Jedro

I. Utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je lahko podan, če se potreba po številu izvajalcev na delovnem mestu zmanjša. II. Iz opredelitve kriterijev v drugem odstavku 100. člena ZDR je mogoče sklepati, da zaposlitev ohranijo tisti delavci, ki kriterije izpolnjujejo v večji meri.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in kot nezakonito razveljavilo odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21.11.2003 ter toženi stranki naložilo, da tožnici ohrani status delavke v delovnem razmerju ter ji povrne stroške postopka.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Presodilo je, da zato ker svet delavcev ni podal izrecnega soglasja k programu razreševanja presežnih delavcev, ker je pri toženi stranki še vedno obstajala potreba po delu dispečarjev, ki ga je opravljala tudi tožnica, vendar v skrčenem obsegu in ker je ohranila zaposlitev delavka, ki je pri vrednotenju kriterijev za določitev presežnih delavcev prejela nižje število točk, odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila nezakonita, saj je delovno razmerje prenehalo tudi večim drugim delavcem, ki so zbrali višje število točk od tožnice in sporne sodelavke.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tako iz razloga sprejema programa razreševanja presežnih delavcev v nasprotju z določbami Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU - Ur. l. RS, št. 42/93), kot iz razloga nadaljnjega obstoja potreb po tožničinem delu dispečarja, kot glede na to, da tožena stranka ni upoštevala kriterijev za določitev presežnih delavcev, ker je delo v enoti obdržala delavka, ki je bila po veljavnih kriterijih nižje ocenjena.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči in ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane sodbe (3. odstavek 370. člena ZPP).

Tožena stranka revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni izrecno opredelila. Zato sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkušati.

Ob ugotovitvi nižjih sodišč, da so pri toženi stranki obstojali utemeljeni poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev v posledici predvidene ukinitve carin ob priključitvi k Evropski uniji, revizijsko sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da zaradi tega, ker svet delavcev k programu razreševanja presežnih delavcev oziroma k spremembam v organizaciji tožene stranke ni podal izrecnega soglasja, odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice ni bila nezakonita. Pravilno sodišče ugotavlja, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) v 97. členu v zvezi s tem zahteva le obvestilo in posvetovanje s sindikatom, kar je tožena stranka upoštevala tako v razmerju do sindikata, kot do sveta delavcev. Zavrnitev soglasja, ki ga ZSDU sicer za take primere predvideva (1. odstavek 96. člena v zvezi s 7. alinejo 89. člena), v skladu s 3. odstavkom 96. člena nima učinka na pravilnost in zakonitost odločitve delodajalca, če predlog o zmanjšanju števila delavcev vsebuje predlog programa razreševanja presežnih delavcev, ali če razlogi za odločitev o zmanjšanju števila delavcev niso utemeljeni. Tudi če svet delavcev o soglasju k organizacijskim spremembam in programu razreševanja presežnih delavcev ni odločal v smislu podaje soglasja, to torej ni bil razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, saj ni šlo za neutemeljene razloge za zmanjšanje števila delavcev, predlog tožene stranke pa je vseboval tudi program o razreševanju presežnih delavcev v skladu s predpisi o delovnih razmerjih.

Prav tako odpoved ni bila nezakonita, ker potreba po delih dispečarja pri toženi stranki ni v celoti prenehala. Utemeljen poslovni razlog za odpoved posameznih pogodb o zaposlitvi v smislu 1. alineje 88. člena ZDR je bil lahko podan že s tem, če se je potreba po številu izvajalcev na tem delovnem mestu zmanjšala.

Pač pa je sodišče druge stopnje zmotno presodilo dejstvo, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, čeprav je pri vrednotenju kriterijev za izbiro presežnih delavcev iz 100. člena ZDR prejela višje število točk kot sodelavka J., ki ji pogodba ni bila odpovedana. Iz opredelitve kriterijev za določitev presežnih delavcev v drugem odstavku 100. člena ZDR je mogoče sklepati, da zaposlitev ohranijo tisti delavci, ki kriterije izpolnjujejo v večji meri. Le ob izenačenem izpolnjevanju kriterijev ZDR v 2. odstavku tega člena določa prednost pri ohranitvi zaposlitve za delavce s slabšim socialnim položajem.

Tožena stranka oziroma njena uprava je že v letu 1997 s pri njej organiziranimi sindikati sprejela dogovor o kriterijih za ugotavljanje presežkov delavcev, katerega veljavnost je dne 9.9.2003 po posvetovanju s sindikati izrecno potrdila, s prilagoditvijo novim določbam ZDR. V 25. členu dogovora je predvidena možnost prednostne opredelitve presežnih delavcev, vendar le tistih, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev ali jim je zagotovljen dokup zavarovalne dobe za izpolnitev teh pogojev. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi bila tožnica v tem statusu. Sicer pa dogovor v 23. členu določa kumulativno upoštevanje točkovno ovrednotenih kriterijev. To pomeni, da ob krčitvi potreb po delu ohranijo zaposlitev tisti delavci, ki so upoštevaje vrednotenje kriterijev zbrali višje število točk. Glede na povedano niti v ZDR in niti v dogovoru o kriterijih za ugotavljanje presežkov delavcev ni bilo podlage, da bi bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana pred delavko, ki je pri skupnem točkovanju kriterijev prejela nižje število točk in za katero ni bilo zatrjevano, da bi se uvrščala med zaščitene kategorije delavcev. Če je šlo za skupno točkovanje tudi ocena nadrejenega delavca, da bi bila sodelavka sicer primernejša za novo nekoliko drugače opredeljeno delovno mesto, ne more biti odločilna. Pri tem revizija utemeljeno opozarja, da tudi dejstvo, da je delovno razmerje prenehalo nekaterim drugim delavcem z višjim zbirom točk, ne more biti pomembno, saj je lahko prišlo do prenehanja delovnega razmerja tudi iz drugih razlogov, prednostno reševanje presežnih delavcev pa je predvideno tudi v 25. členu dogovora s sindikati tožene stranke.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice zakonita ne glede na to, da ji je bila pogodba odpovedana, čeprav je ob vrednotenju kriterijev za določitev presežnih delavcev zbrala višje število točk od sodelavke, ki je ohranila zaposlitev. Na tak način tožena stranka v nasprotju z določbo 1. odstavka 82. člena ZDR ni uspela dokazati, da je tudi glede tožnice obstajal resen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.

Glede na povedano je sodišče na podlagi določb 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo ugodilno sodbo sodišča prve stopnje.