Jedro

Pogodbeno dogovorjene domneve iz drugega odstavka 33. člena Splošnih pogojev za kasko zavarovanje (po kateri je tožnica prepustila v upravljanje zavarovano vozilo sinu, ki živi z njo v skupnem gospodinjstvu) ni mogoče ovreči s pasivnim zadržanjem (na kateri obravnavana domneva temelji), ampak le z ravnanjem, s katerim se domneva lahko ovrže, to je z aktivnim določenim ukrepanjem zavarovanca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženka plačati odškodnino za uničen avtomobil. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je škoda posledica vožnje tožničinega sina, ki je vozilo upravljal v vinjenem stanju. Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica. V reviziji poudarja, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, če sodišče sprejema tožničin prikaz dogodka in je le materialno pravo napačno uporabljeno. Za tem v reviziji povzema svoj prikaz dogodkov in zaključi, da v tem primeru ni prepustila avtomobila sinu v upravljanje. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek je tožnica oprla na pogodbo o kasko zavarovanju, ki jo je sklenila s toženko. Po tožbenih navedbah je ključe avtomobila nepooblaščeno vzel tožničin mladoletni sin v njeni odsotnosti ter bil udeležen v prometni nezgodi, v kateri je bil avtomobil uničen. V repliki na toženkin odgovor na tožbo je tožnica potrdila, da je bil njen sin res polnoleten, da živi z njo in da je bil med vožnjo v vinjenem stanju. Zavarovalne pravice po pogodbi o kasko zavarovanju pa bi lahko izgubila le, če bi sama upravljala z vozilom vinjena, kot to določa 12. člen Splošnih pogojev AK-95. Sinu pa uporabe vozila ni dovolila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožničin osebni avtomobil v njeni odsotnosti uporabil za vožnjo njen 20-letni sin ter z vožnjo v vinjenem stanju avtomobil praktično uničil. Analiza tožničinemu sinu po nezgodi odvzete krvi je pokazala, da je imel v krvi 2,10 g/kg alkohola. Med postopkom je bilo še ugotovljeno, da je ključe avtomobila in avtomobil tožnica pustila doma in da z njo v skupnem gospodinjstvu živi tudi sin, ki je navedeno vozilo uporabil za vožnjo v vinjenem stanju.

Na podlagi navedenih okoliščin je sodišče prve stopnje ocenilo, da toženki ni uspelo ovreči domneve, da je sinu prepustila vozilo v upravljanje. Sodišče druge stopnje je dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo pravno presojo sprejelo ter tudi samo presodilo, da tožnici na podlagi zatrjevanih okoliščin ni uspelo izpodbiti domneve, da je vozilo prepustila sinu v upravljanje. Zato sta sodišči nižjih stopenj skladno presodili, da tožničin zahtevek ni utemeljen, ker je bil sozavarovanec kot voznik zavarovanega vozila v času prometne nesreče pod vplivom alkohola in je nastanek škode v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo (12. in 33. člen Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska).

Tudi po presoji revizijskega sodišča tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pravni temelj za tožničin zahtevek predstavljata med pravdnima strankama sklenjena zavarovalna pogodba in Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-95. Navedena pogodba in Splošni pogoji predstavljajo pogodbeno materialno pravo. S to podlago je bila med strankama dogovorjena izguba zavarovalnih pravic, če je zavarovanec v času prometne nesreče kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola in je nastanek škode v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo (2. točka prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev). Po določilu prvega odstavka 33. člena Splošnih pogojev so sozavarovane tudi osebe, katerim je zavarovanec prepustil v upravljanje zavarovano vozilo. Po drugem odstavku istega člena se šteje v primeru, ko upravlja z zavarovanim vozilom oseba, ki živi z zavarovancem v skupnem gospodinjstvu, da ji ga je ta prepustila v upravljanje, če se ne dokaže nasprotno. Po tretjem odstavku navedenega člena pa se vednost in ravnanje sozavarovane osebe šteje kot vednost in ravnanje zavarovanca.

Odločitev o tožbenem zahtevku na podlagi navedene pravne podlage je utemeljena v ugotovljenih okoliščinah spora. Pogodbeno dogovorjena izguba zavarovalnih pravic tožnice kot zavarovanke oziroma njenega sina kot sozavarovanca, kateremu je prepustila zavarovano vozilo v upravljanje, je z ugotovljenim dejanskim stanjem izkazana.

Ugotovljena je bila namreč vzročna zveza med voznikovo vožnjo pod vplivom alkohola (vzrok) in nastankom nezgode (posledica). Pogodbeno dogovorjene domneve iz drugega odstavka 33. člena Splošnih pogojev (po kateri je tožnica prepustila v upravljanje zavarovano vozilo sinu, ki živi z njo v skupnem gospodinjstvu), pa - kot je bilo ugotovljeno - ni uspela ovreči. Navedene predpostavke (ki gradi na razmerjih med ljudmi, ki žive v istem gospodinjstvu) ni mogoče ovreči s pasivnim zadržanjem (na kateri obravnavana domneva temelji), ampak le z ravnanjem, s katerim se domneva lahko ovrže, to je z aktivnim določenim ukrepanjem zavarovanca. Ker tožnica po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj kakšnih ukrepov v navedeni smeri ni dokazala, je pravno utemeljen sklep, da pogodbeno dogovorjene domneve (da je vozilo prepustila v upravljanje sinu), ni uspela ovreči. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen. To pomeni, da je izpodbijana odločba materialnopravno pravilna.

Uveljavljeni revizijski razlog (zmotna uporaba materialnega prava) zato ni podan. V skladu z navedenimi razlogi je revizijsko sodišče moralo zavrniti tožničino revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).