Jedro

Z Odlokom o ravnanju s komunalnimi odpadki z dne 15.4.1999, je bil spremenjen v M.O.K. način plačevanja odvoza smeti tako, da merilo ni bilo več površina stanovanjske oz. poslovne površine, ampak po 3. odst. 34. člena tega Odloka volumen posode, ki jo za odlaganje ločeno zbranega ostanka odpadkov uporablja občan.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se s p r e m e n i v I. in III. točki izreka tako, da se: ? sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v K. dne 31.1.2003 razveljavi tudi za glavnico v znesku 6.267, SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.007,00 SIT od 15.8.2002 dalje do plačila, od zneska 2.130,00 SIT od 15.9.2002 do plačila in od zneska 2.130,00 SIT od 15.10.2002 dalje do plačila ter se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne ? in je tožeča stranka je dolžna plačati tožencu 211,75 EUR stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od 14.3.2006 dalje do plačila v 8-ih dneh.

Tožeča stranka je dolžna plačati tožencu 95,14 EUR pritožbenih stroškov v 15-ih dneh, v primeru zamude, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, ki ga je izdalo dne 31.1.2003 in sicer za glavnico v višini 6.267,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki so od določenih zneskov navedeni v izreku te sodbe, pod točko II. je razveljavilo sklep o izvršbi za glavnico v višini 17.360,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, prav tako navedenih v izreku te odločbe in v točki III. je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 33.776,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2006 dalje do plačila v 8-ih dneh.

Zoper točko I. in III. izreka izpodbijane sodbe je vložil toženec pritožbo. Odločilna dejstva, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje upoštevati so, da znaša volumen toženčeve posode za smeti 190 litrov, da se opravlja odvoz enkrat tedensko in da znaša mesečna količina odloženih odpadkov cca. 0,76 m3. Tožeča stranka pa obračunava tožencu večji volumen in sicer 1,501 m3. Ta volumen je določila tožeča stranka na podlagi sklepa župana z dne 25.1.2000, ki temelji na odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki v M.O.K. in po katerem se je preračunal odvoz smeti iz stanovanjske oz. poslovne površine v volumen. Za ta preračun je župan določil količnik, vendar je pri tem šlo le za začasno ureditev. Odlok je določal, da se bo sprejel pravilnik, ker iz odloka izhaja, da je merilo za odvoz dejanska količina odloženih odpadkov. Sodišče je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega in civilnega prava v tem sporu odločilo, ko je še vedno za drugo polovico leta 2002 upoštevalo začasni količnik, čeprav je v odloku določeno, da se mora preiti na nov način obračunavanja, torej po količini odloženih odpadkov postopoma, vendar najkasneje do konca leta 2000. Tožeči stranki je bilo naloženo, da pripravi podlago za pravilnik, ki bi ga nato sprejel župan, vendar tožeča stranka tega očitno ni storila, saj je v njenem interesu, da izdaja oz. zaračunava 100% višje zneske, kot ji dejansko pripada. Toženec meni, da je dolžan plačati samo toliko, kot mu nalaga odlok, torej po dejanski količini odpeljanih smeti. Sodišče prve stopnje določb odloka ni upoštevalo, saj je v 4. odst. 34. člena izrecno določeno, da se količina odpadkov ugotavlja po volumnu posode. Na podlagi začasnega sklepa župana z dne 15.1.2000 toženec ni dolžan še šest let po uveljavitvi odloka plačevati višji znesek, kot bi ga dejansko v skladu z odlokom bil dolžan plačevati. Ne gre zgolj za vprašanje plačila zneskov po izpodbijani sodbi, ampak za ravnanje tožeče stranke, s katerim je toženec oškodovan in temu oškodovanju ni videti konca. Meni, da je njegova pritožba zato utemeljena.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem toženca, da je materialno pravo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno. Z Odlokom o ravnanju s komunalnimi odpadki z dne 15.4.1999, za katerega ni sporno, da je bil objavljen in zavezujoč, je bil spremenjen v M.O.K. način plačevanja odvoza smeti tako, da merilo ni bilo več površina stanovanjske oz. poslovne površine, ampak po 3. odst. 34. člena tega Odloka volumen posode, ki jo za odlaganje ločeno zbranega ostanka odpadkov uporablja občan. Na podlagi te določbe je torej merilo za obremenitev fizičnih oseb s sorazmernim deležem stroškov javne službe, količina odpadkov, ki jih zbere posameznik. Toženec utemeljeno opozarja tudi na prehodno določbo 43. člena Odloka, po kateri se obstoječi način, torej način, ki je urejal plačevanje smetarine do uveljavitve tega odloka - do 15.4.1999 uskladi postopno, vendar najkasneje do konca leta 2000. 25.1.2000 je župan M.O.K. s sklepom določil količnik, po katerem se je opravil preračun iz površine v volumen odpadkov, določenem v kubičnih metrih. Obračun po tem načinu se je začel uporabljati s februarjem 2000, kasneje pa ni bil sprejet noben drug akt. Predvsem pa ni bil sprejet Pravilnik o zbiranju, transportu in odlaganju komunalnih odpadkov, ki ga predvidel 3. odst. 3. člena Odloka. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so tudi v drugi polovici leta 2002 na katero se nanašajo zahtevki tožeče stranke zoper toženca, še vedno obračunavali smetarino po tem začasnem merilu, ki je bil določen s sklepom župana januarja 2000 in s katerim se je kvadratura toženčeve stanovanjske hiše na podlagi, po županu določenem količniku, preračunala v volumen. Ker pa med strankama ni sporno, da je tožeča stranka tožencu dodelila posodo, ki ima volumen 190 litrov in ker tudi ni sporno, da smeti tožeča stranka tožencu odvaža enkrat tedensko, torej štirikrat mesečno, ima toženec prav, da je bil v drugi polovici leta 2002 dolžan plačati za odvoz samo tisti znesek, ki bi ga tožeča stranka morala izračunati v skladu z odlokom, to je za tisto količino odpadkov, ki jih je lahko odlagal v posodo, kar je skupno v celem mesecu znašalo 760 l (4 x 190 l) oz. preračunano v kubične metre 0,760 m3. Tožeča stranka je tožencu za to obdobje zaračunavala odvoz za volumen 1,5008 m3, to je enkrat več kot je toženec lahko odložil v dodeljeno posodo za odpadke. Zato ima prav, da je v tem obdobju bil dolžan plačati samo toliko, kot mu je nalagal odlok in ker je polovico zneskov iz računov za sporno obdobje že plačal, bi sodišče prve stopnje ob takšnem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi določb odloka moralo zahtevek tožeče stranke za preostalo polovico kot neutemeljen zavrniti. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov utemeljeni pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo tudi v tem delu in tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločbo o glavni stvari, je po 165. členu ZPP spremenilo tudi odločbo o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je toženčeve stroške v prvostopenjskem postopku odmerilo skupno na 50.743,00 SIT, zato je pritožbeno sodišče tožeči stranki naložilo, da je dolžna tožencu povrniti v celoti ta znesek, ki ga je v skladu s 13. členom Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS št. 114/2006) preračunalo v evrsko protivrednost in tako naložilo tožeči stranki, da je dolžna plačati tožencu 211,75 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

V pritožbi toženec zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov, vendar so specificirani le stroški za sodno takso za pritožbo, ki je znašala 22.800,00 SIT oz. preračunane v eure 95,14 EUR. Drugih pritožbenih stroškov toženec ni priglasil, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu poravnati še 95,14 EUR pritožbenih stroškov v 15-ih dneh, v primeru zamude, z zamudnimi obrestmi.