Jedro

Sodišče prve stopnje se je materialno pravno opredelilo pri svoji odločitvi le na trditve dolžnika v predlogu, ne pa na trditve upnika v odgovoru na predlog.

Odločitev o predlogu je odvisna samo od pravilne uporabe materialnega prava glede na podana pravno nerelevantna dejstva dolžnika v predlogu, kot v v tem primeru, ko dolžnik po stališču sodišča prve stopnje že enega od obeh kumulativno zahtevanih pogojev za odlog izvršbe po 7. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ ni izkazal, prav tako pa ne posebno upravičenih razlogov. Upniku v takem primeru ne glede na poziv sodišča ni potrebno odgovarjati na predlog in razlagati pravilno uporabo materialnega prava, saj sodišče glede na presojo podane trditvene podlage dolžnika po uradni dolžnosti samo pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Posledično drži presoja sodišča prve stopnje, da upnik s svojo izjavo ni v ničemer pripomogel k pravilni odločitvi sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 5. 2024 sklenilo:

I."I. Predlog dolžnika za odlog z dne 19. 4. 2024 se zavrne.

II.Upnik sam krije svoje stroške odgovora na predlog za odlog."

2.Zoper stroškovno odločitev pod II. točko izpodbijanega sklepa vlaga upnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sklepa razveljavi in odloči, da je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške odgovora na predlog za odlog z dne 10. 5. 2024 v višini priglašenih odvetniških stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da se izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarja, da je sodišče upnika pozvalo na odgovor na predlog za odlog izvršbe. Upnik je v odgovoru argumentirano nasprotoval trditvam, ki jih je dolžnik navedel v predlogu za odlog. Podal je obširne navedbe in razloge, ki izkazujejo neutemeljenost dolžnikovega predloga, posledično je upnikov odgovor potreben za izvršbo v smislu 38. člena ZIZ. Odločitev sodišča je materialnopravno napačna in prostispisna. Če je sodišče štelo, da je bil predlog za odlog izvršbe dolžnika neutemeljen, bi lahko odločilo o predlogu brez izjave upnika in vročanja v odgovor upniku, s čimer upniku tudi ne bi povzročilo nepotrebne dodatne izvršilne stroške. Nenazadnje pa je sodišče na navedbe upnika oprlo tudi svojo odločitev (točka 8. izpodbijanega sklepa). Je pa odločitev tudi v nasprotju s sodno prakso (VSL I Ip 1461/2021, VSL III Ip 1934/2018). Tudi glede predloga za odlog izvršbe namreč velja, da se neprerekana dejstva štejejo za dokazana. S prejemom poziva na izjavo o predlogu upnik upravičeno domneva, da sodišče v predlogu za odlog izvršbe navedena dejstva šteje za pravno relevantna in da ga bodo v primeru opustitve odgovora zadele negativne posledice ter da svojih pravic v postopku brez odgovora na tak predlog ne bo mogel zavarovati. Navaja še, da je v identičnem izvršilnem postopku pod opr. št. I 642/2024 sodišče dolžniku pravilno naložilo, da je upniku dolžan povrniti stroške odgovora na predlog za odlog. Pritožbenih stroškov ni priglasil.

3.Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba zoper točko II sklepa ni utemeljena.

5.Pod točko II sklepa je prvo sodišče sklenilo, da upnik sam krije stroške odgovora na predlog za odlog ter se pri tem oprlo na peti odstavek 38. člena ZIZ ter zapisalo, da odgovor upnika na pritožbo v konkretnem primeru ni potreben strošek za izvršbo, ker s svojo izjavo v ničemer ni pripomogel k odločitvi sodišča, saj bi o odlogu sodišče odločilo enako, tudi če upnik svoje izjave ne bi podal.

6.Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Pogoje za odlog izvršbe določa 71. člen ZIZ. Prvi odstavek 71. člena ZIZ določa, da mora dolžnik za ugoditev odlogu izkazati dva pogoja, ki morata biti kumulativno izkazana in sicer subjektivni pogoj (da izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga nastane upniku) in objektivni pogoj, da izkaže, da gre za enega od primerov, ki jih zakon določa v 1. - 12. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje že le na podlagi dolžnikov navedb, da je vložil poziv za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti izvršilnega naslova presodilo, da objektivni pogoj ni izkazan in predlog za odlog po 1. odstavku 71. člena ZIZ že iz tega razloga zavrnilo, prav tako pa je odločilo, da z navajanjem dejanskih okoliščin v predlogu dolžnik niti ni izkazal pogojev po 4. točki 71. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje se je torej materialno pravno opredelilo pri svoji odločitvi le na trditve dolžnika v predlogu (tudi v točki 8 obrazložitve), ne pa na trditve upnika v odgovoru na predlog.

7.Drži sicer pritožbena navedba, da je odgovor na predlog za odlog upnik podal na izrecen poziv sodišča z dne 22. 4. 2024, ki mu je za odgovor v pozivu določilo tudi rok 8 dni. Vendar, če je odločitev o predlogu odvisna samo od pravilne uporabe materialnega prava glede na podana pravno nerelevantna dejstva dolžnika v predlogu, kot v v tem primeru, ko dolžnik po stališču sodišča prve stopnje že enega od obeh kumulativno zahtevanih pogojev za odlog izvršbe po 7. točki 1. odstavka 71. člena ZIZ ni izkazal, prav tako pa ne posebno upravičenih razlogov, potem upniku ne glede na poziv sodišča ni potrebno odgovarjati na predlog in razlagati pravilno uporabo materialnega prava, saj sodišče glede na presojo podane trditvene podlage dolžnika po uradni dolžnosti samo pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Posledično drži presoja sodišča prve stopnje, da upnik s svojo izjavo ni v ničemer pripomogel k pravilni odločitvi sodišča prve stopnje. Dve sodni odločbi, na kateri se upnik sklicuje v pritožbi, na drugačno odločitev ne moreta vplivati, prav tako pa ne drugačna odločba sodišča prve stopnje v podobnem primeru. Prvič, ker te odločbe še ne pomenijo ustaljene sodne prakse, drugič pa tudi, ker odločbi višjega sodišča ne izkazujeta enakega dejanskega stanja. Pri obeh sodnih odločbah višjega sodišča je namreč sodišče v okviru odločitve upoštevalo trditve in dokaze upnika, ki so nasprotovali sicer pravno relevantnim dejanskim navedbam in dokazom dolžnika, v tem konkretnem primeru pa je prvo sodišče pri svoji odločitvi odločalo na podlagi s strani upnika neprerekanih (pravno nerelevantnih) trditev dolžnika v predlogu za odlog, in sicer da je predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti vložil zoper izvršilna naslova, to je sklepa izdana v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Prav tako je le s presojo trditev in dokazov dolžnika v predlogu za odlog v zvezi s možnostjo odloga po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ materialno pravno presodilo, da pritožnik glede na pravila o trditvenem in dokaznem bremenu ni zatrjeval in dokazal, da obstajajo posebno upravičeni razlogi za odlog.

8.Ker je sodišče prve stopnje že ob upoštevanju trditev in dokazov v predlogu dolžnika sprejelo odločitev, da predlog za odlog dolžnika ni utemeljen (kar pa ni predmet tega pritožbenega postopka), stroški odgovora upnika na predlog za odlog niso potrebni stroški v skladu s 5. odstavkom 38. člena ZIZ.

9.Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti glede na 2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10.Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih upnik v pritožbi ni priglasil.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 38, 38/5, 71, 71/1, 71/1-7, 71/2, 71/2-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.