Jedro

Prenehanje izvenzakonske skupnosti se ne ugotavlja v postopku, ki bi bil analogen postopku za razvezo zakonske zveze, pač pa v postopku, v katerem se odloča na primer o pravici do preživnine oziroma o obveznosti plačevanja preživnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se prisojena mesečna preživnina zniža na 15.000,00 SIT za vsakega mladoletnega otroka. V ostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pravdni stranki sami trpita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je kot oče od 1.5.1999 dalje dolžan plačevati za mladoletna sina S. C. in M. C. mesečno preživnino v znesku 17.000,00 SIT za vsakega. Razen tega je zavrnilo višji preživninski zahtevek. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožeče stranki pravdne stroške v znesku 41.434,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sodbi se pritožuje toženec ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek ali pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče kršilo določbo 408. čl. ZPP, ker ni ukrenilo vse, kar je bilo potrebno za zavarovanje pravic in interesov otrok - tožnikov in toženca. Toženec namreč na obravnavo ni prišel zaradi tega, ker se je zmotil v datumu obravnave. Sicer pa bi se moralo prvo sodišče izreči za nepristojno za odločanje o preživninskem zahtevku. Zakonita zastopnica bi morala predhodno uveljavljati s tožbo pred pristojnim sodiščem ugotovitev prenehanja obstoja izvenzakonske skupnosti, torej doseči sodbo, ki bi bila analogna sodbi o razvezi zakonske zveze, v kateri bi bilo tudi odločeno o vzgoji, varstvu in preživljanju skupnih otrok. Šele v tem primeru bi obstajal tudi temelj za določitev višine preživnine. Sicer pa je prvo sodišče pri določitvi višine preživnine upoštevalo le izpovedbe zakonite zastopnice, ki pa tudi niso prepričljive. Dejstvo je, da tudi toženec skrbi za oba otroka, pokriva posamezne izdatke, otrokoma kupuje obleko ter druge potrebščine in tudi priboljške. Toženec še predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka toženčeve pritožbene navedbe ter sodišču druge stopnje predlaga, da zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka tudi predlaga, da se jo v pritožbenem postopku oprosti plačila sodnih taks. Pritožba je delno utemeljena. Zmoten je pritožbeni očitek, da naj bi prvo sodišče kršilo določbo 408. čl. ZPP. Po 1. odst. navedenega zakonitega določila mora sodišče v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese. Toženec se v pritožbi sklicuje na navedeno določbo iz razloga njegove odsotnosti iz obravnave dne 21.9.1999. Dejstvo, da toženec ni prišel na navedeno obravnavo, se je zgodilo v njegovi sferi, saj se je sam zmotil v datumu obravnave in zaprosil za dopust za 22.9.1999, namesto za 21.9.1999. Zgoraj navedena določba Zakona o pravdnem postopku se nanaša na varstvo otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese. Toženec pa med te kategorije oseb ne spada. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, saj tožencu ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče druge stopnje tudi ni našlo nobenih dodatnih tistih kršitev pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da v tej pravdi za odločanje o preživninskem zahtevku ni pristojno prvo sodišče. Pritožba meni, da bi morala zakonita zastopnica najprej uveljavljati s tožbo pred pristojnim sodiščem ugotovitev prenehanja obstoja izvenzakonske skupnosti, kjer bi bilo odločeno tudi o vzgoji, varstvu in preživljanju skupnih otrok, šele tedaj bi obstajal tudi temelj za določitev višine preživnine. Pri tem se toženec v pritožbi sklicuje na analogijo iz 1. odst. 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zaradi česar v tej zadevi za tožbeni zahtevek manjka temeljna predpostavka in sicer sodba o ugotovitvi prenehanju obstoja izvenzakonske skupnosti. Tako toženčevo pritožbeno stališče pa ni utemeljeno niti v določbah novega Zakona o pravdnem postopku niti v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerij. Novi ZPP je sicer v okviru posebnih postopkov v poglavju o postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in zakoni posebej uredil tovrstna razmerja in povzel ali na novo uredil posamezne določbe iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, vendar pa ni posegel v določbo 105. čl. ZZZDR, ki določa, da se morajo starši v primeru, če ne živijo skupaj, sporazumeti, pri katerem izmed njih bo otrok živel in da v primeru, če se starši ne sporazumejo, odloči o tem Center za socialno delo. Mladoletna tožnika ne izvirata iz zakonske zveze, pač pa iz življenjske skupnosti med zakonito zastopnico in tožencem. Kadar je odločitev o pravici ali dolžnosti odvisna od vprašanja obstoja življenjske skupnosti (kar velja za preživninski zahtevek v tej zadevi) se po 2. odst. 12. čl. ZZZDR o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev te pravice ali dolžnosti. Odločitev o tem vprašanju (o prenehanju izvenzakonske skupnosti) ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Glede na povedano je zmotno pritožbeno stališče, po katerem bi si morala zakonita zastopnica za utemeljenost preživninskega zahtevka pridobiti najprej sodbo o prenehanju obstoja izvenzakonske skupnosti, to je sodbo, ki bi bila analogna sodbi o razvezi zakonske zveze. Dejstvo, da je med zakonito zastopnico in tožencem prenehala izvenzakonska skupnost, pa je prvo sodišče na podlagi izvedenih dokazov, zlasti z zaslišanjem zakonite zastopnice, prepričljivo ugotovilo. Zakonita zastopnica je jasno izrazila voljo, da s tožencem ne živi več v izvenzakonski skupnosti oziroma, da v življenjski skupnosti z njim ne namerava več živeti. To je izrazila tako v svojih vlogah kot tudi pri zaslišanju in še v odgovoru na pritožbo. Na ta način jasno izražena volja zakonite zastopnice, da s tožencem ne živi več oziroma, da z njim noče več živeti v življenjski skupnosti, zadošča za ugotovitev, da je taka skupnost med njo in tožencem prenehala. Taka ugotovitev pa predstavlja podlago, ki zakoniti zastopnici daje možnost, da v imenu otrok zahteva plačevanje preživnine od toženca kot očeta otrok ob tem, da oba mladoletna tožnika živita pri zakoniti zastopnici. Kolikor pa toženec meni, da zakonita zastopnica pri varstvu in vzgoji otrok ne ravna v njihovo korist, tedaj lahko v smislu 105. čl. ZZZDR zahteva pri pristojnem Centru za socialno delo odločitev o tem, pri katerem izmed staršev naj bi otroka živela. Delno pa pritožba utemeljeno izpodbija prvostopno sodbo glede višine prisojene mesečne preživnine za posameznega mladoletnega tožnika. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da naj bi znašali mesečni stroški za kritje potreb posameznega otroka (mld. tožnika obiskujeta 1. in 3. razred osnovne šole), okoli 37.000,00 SIT. Od tega zneska naj bi toženec mesečno prispeval 17.000,00 SIT za vsakega mladoletnega tožnika ob prvostopnih ugotovitvah, da znaša toženčeva mesečna plača nekaj preko 69.000,00 SIT ter nadalje da zakonita zastopnica mladoletnih tožnikov mesečno uradno zasluži preko 46.000,00 SIT, dodatno (mimo plačilne liste) pa še 20.000,00 SIT, hkrati pa prejema skupaj za oba otroka 20.000,00 SIT otroškega dodatka. Ob takem gmotnem položaju zakonite zastopnice mld. tožnikov in toženca pa po oceni pritožbene stopnje porazdelitev preživninske obveznosti ni povsem ustrezna z možnostmi zakonite zastopnice in toženca kot preživninskima zavezancama in potrebam otrok. Kolikor bi toženec moral za posameznega mld. tožnika plačevati s prvostopno sodbo prisojeno mesečno preživnino (po 17.000,00 SIT), tedaj bi mu od plače ostal manjši znesek za njegovo preživljanje kot sicer po ugotovitvah prvega sodišča znašajo mesečni izdatki (37.000,00 SIT) za posameznega otroka. Stroški preživljanja odrasle osebe, ko ne gre samo za izdatke za preživetje, pač pa za vse izdatke, ki so potrebni za obnavljanje in ohranjanje življenjske in delovne sposobnosti, načeloma ne morejo biti nižji od stroškov, ki so potrebni za preživljanje otrok. Izhajajoč iz takega gledanja je sodišče druge stopnje ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja s spremembo izpodbijane sodbe na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP znižalo prisojeno mesečno preživnino za 2.000,00 SIT tako, da znaša toženčev mesečni preživninski prispevek 15.000,00 SIT za vsakega mladoletnega tožnika. Pri odločanju o preživnini pa ne more biti upoštevno toženčevo odplačevanje kredita (ki gre v korist njegovega premoženja) in plačevanje drugih obveznosti. Plačevanje preživnine ima prednost pred drugimi denarnimi obveznostmi. Zato drugačno znižanje prisojene preživnine ne bi bilo primerno in materialnopravno utemeljeno. Le v navedenem obsegu je bilo treba ugoditi toženčevi pritožbi, v ostalih delih pa jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da je toženec s pritožbo uspel le v razmeroma majhnem delu, je zato dolžan sam trpeti stroške pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi stvari na pritožbeni stopnji, zato za tak odgovor ni upravičena do stroškov (1. odst. 155. čl. ZPP). Zato je sodišče druge stopnje odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 165. čl. ZPP). Za odločanje o predlogih pravdnih strank za oprostitev plačila sodnih taks pa je pristojno prvostopno sodišče.