Jedro

Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča in sodni praksi Vrhovnega sodišča mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, kar pomeni, da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazov dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 28. 6. 2013 obsojenega R. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo denarno kazen v višini 210 dnevnih zneskov oziroma 4.200,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, in stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo sedmih mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 9. 2014 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji glede glavne kazni spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen šest mesecev zapora, pritožbo obsojenčeve zagovornice pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v višini 300,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica 24. 10. 2014 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma odredi, da se opravi nova glavna obravnava ter odloči, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 18. 11. 2014 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki mu je bil vročen 19. 11. 2014 in se o njem ni izjavil, ter njegovi zagovornici, ki se je o njem izjavila 26. 11. 2014. B.

5. Zagovornica kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbo, da niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1, ker sodišče obsojencu z izpodbijano pravnomočno sodbo ni dokazalo kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa in bi ga zato moralo, skladno z načelom in dubio pro reo, oprostiti obtožbe.

6. Za presojo, ali so podani vsi zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, v tem primeru povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1, je odločilno, ali opis dejanja v izreku sodbe vsebuje navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, s katerimi so opredeljeni zakonski znaki. Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja očitek obsojencu, da je kršil predpise o varnosti cestnega prometa s tem, ko je dne 5. 7. 2010 vozil v nasprotju s šestim odstavkom 119. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), saj je zapeljal v križišče kljub temu, da je bila na semaforju v smeri njegove vožnje prižgana rdeča luč. Ker je kršitev predpisov, ki je zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 323. člena KZ-1, v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe konkretizirana, zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Kolikor pa zagovornica trdi, da kršitev predpisov ni dokazana, ker da tega ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič, oziroma da so zaslišane priče izpovedovale neverodostojno, pa uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Po presoji Vrhovnega sodišča tudi zatrjevana kršitev načela in dubio pro reo ni podana. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je v izreku opisana kršitev predpisov dokazana, kar je v obrazložitvi sodbe tudi razumno utemeljilo (11. točka sodbe), zato ni bilo pogojev za uporabo načela in dubio pro reo, ki ni regulator presoje dokazov, temveč se uporabi šele, ko je dokazna presoja sprejeta(1).

7. Kršitev kazenskega zakona zagovornica uveljavlja tudi z navedbo, da bi se moralo sodišče prve stopnje ob zaključku, da je obsojenec kršil dolžnostno ravnanje, opredeliti do obsojenčevega subjektivnega odnosa do kršitve – ali je predpis kršil naklepno ali iz malomarnosti. Vrhovno sodišče te navedbe, ki je zagovornica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala, zaradi neizpolnitve pogoja materialne izčrpanosti pravnih sredstev (peti odstavek 420. člena ZKP) ni presojalo.

8. Po navedbah zagovornice je kazenski zakon z izbiro in odmero kazenske sankcije kršilo tudi sodišče druge stopnje, ker je, v popolnem nasprotju z ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, obsojencu izreklo prostostno kazen, in sicer kazen šestih mesecev zapora. Sodišču druge stopnje očita, da je neustrezno upoštevalo obteževalne okoliščine in v premajhni meri upoštevalo številne olajševalne okoliščine.

9. Zagovornica z zgornjimi navedbami ne uveljavlja kršitve iz 5. točka 372. člena ZKP, ki je podana, če sodišče v zvezi z odločbo o kazenski sankciji prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, ampak izpodbija primernost kazenske sankcije, ki jo je izreklo sodišče druge stopnje. Primernosti kazenske sankcije pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Sodišču druge stopnje, ki je v 13. točki sodbe pojasnilo razloge za spremembo odločbe o kazenski sankciji, pa tudi ni moč očitati samovolje pri izbiri in odmeri kazni.

10. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornica v zahtevi uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za pridobitev podatkov o pogostosti prometnih nesreč v križišču, v katerem je prišlo do obravnavane prometne nesreče. 11. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je obsojenčeva zagovornica na glavni obravnavi dne 10. 4. 2013 predlagala, da se od upravljavca prometne signalizacije pridobi podatke o pogostosti nesreč v predmetnem semaforiziranem križišču, ker je dopuščala možnost, da pri delovanju semaforja prihaja do napake (list. št. 116). Na glavni obravnavi dne 28. 6. 2013 je sodišče s sklepom dokazni predlog obrambe zavrnilo (list. št. 136) in v sodbi pojasnilo (3. točka sodbe sodišča prve stopnje), da obramba ni predstavila nobenih dejstev, ki bi kazala na možnost napačnega delovanja prometne signalizacije v konkretnem primeru ali na možnost, da je v tem križišču pogosteje prihajalo do prometnih nesreč. Oceni sodišča prve stopnje, da pridobitev statističnih podatkov za predmetno križišče ob ostalih izvedenih dokazih ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, je ob obravnavanju pritožbenih navedb pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (11. in 12. točka sodbe sodišča druge stopnje).

12. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča in sodni praksi Vrhovnega sodišča mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, kar pomeni, da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazov dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo(2). Sodišče prve stopnje, ki na podlagi izvedenih dokazov v pravilnost delovanja semaforjev v konkretnem primeru ni podvomilo, je po presoji Vrhovnega sodišča ob zavrnitvi dokaznega predloga obrambe zadostilo navedenim kriterijem in svojo odločitev ustrezno obrazložilo (3. točka sodbe), zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

C.

13. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčeva zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.

(1) Gl. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 185/2010 z dne 21. 10. 2010. (2) Gl. odločba Ustavnega sodišče Up-203/97 z dne 16. 3. 2000.