Jedro

Določba četrtega odstavka 24. člena ZSRT določa zakonsko domnevo o tem, koliko ležišč se ob določeni stanovanjski površini šteje, da ima posamezen objekt. Za stanovanjsko površino od 30 do 60 m2 stanovanjske površine objekta določa, da so v njem štiri ležišča. Ob upoštevanju določb 2. alineje četrtega odstavka 24. člena ter tretjega odstavka 24. člena ZSRT (pavšalni znesek ne sme presegati 400 točk za posamezno ležišče) je z zakonom skladna določba 2. točke tretjega odstavka 6. člena navedenega odloka, ki določa število točk za izračun turistične takse, in sicer za stanovanjsko površino od 30,01 do 60 m2 1.600 točk (4 x 400 točk, kot določa že navedena 2. alineja četrtega odstavka 24. člena ZSRT).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka tožniku za leto 2014 določil plačilo pavšalne turistične takse v višini 146,88 EUR; v 2. točki izreka razveljavil odločbo št. 329-971/2015 z dne 7. 1. 2015; ter v 3. točki izreka določil rok plačila do 31. marca 2015. V obrazložitvi se sklicuje na 4. člen Odloka o turistični taksi Občine Bohinj (Odlok), ki določa, da so zavezanci za plačilo turistične takse tudi lastniki počitniških hiš in stanovanj. Iz uradne evidence je razvidno, da je tožnik lastnik nepremičnine na naslovu …, katere stanovanjska površina spada v kategorijo 30 m2 do 60 m2. V skladu s 6. členom Odloka se zato določi 1.600 točk. Višina turistične takse se izračuna tako, da se število točk pomnoži z vrednostjo točke, ki je določena v 26. členu Zakona o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT), 0,0918 EUR.

2. Župan Občine Bohinj kot drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil ter odgovoril na pritožbene navedbe, ki so se nanašale na število ležišč v njegovem počitniškem stanovanju, ki ima po njegovih trditvah le dve ležišči. 3. Tožnik izpodbija odločbo prvostopnega organa in ponavlja svoje trditve iz pritožbe. Ne strinja se z izračunom plačila pavšalne turistične takse, ki je obračunana tako, da naj bi imelo njegovo počitniško stanovanje štiri ležišča. Stanovanje vključuje kuhinjo z dnevnim prostorom, predprostor, WC s tušem, spalnico in balkon. V spalnici sta dve ležišči, kar pomeni, da za to počitniško enoto toženec ne more določiti turistične takse višje od 800 točk oziroma 400 točk za vsako ležišče. Odlok sicer določa v 2. točki tretjega odstavka 6. člena za vsako stanovanje površine 30,01 do 60 m2 1600 točk za izračun pavšalne turistične takse, vendar pa tretji odstavek 24. člena ZSRT določa, da pavšalni znesek ne sme presegati 400 točk na posamezno ležišče. To pa pomeni, da mora toženec upoštevati višji akt, to je ZSRT in sme tožniku obračunati turistično takso le za dve ležišči, kar pomeni 800 točk. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži tožencu, da izstavi novo odločbo v skladu s predpisi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odmera turistične takse tožniku za leto 2014. 7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZSRT in Odloka. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in drugostopne odločbe. Glede na tožbeni ugovor o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa sodišče dodaja, da v zadevi med strankama ni bilo spora, da je površina tožnikovega počitniškega stanovanja med 30,01 do 60 m2, kar izhaja tudi iz dokazila, podatki o delu stavbe – št. stavbe 179, št. dela stavbe 7, ki se nahaja v upravnem spisu.

8. Tožnik se je v upravnem postopku in enako v tožbi skliceval na dejansko rabo svojega počitniškega stanovanja. Navajal je, da stanovanje vključuje kuhinjo z dnevnim prostorom, predprostor, WC s tušem, spalnico in balkon, v spalnici pa sta le dve ležišči. Za zadnje dejstvo, dve ležišči, meni, da je edino pravno relevantno dejstvo v zadevi, glede na tretji odstavek 24. člena ZSRT. Po tej določbi zavezanci plačajo turistično takso v letnem pavšalnem znesku, ki se določi v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 26. člena tega zakona, pri čemer pavšalni znesek ne sme presegati 400 točk za posamezno ležišče. Pravilna višina odmerne odločbe bi bila zato v njegovem primeru zgolj 800 točk (2 x 400 točk).

9. Ugovor o nepravilni uporabi materialnega prava pa ni utemeljen. Namreč določba četrtega odstavka 24. člena ZSRT določa zakonsko domnevo o tem, koliko ležišč se ob določeni stanovanjski površini šteje, da ima posamezen objekt. Tako za stanovanjsko površino od 30 do 60 m2 stanovanjske površine objekta določa, da so v njem štiri ležišča. Ob upoštevanju določb 2. alineje četrtega odstavka 24. člena ter tretjega odstavka 24. člena ZSRT (pavšalni znesek ne sme presegati 400 točk za posamezno ležišče) je z zakonom skladna določba 2. točke tretjega odstavka 6. člena Odloka, ki določa število točk za izračun turistične takse, in sicer za stanovanjsko površino od 30,01 do 60 m2 1.600 točk (4 x 400 točk, kot določa že navedena 2. alineja četrtega odstavka 24. člena ZSRT). Izpodbijana odločba je zato izdana ob pravilni uporabi materialnega prava, saj dejansko število ležišč v objektu za odmero turistične takse ni relevantno in zato z navedenim ugovorom tožnik v upravnem postopku ni mogel doseči drugačne odločitve.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.