava glavne obravnave v tem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS), torej v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu v tem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni podana.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.