Jedro

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 118. člena ZDR-1 odločilo, da je tožnica zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upravičena do denarnega povračila v višini ene bruto plače. Pri tem je pravilno upoštevalo vse kriterije, ki jih pri določitvi denarnega povračila, določa ZDR-1 v 118. členu, zlasti trajanje njene zaposlitve pri toženki ter okoliščino, da bi ji delovno razmerje pri toženki sicer prenehalo že 10. 4. 2020, pa tudi njene razmeroma dobre zaposlitvene možnosti - starost 31 let in njene delovne izkušnje na področju kozmetičnih storitev. Denarno povračilo v višini ene bruto plače je primerno, določeno ob upoštevanju kriterijev za njegovo odmero iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je bila izredna odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov z dne 22. 10. 2019 nezakonita, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 22. 10. 2019 nezakonito prenehalo in se izredna odpoved odpravi (I. točka izreka); - ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 22. 10. 2019, temveč je trajalo do 28. 2. 2020 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2019 (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je namesto poziva nazaj na delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi in sprejema na delo dolžna tožnici plačati odškodnino v višini ene plače oziroma 941,67 EUR bruto, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila, tožnico pa je dolžna za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 22. 10. 2019 do 28. 2. 2020, prijaviti v socialna zavarovanja ter ji za ta čas priznati neprekinjeno delovno dobo in urediti vpis delovne dobe v matični evidenci pri ZPIZ (III. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 22. 10. 2019 do 28. 2. 2020 tožnici obračunati mesečno plačo v znesku 941,67 EUR bruto ter ji izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu od neto plače preteklega meseca do plačila (IV. točka izreka); - zavrnilo, kar je tožnica zahteva več ali drugače, to je zahtevek za plačilo še dodatnih 941,67 EUR bruto denarnega povračila ter višjih zamudnih obresti od prisojenih (V. točka izreka) ter - odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnico povrniti stroške tega postopka v višini 267,75 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe (V. in VI. točko izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje tožnica, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev celotnih stroškov postopka na prvi stopnji ter pritožbenih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici nepravilno odmerilo odškodnino le v višini ene bruto plače. Prisoditi bi ji moralo zahtevano odškodnino v višini dveh bruto plač ali vsaj ene bruto plače in pol. Prisojeno povračilo je prenizko in ni v skladu z ustaljeno sodno prakso in specifičnostjo konkretnega primera. Prvostopenjsko sodišče je tožnici napačno prisodilo tudi stroške postopka le v višini 267,75 EUR, pri čemer se je sklicevalo na to, da ima pritožnica pooblaščenko po brezplačni pravni pomoči, zaradi česar je upravičena le do polovice stroškov, pa še te naj bi bilo potrebno izplačati na račun BPP. V zvezi s tem je sodišče že večkrat sprejelo stališče, da je v takih primerih potrebno toženi stranki naložiti povrnitev celotnih stroškov, odmerjenih po OT, v skladu z uspehom v pravdi, pri čemer se je iz njih upravičen poplačati BPP do višine stroškov, ki jih je imel s postopkom, razlika do polnega plačila zastopniških stroškov pa gre v tem primeru pooblaščencu. Nobenega razloga ni, da v primeru uspešne pravde pooblaščenec, sicer tudi izvajalec BPP, ne bi bil upravičen do plačila celotne nagrade. To je v nasprotju z načelom pravne države in enakosti pred zakonom.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) odločilo, da je tožnica zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upravičena do denarnega povračila v višini ene bruto plače. Pri tem je pravilno upoštevalo vse kriterije, ki jih pri določitvi denarnega povračila, določa ZDR-1 v 118. členu, zlasti trajanje njene zaposlitve pri toženki ter okoliščino, da bi ji delovno razmerje pri toženki sicer prenehalo že 10. 4. 2020, pa tudi njene razmeroma dobre zaposlitvene možnosti - starost 31 let in njene delovne izkušnje na področju kozmetičnih storitev. Denarno povračilo v višini ene bruto plače je primerno, določeno ob upoštevanju kriterijev za njegovo odmero iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Zato so pritožbene navedbe tožnice, ki povračilo v prisojenem znesku šteje za prenizko (pri čemer se le pavšalno sklicuje na to, da naj prisojeno denarno povračilo ne bi bilo v skladu z ustaljeno sodno prakso in specifičnostmi konkretnega primera) neutemeljene.

6. Neutemeljena je tudi pritožba tožnice zoper odločitev o stroških postopka, ki so bili odmerjeni pravilno, v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP ter z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT) in Zakonom o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.). Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na odločbo BPP 533/2019 z dne 15. 11. 2019, s katero je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v obravnavanem sporu na prvi stopnji ter upoštevalo določbe 17. člena ZOdvT. Po določbi petega odstavka 17. člena navedenega zakona je namreč odvetnik, ki izvaja storitve brezplačen pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Zato so pritožbene navedbe tožnice, ki se sklicuje na to, da naj bi bila takšna odmera stroškov zastopniku v nasprotju z načelom pravne države in enakosti pred zakonom, neutemeljene.

7. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

8. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja, v skladu z določbo 5. točke 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1).