Jedro

Rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je materialnopravni in nepodaljšljiv zakonski rok, zato zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, v višini 20,00 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka), zavrglo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (II. točka izreka) in storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 60,00 EUR (III. točka izreka).

Zoper tak sklep se pritožuje storilčeva zagovornica zaradi kršitve določil ZUP, ZP-1 in ZST-1. V pritožbi navaja, da vročitev sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu ni bila zakonita, saj bi sodišče moralo sklep z dne 12. 11. 2013 vročiti storilcu osebno. Vročitev pa je bila opravljena materi storilca, ki je vročilnico podpisala na dveh mestih, ni pa na vročilnico napisala teksta: „Izjava pooblaščenca: M. K., S. J. ..., R., izjavljam, da me je K. Š. pooblastil za prevzem navedenega pisma“, torej teksta z velikimi črkami. Tega je izpolnil vročevalec, kar je očitno iz pisave, pri tem pa M. K. ni vprašal, ali je dejansko pooblaščena za prevzem pošiljke, niti ali ima za to pisno pooblastilo, prav tako ji ni nič pojasnil, temveč je samo zahteval, da se na dveh mestih podpiše, mati storilca, ki je starejša oseba, pa je vročevalcu, ki zanjo predstavlja uradno osebo, ubogala. Storilec materi, ki je starejša, senilna ter pozabljiva, ni podpisal nobenega pisnega pooblastila za sprejemanje pisanj, niti je za sprejemanje pisanj ni pooblastil ustno, saj se zaveda, da materi zaradi njenega stanja žal ne gre zaupati in se nanjo ni moč več zanesti. Sodišče je določilo 89. člena ZUP citiralo nepopolno in ga uporabilo nepravilno, saj je vročitev dokumentov pooblaščencu za vročanje lahko pravilna le, če se pooblaščenec vročevalcu izkaže s pisnim pooblastilom. Mati storilca pa seveda nima nobenega pisnega pooblastila za vročanje in ga tudi ni mogla predložiti. To pa pomeni, da vročevalec materi storilca pisanja ne bi smel vročiti, temveč bi bil dolžan pisanje vrniti sodišču z oznako, da se storilec nahaja v tujini. Ker vročitev sklepa z dne 12. 11. 2013 ni bila pravilna, je sodišče posledično napačno uporabilo tudi ostala zakonska določila, saj bi sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje moralo ugoditi ter mu dovoliti vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilec je glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje predlagal tudi dokaze, ki pa jih sodišče ni izvedlo in je odločilo brez naroka, s tem pa je kršilo storilčeve pravice do obrambe v tem postopku. Če bi mati storilca bila zaslišana kot priča, bi lahko potrdila, da ni imela nikakršnega pisnega pooblastila za sprejemanje sodnega pisanja in da mu ni niti povedala, da bi jo naj za vročanje sin ustno pooblastil, ter da je storilcu pisanje izročila šele 17. 2. 2014. Pritožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na uporabo katerega napotuje 3. alineja prvega odstavka 67. člena Zakona o prekrških (ZP-1), določa, da sodišče obdolžencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi dovoli vrnitev v prejšnje stanje, da napove pritožbo oziroma, da vloži pritožbo, če v 8 dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oziroma odda tudi pritožbo. Že iz samega besedila citiranega člena je mogoče zaključiti, da predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče vložiti, saj zakonske določbe ZKP in ZP-1 omogočajo vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje samo zaradi zamude roka za vložitev pritožbe. Poleg tega lahko predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemelji samo zamuda procesnega roka, ne pa tudi zamuda materialnopravnega roka, kar velja tudi v primeru, če je materialnopravni rok določen v procesnem zakonu. Takšni so npr. roki, ki se nanašajo na neposredno razpolaganje na materialnopravnem področju (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS III DoR 135/2014 z dne 12. 2. 2014). Po mnenju pritožbenega sodišča je 15-dnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je določen v 202. d členu ZP-1, materialnopravni in nepodaljšljiv zakonski rok, zato zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje. Upoštevajoč navedeno bi tako moralo sodišče prve stopnje storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil le zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot nedovoljenega zavreči. Iz izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje vsebinsko obravnavalo in ga zavrnilo kot neutemeljenega, s čimer pa je storilcu dalo več pravic, kot mu gre po zakonu, zaradi česar pritožbeno sodišče v izrek izpodbijanega sklepa ni posegalo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zakonitost vročitve sklepa z dne 12. 11. 2013 storilčevi materi kot pooblaščenki za vročanje, je potrebno najprej izpostaviti, da je storilec v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s samo vročitvijo sklepa z dne 12. 11. 2013 navedel, da vročitev navedenega sklepa niti ni bila zakonita, saj ni bila vročena osebno storilcu, temveč nadomestno, njegovi mami, kar je v nasprotju z določili o vročanju, razen tega se storilec brez svoje krivde z vsebino sklepa in svojim pravnim položajem ni mogel seznaniti pravočasno, saj mu mama odločbe ni izročila, niti ga z njo ni seznanila, saj je na to zaradi bolezni in starosti pozabila.“ Ker storilec trditev v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje glede nepravilnosti vročitve ni dodatno obrazložil, je sodišče prve stopnje upoštevajoč podatke, ki izhajajo iz vročilnice pripete k l. št. 9, ki izkazuje vročitev sklepa z dne 12. 11. 2013 in predstavlja javno listino, pravilno zaključilo, da je vročitev sklepa z dne 12. 11. 2013 bila opravljena pravilno v skladu z določbo drugega odstavka 89. člena ZUP, ki se ga v postopkih o prekrških uporablja na podlagi drugega odstavka 67. člena ZP-1. Obširne pritožbene navedbe, v katerih zagovornica pojasnjuje zakaj vročitev sklepa z dne 12. 11. 2013 storilčevi materi ni bila opravljena v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZUP v zvezi s drugim odstavkom 67. člena ZP-1, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo verjetno izkazano, da storilec takšnih navedb ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1). Tako so pritožbene navedbe o nezakonitosti vročitve sklepa z dne 12. 11. 2013 neupoštevne, pritožbene navedbe o kršitvi pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov in zaslišalo storilčeve matere glede obstoja pooblastila za vročanje, pa neutemeljene, saj tudi če bi se izkazalo, da vročitev sklepa z dne 12. 11. 2013 ni bila zakonita, sodišče ne bi moglo ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Nezakonita vročitev namreč ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč kvečjemu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, saj v kolikor vročitev sodne odločbe ni pravilna, tudi rok ne začne teči in zamuda roka ne more nastopiti. Predvsem pa je v predmetni zadevi odločilno to, da je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja materialnopravni rok, predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa ni mogoče vložiti zaradi zamude materialnopravnega roka.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je odmerilo v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.