Jedro

V skladu s 1. odstavkom 84. člena ZD se določila oporoke razlagajo po pravem oporočiteljevem namenu, ta pa je med dediči (glede stanovanja na K.) postal sporen ravno na podlagi trditev pritožnika, ki meni, da je zapustnik želel z „videzom oporoke prikriti darilo“ in je zato oporoka v tem delu „navidezna in ne velja“. Ne gre torej (le) za spor o vsebini oporoke, ampak tudi o njeni veljavnosti oziroma pravi volji oporočitelja, ki se ugotavlja v pravdnem postopku. Pravilna je zato ugotovitev sodišča, da med dediči obstoji spor v smislu 1. točke 2. odstavka 210. člena ZD. Sodišče je pravilno uporabilo tudi določilo 213. člena ZD in na pravdo napotilo pritožnika, čigar pravico je štelo za manj verjetno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo(1): 1) Zapuščinski postopek se prekine.

2) A. A. se napoti na pravdo, da zoper V. T. in M. T. vloži tožbo z ustrezno oblikovanim tožbenim zahtevkom, izhajajoč iz razlogov, na podlagi katerih naj bi bila zapustnikova lastnoročna oporoka z dne 15. 4. 2004 neveljavna.

3) Rok za vložitev tožbe je 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa. Če v tem roku ne bo vložena ustrezna tožba, bo sodišče nadaljevalo postopek ne glede na zahtevek, glede katerega je imenovano osebo napotilo na pravdo.

4)Zapuščinski postopek se prekine za 30 dni oziroma do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, če bo v tem času vložena ustrezna tožba.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil dedič A. A. in navedel, da je sodišče prve stopnje dvakrat odločilo, da se postopek prekine in sicer v točki 1 brez časovne opredelitve, v točki 4 pa za 30 dni po pravnomočnosti sklepa oziroma do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, če bo v tem roku vložena tožba. Izrek je v nasprotju sam s seboj. Tudi v 2. točki je izrek nedoločen, saj je sodišče pritožnika napotilo na pravdo z ustrezno oblikovanim zahtevkom izhajajoč iz razlogov, na podlagi katerih naj bi bila zapustnikova lastnoročna oporoka z dne 15. 4. 2004 neveljavna. Iz takšnega napotitvenega sklepa dedič ne more črpati pravnega interesa, potrebnega za uveljavljanje z zapuščino povezanih zahtevkov v pravdi. V nasprotju sta si točki 3 in 4 izreka glede vložitve tožbe in prekinitve zapuščinskega postopka. Tudi materialno pravni razlogi so napačni. Prva zmota sodišča je, da pritožnik trdi, da je oporoka z dne 15. 4. 2004 neveljavna. Tak izrek bi terjal nepogojno trditev, da v celoti nasprotuje konkretni oporoki, pa temu ni tako. Trdil je, da tistega dela oporoke, kjer je zapustnik na strani 5 glede dvosobnega stanovanja na K. navedel: „M. T., to stanovanje ti podarjam že sedaj ...“, ni šteti kot oporočno razpolaganje temveč mora nastopiti glede tega premoženja zakonito dedovanje. Ta zapis oporočitelja je razumeti kot darilo, glede katerega pogoji za veljavnost niso izpolnjeni in je zato to stanovanje v zapuščini. Zapuščinsko sodišče bi moralo o tem pravnem vprašanju (ali gre za darilo), odločati samo in je zato v tem smislu napotitev na pravdo nepotrebna ali vsaj preuranjena. Na podlagi 84. člena Zakona o dedovanju (ZD) bi moralo zapuščinsko sodišče razložiti oporoko, ker gre za spor o vsebini oporoke. Če bo zapuščinsko sodišče ugotovilo, da se nepremičnina na K. deduje po zakonu in ne po oporoki, potem tudi zapustnikovo zmotno stališče glede tega, kako je pritožnik pridobil nepremičnino na N., nima nikakršnega pomena in ne vpliva na veljavnost oporoke. Pritožnik je izpostavil zmoto o dejstvih, ki jih je v oporoki navedel zapustnik. Vprašanje, kako je pridobil stanovanje na N., pride na vrsto šele, ko se bo sodišče izreklo o tem, ali se bo dvosobno stanovanje na K., dedovalo po oporoki ali zakonu.

3. Sodediča V. T. in M. T. na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 1. točki prvega odstavka 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med ostalim tudi v primeru, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoka ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu (1. točka drugega odstavka tega člena).

6. Pritožnik je nasprotoval veljavnosti sporne oporoke s trditvami, da je zapustnik pri svojih oporočnih razpolaganjih zmotno izhajal iz predpostavke, da je pritožnik stanovanje na N. pridobil neodplačno(2) in da je zapis v oporoki glede stanovanja na K.(3) nekonkreten oziroma da oporočiteljev namen ni bil, da stanovanje deduje M. T., zato gre pri tej nepremičnini za darilo in posledično za zakonito dedovanje.

7. Pritožnik zmotno meni, da bi o vprašanju, ali gre za darilo, moralo odločiti zapuščinsko sodišče samo. V skladu s prvim odstavkom 84. člena ZD se določila oporoke razlagajo po pravem oporočiteljevem namenu, ta pa je med dediči (glede stanovanja na K.) postal sporen ravno na podlagi trditev pritožnika, ki meni, da je zapustnik želel z „videzom oporoke prikriti darilo“ in je zato oporoka v tem delu „navidezna in ne velja“. Ne gre torej (le) za spor o vsebini oporoke, ampak tudi o njeni veljavnosti oziroma pravi volji oporočitelja, ki se ugotavlja v pravdnem postopku. Pravilna je zato ugotovitev sodišča, da med dediči obstoji spor v smislu 1. točke drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD). Sodišče je pravilno uporabilo tudi določilo 213. člena ZD in na pravdo napotilo pritožnika, čigar pravico je štelo za manj verjetno.

8. Pritožnik nadalje neutemeljeno zatrjuje nejasnosti in nasprotja v izreku izpodbijanega sklepa. Res je v njem dvakrat zapisano, da se zapuščinski postopek prekine, vendar gre v 4. točki izreka le za natančnejšo določitev obdobja prekinitve, ki je odvisno od tega, ali bo pritožnik vložil ustrezno tožbo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da 30 dnevna roka iz 3. (za vložitev tožbe) in 4. (prekinitev postopka) točke izreka nista skladna, kar naj bi predstavljalo naslednje nasprotje v izreku sklepa. Ni dvoma, da je zapuščinski postopek prekinjen najmanj za čas roka, ki ga ima pritožnik za vložitev tožbe (30 dni po pravnomočnosti sklepa o prekinitvi) in najdlje do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, če bo v roku vložena ustrezna tožba.

9. Nazadnje je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je 2. točka izreka izpodbijanega sklepa nedoločena, ker iz nje ni mogoče razbrati na kakšno tožbo in iz katerih konkretnih razlogov je dedič napoten na pravdo. Sodišče je besedilo 2. točke izreka oblikovalo upoštevaje pritožnikove trditve glede (ne)veljavnosti oporoke (zmota v nagibu in navideznost oporoke) in pri tem v obrazložitvi več kot korektno pojasnilo, da bo oblika tožbenega zahtevka odvisna od izbire trditvene podlage (morebitne bodoče) tožbe. Zapuščinsko sodišče poleg tega v napotitvenem sklepu ni dolžno natančneje navesti vsebine tožbenega zahtevka in tudi če jo, na pravdo napoteni dedič na to ni vezan, ampak mora sam poskrbeti za vložitev tožbe s pravilno oblikovanim tožbenim zahtevkom.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Op. št. (1): Zaradi pritožbenih razlogov višje sodišče povzema celotno besedilo.

Op. št. (2): Ta nepremičnina je bila predmet zapuščine po zapustnikovi sestri D. T. V zapuščinskem postopku II D 350/93 se je F. T. (kot edini dedič) odpovedal dediščini v svojem imenu in sta kot dediča vstopila sinova A. A. in M. T., slednji pa je svoj dedni delež odstopil v korist brata (sedanjega pritožnika).

Op. št. (3): „M. T., to stanovanje ti podarjam že sedaj ...“.