Jedro

Materialno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je s predlogom za obročno plačilo toženi priznal tako temelj kot višino dolga. Pripoznava dolga mora biti vselej jasna in določna. Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je objektivna, standard pa visok. Okoliščine ne smejo zbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 793,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2015 do plačila zavrne, v nespremenjenem delu za znesek 793,80 EUR.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 1.587,60 EUR s pripadki, ki se nanaša na plačilo računov za vodenje specializacije.

2. Odločitev izpodbija tožena stranka po odvetniku. V pritožbenem postopku vztraja pri ugovoru zastaranja za znesek 793,80 EUR s pripadki, ker tožnica z odlogom izdaje računov ne more podaljšati začetka teka zastaranja. Z računom št. 2021-15 z dne 27. 5. 2015 je obračunala storitve, ki so zapadle v obdobje od 1. 8. 2014 do 30. 9. 2015. Sodišče je zmotno uporabilo določilo materialnega prava 364. člena OZ, ko je presodilo, da je bilo zastaranje pretrgano z elektronskim sporočilom toženca z dne 28. 1. 2016, v katerem je prosil za obročno plačilo dolga. V nadaljevanju sodišču očita absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz dopisa tožeče stranke z dne 17. 7. 2014, ne sledi, da je toženec z opravljanjem specializacije privolil v obveznost plačila administrativnega vodenja v mesečnem znesku 56,70 EUR. Iz nje izhaja ravno nasprotno, da toženi lahko začne izvajati specializacijo brez sklenjene pogodbe. Zaključek sodišča, da je bila tožencu znana višina stroškov za administrativno vodenje, naj bi bil obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz prošnje za oprostitev plačila to ne sledi. Ker sodišče ugotavlja, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba o medsebojnih obveznostih pri vodenju specializacije, kakor jo je predvideval osnutek tožeče stranke z dne 7. 7. 2015, tožbeni zahtevek nima opore v pravno poslovnem razmerju med pravdnima strankama. Izpodbijana sodba pa je v nasprotju s trditveno podlago pravdnih strank, saj je tožeča stranka zahtevek utemeljevala s stališčem o realizaciji pogodbenega razmerja, kot izhaja iz osnutka pogodbe z dne 7. 7. 2015. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku), zato se sme sodba po izrecnem določilu prvega odstavka 458. člena ZPP izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Predmet spora je mesečna terjatev tožeče stranke v višini 56,70 EUR za čas trajanja specializacije, zato so izpolnjeni pogoji za uporabo prvega odstavka 347. člena OZ. Terjatev je po svoji naravi občasna. Posledično se zastaranje presoja na podlagi določila 348. člena OZ. Obligacijski zakonik zanje predpisuje triletni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena OZ).

7. Ker je bila tožba vložena 14. 11. 2018, so vse terjatve, ki so zapadle v plačilo pred 14. 11. 2015, zastarale. Kar velja tudi za terjatev po računu 2021-15 v znesku 793,80 EUR, ki se nanaša na plačilo prispevkov za čas od 1. 8. 2014 do 30. 9. 2015. Napačna je namreč presoja sodišča prve stopnje, da je do pretrganja zastaranja terjatev, ki so zapadle do 30. 9. 2015, prišlo zaradi zapisa tožene stranke v e-mail sporočilu dne 28. 1. 2016 naslovljenem na tožečo stranko: „Spoštovani, prosim za plačilo v več obrokih.“

8. Dolžnik lahko na podlagi drugega odstavka 364. člena OZ dolg pripozna tudi posredno, tako da kaj plača, da plača obresti ali zavarovanje, za kar v predmetni zadevi ne gre. Materialno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je s predlogom za obročno plačilo toženi priznal tako temelj kot višino dolga. Pripoznava dolga mora biti vselej jasna in določna. Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je objektivna, standard pa visok. Okoliščine ne smejo zbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost. 9. Terjatve iz naslova računov, ki so zapadli v plačilo po 14. 11. 2015, pa niso zastarale, ker se ob vložitvi tožbe zastaralni roki še niso iztekli. Iz tega naslova tožeča stranka zahteva še 793,80 EUR. Obveznost tožene stranke na plačilo izhaja iz Prijave na javni razpis specializacij zdravnikov za posamezna specialistična področja (A3) v kateri je tožena stranka z lastnoročnim podpisom potrdila, da bo krila vse stroške specializacije in soglasja ministra za zdravje izdanega na podlagi 66. člena Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov (Uradni list RS, št. 22/09, 42/09 in 22/10) z dne 27. 7. 2010, iz katerega med drugim sledi, da višina šolnine med drugim zajema tudi obvezni strošek, in sicer prispevek zbornici za vodenje specializacije v znesku 56,70 EUR mesečno oziroma 680,40 letno. V nadaljevanju so našteta opravila, ki jih zbornica opravlja v zvezi z vodenjem specializacije.

10. V postopku nikoli ni bilo spora, da je pritožnik specializacijo opravljal, da je samoplačnik pa sledi iz prijave, ki jo je lastnoročno podpisal. Višina prispevka, ki ga je toženi kot specializant bil dolžan plačati vsak mesec za administrativne storitve zdravniški zbornici v višini 56,70 EUR za pritožnika ni bila sporna v ugovoru zoper sklep o izvršbi, niti tega ni problematizirala v odgovoru na tožbo 4. 7. 2019, niti v pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2019. V pritožbi podane navedbe, da dogovor o plačilu stroškov specializacije ne more biti pravna podlaga za plačilo vtoževane obveznosti, ker iz njega višina obveznosti ne sledi, je pritožbena novota, ki je v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje na katere je pritožbeno sodišče vezano, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je v nespremenjenem delu ugodilo tožbenemu zahtevku.

11. Ker pritožbeno sodišče tudi ne najde kršitev postopka na katere je po drugem odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper nespremenjeni del sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

12. Tožena stranka je s pritožbo uspela približno za eno polovico, tožeča stranka pa v odgovoru na tožbo približno v enakem obsegu. Obe stranki je zastopal odvetnik, zato je prav, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).