Jedro

Ker je tožnica v spornem letu dohodek po pogodbi prejela v enkratnem znesku, tega dohodka ni mogoče šteti za periodični dohodek, da bi se zanj zmanjšal skupni dohodek družine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 15. 4. 2010 in odločba Centra za socialno delo ... št. ... z dne 17. 11. 2009 ter da se ugotovi, da tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev državne štipendije za študijsko leto 2009/2010 in da ji je toženec dolžan obračunati in izplačati državno štipendijo za obdobje od 1. 10. 2009 do 30. 9. 2010 v znesku 210,85 EUR za posamezni koledarski mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska štipendije, ki začnejo teči 19. dne v naslednjem mesecu. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se izpodbijani odločbi odpravita in da se zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje. Nadalje je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker naj bi v letu 2008 dohodek njenega gospodinjstva presegel zakonsko predpisan cenzus. Poleg tega pa tožnici naj ne bi uspelo dokazati, da je v letu 2008 prejemala periodične dohodke, zaradi usahnitve katerih bi se ji v skladu z določilom 2. točke 1. odstavka 18. člena Zakona o štipendiranju (ZŠtip; Ur. l. RS, št. 59/2007 in nasl.) zmanjšali prihodki, ki so nesporno ugotovljeni za leto 2008. Tožnica primarno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Znašla se je namreč v situaciji, ko se jo je slabše obravnavalo, ker je bila v letu 2009 oziroma 2010 brez vseh prihodkov, kot pa če bi ostala zgolj brez periodičnih prihodkov. 18. člen ZŠtip v 2. točki 1. odstavka določa, da se skupni prihodek družine zmanjša za periodične dohodke, ki jih je posameznik prenehal dobivati. V obravnavani zadevi je bilo nesporno, da tožnica v obdobju od oktobra 2008 do glavne obravnave (november 2010) ni imela prav nobenih prihodkov. Ker pa je sodišče uporabilo izključno jezikovno interpretacijo 18. člena ZŠtip, je zaključilo, da ker je tožnica dobila svoj celoten prihodek v letu 2008 izplačan v enkratnem znesku, ni upravičena do zmanjšanja dohodka, kljub dejstvu, da pozneje ni več prejela nobenega (periodičnega ali neperiodičnega) prihodka. Tožnica tudi opozarja na neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da ni dokazovala (kaj šele dokazala), da so bili njeni prihodki v letu 2008 periodične narave oziroma da je delo opravljala kontinuirano. Če je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je dopustno zmanjševati osnovo iz leta 2008 samo v primeru prenehanja prejemanja periodičnih prihodkov iz 2. odstavka 18. člena ZŠtip, je nekorektno in tudi negospodarno, da bi morala tožnica dokazovati prejemanje periodičnih prihodkov oziroma opravljanje periodičnega dela, saj bi bilo to glede na prej izraženo jasno stališče sodišča povsem nesmiselno in neracionalno. Nesporno dejstvo je, da je prejemke za vse svoje delo v letu 2008 prejela meseca oktobra 2008, torej šele po zaključku projekta oziroma po tem, ko je naročnik prejel plačano celotno storitev od končnega naročnika. Tožnica tako vztraja, da ker je v letu 2009 ostala brez vseh (to je periodičnih oziroma neperiodičnih) prihodkov, bi se glede ugotavljanja pravice do državne štipendije moralo upoštevati navedeno dejstvo in glede na tako ugotovljeno dejansko stanje ugotoviti, ali izpolnjuje z zakonom določene pogoje. Tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da naj pred Ustavnim sodiščem RS zahteva presojo ustavnosti in zakonitosti 18. člena ZŠtip, saj je po njenem mnenju navedena določba v nasprotju z načelom socialne države (2. člen Ustave RS) in načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Z vidika priznavanja pravice do državne štipendije je absolutno neutemeljeno razlikovanje med prejemniki periodičnih in neperiodičnih prejemkov, še posebej, če slednji izkažejo, da po letu, ki se vzame kot osnova za ugotavljanje skupnega dohodka, niso več prejeli nobenih prihodkov. Navedeno vprašanje je „podnormirano“, saj bi zakon moral urejati tudi situacijo, ko prosilec (oz. njegova družina) ostane brez vseh (to je periodičnih in neperiodičnih) prejemkov. Tožnica je bila na podlagi okoliščine, da je v letu 2008 za svoje delo prejela neperiodično plačilo, bistveno drugače obravnavana, kot pa osebe, ki so prejemale periodična plačila – obe skupini sta se namreč znašli v enaki situaciji, saj je obema v letu 2009 usahnil vir dohodkov, pri čemer se tožnici navedena okoliščina glede ugotavljanja pravice do državne štipendije ni upoštevala, osebam s periodičnimi prihodki, pa se je upoštevala. Omenjena pravna ureditev ne spravlja v pravno negotovost zgolj pritožnice, temveč tudi celotno populacijo samostojnih podjetnikov in samostojnih kulturnih delavcev, ki so v primeru usahnitve družinskih prihodkov glede odmere prepuščeni izključno dobri volji (arbitrarnosti) Centrov za socialno delo, ki lahko poljubno spuščajo in dvigajo kriterij, kaj se šteje kot periodični prihodek. Tožnica zato vztraja, da sodišče druge stopnje prekine postopek in zahteva presojo ustavnosti in zakonitosti 18. člena ZŠtip oziroma da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 4. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 11. 2009, s katero je bila zavrnjena tožničina vloga z dne 22. 10. 2009 za priznanje pravice do državne štipendije. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev, da je presežen cenzus, ki je bil v spornem obdobju določen za pridobitev pravice do državne štipendije. Cenzus je namreč znašal 388,49 EUR na mesec, ugotovljeni dohodki tožnice pa so znašali 552,39 EUR na mesec. V zadevi je sporno upoštevanje dohodkov, prejetih v letu 2008. ZŠtip v 1. odstavku 13. člena določa, da se državne štipendije dodelijo upravičencem, ki izpolnjujejo splošne pogoje iz tega zakona in pri katerih povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge ne presega 60 % minimalne plače v istem obdobju za tiste upravičence, ki se šolajo ali študirajo v kraju svojega stalnega prebivališča in od 60 do 65 % minimalne plače za tiste upravičence, ki se šolajo ali študirajo izven kraja svojega stalnega prebivališča. Kateri dohodek se upošteva, je določeno v 16. členu ZŠtip. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, se je pri izračunu skupnega neto dohodka upoštevalo, da je tožnica v letu 2008 prejela 5,14 EUR iz naslova dividend, 7.200,00 EUR iz naslova preostalih dohodkov iz drugih pogodbenih razmerij, 44,86 EUR iz naslova preostalih drugih dohodkov ter 4,32 EUR iz naslova obresti. Od te vsote je bila odšteta odmerjena dohodnina v višini 624,63 EUR. Skupni neto dohodek tožnice (tožnica živi sama) v letu 2008 je znašal 6.628,66 EUR. Vse omenjeno med strankama očitno tudi ni sporno. Je pa sporno vprašanje, ali je v zadevi podano dejansko stanje po 18. členu ZŠtip, ki ureja zmanjšanje skupnega dohodka družine. Skladno z 2. točko 1. odstavka se namreč skupni dohodek družine zmanjša za periodične dohodke, ki jih je posameznik nehal prejemati. V 2. odstavku istega člena je določeno, da so periodični dohodki iz 2. točke 1. odstavka plače, pokojnine, preživnine, rente in drugi dohodki, ki jih posameznik prejema v enakih oziroma podobnih zneskih v enakih oziroma podobnih časovnih obdobjih.

Kot to izhaja iz razpravnega zapisnika z dne 2. 11. 2010 in tudi iz pritožbenih navedb, v zadevi ni sporno, da tožnica dohodkov v letu 2008 ni pridobivala periodično, ampak ji je bil dohodek po pogodbi izplačan v enkratnem znesku in sicer oktobra 2008 za vse do tedaj po projektu opravljeno delo.

Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da izplačani dohodek, ki ga je tožnica prejela v enkratnem znesku, ni mogoče šteti za periodični dohodek, saj ne gre za dohodek, ki bi ga tožnica prejemala v enakih oziroma podobnih zneskih, v enakih oziroma podobnih časovnih obdobjih, kot je to določeno v 2. odstavku 18. člena ZPIZ-1. Ker se pri zmanjšanju skupnega dohodka družine upoštevajo le periodični dohodki, ki jih je posameznik nehal prejemati, ne pa dohodki, prejeti v enkratnem znesku, je torej sodišče prve stopnje, pred tem pa tudi že toženec pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice do državne štipendije, pravilno upošteval prejete dohodke, ki so bili tožnici izplačani v letu 2008. V zvezi s predlogom tožnice, da pritožbeno sodišče postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek za presojo ustavnosti 18. člena ZŠtip, pritožbeno sodišče sprejema razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, ki je ustrezno obrazložilo, zakaj meni, da citirana zakonska določba ni v nasprotju z načelom socialne države (2. člen Ustave RS) in načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Sodnik je pri sojenju vezan na Ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave RS). A contrario, to pomeni, da sodišče v primeru, ko presodi, da zakon, ki ga mora uporabiti, ni v neskladju z ustavo, o tožbenem zahtevku odloči. Zakon v tem primeru uporabi tak, kot je. Zakonodajalec je določil, v katerih primerih se skupni dohodek družine zmanjša. Skladno z 2. točko 1. odstavka 18. člena se skupni dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je posameznik nehal prejemati, s tem, da je zakonodajalec v 2. odstavku tudi jasno določil, kaj se šteje kot periodični dohodek. Primerjalno je določil, da gre za plače, pokojnine, preživnine, rente in pa vse druge dohodke, ki jih posameznik prejema v enakih oziroma podobnih zneskih v enakih oziroma podobnih časovnih obdobjih. Kot je Ustavno sodišče RS poudarilo že v drugem primeru, ko je šlo za vprašanje socialnih dajatev (opr. št. U-I-66/98 z dne 18. 4. 2002), ki se je sicer nanašala na priznanje pravice do otroškega dodatka, socialno dajatev zagotavlja država in jo financira iz proračuna. Zakonodajalec ima – upoštevaje določbo 2. člena Ustave RS o socialni državi in določbo 50. člena Ustave o pravici do socialne varnosti – dolžnost oblikovati učinkovito socialno politiko ter urejati, vzpostaviti in vzdrževati sistem socialne varnosti, ki bo tudi socialno šibkejšim zagotavljal ustrezne in učinkovite socialne dajatve ter jim s tem omogočil dostojno življenje. Vendar pa ima pri oblikovanju sistema socialne varnosti zakonodajalec široko polje proste presoje, v katerem oblikuje različne ukrepe, za katere meni, da bodo najbolje dosegli opredeljene cilje socialne politike. Enako kot v navedenem primeru tudi pravica do državne štipendije ni zagotovljena že z Ustavo. Zakonodajalcu je torej prepuščeno, da v mejah svoje proste presoje določi, kdo in pod kakšnimi pogoji je upravičen do te dajatve, kateri dohodki in kako se bodo upoštevali pri ugotavljanju upravičenosti do te socialne dajatve. Nenazadnje ima tudi nov Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS; Ur. l. RS, št. 62/2010) v 13. členu v bistvu enako ureditev kot prej citirani 18. člen ZŠtip. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni sprejelo predloga za prekinitev postopka in za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS. Kot je pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje, pa ima stranka v primeru, če meni, da je sporna določba v nasprotju z Ustavo, možnost sama vložiti pobudo za presojo ustavnosti zakona (zakonske določbe) ali pa vložiti ustavno pritožbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama trpi stroške pritožbe.