Jedro

Sodišče druge stopnje v celoti sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je izvedeniško mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke mag. Ž. jasno in popolno in ni nobenega razloga za dvom v njegovo pravilnost. Zato tudi ni bilo nobene potrebe po postavitvi drugega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.280.408,88 SIT ali 5.343,05 EUR in obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.280.408,88 SIT ali 5.343,05 EUR ter terjatvi v navedeni višini pobotalo. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 98/06088 z dne 22. 4. 1998, je v I. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 3.195,21 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. št. 73/07 - UPB3 in nasl., v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo pobotni ugovor do višine vtoževanega in priznanega zneska 5.343,05 EUR. Sodišče prve stopnje je v okviru pobotne terjatve pravilno ugotovilo znesek 226.480,00 SIT, ki ga je tožeča stranka priznala, neutemeljeno pa je sodišče priznalo stroške sanacije za napake opečnih zidov v nadstropju objekta tožene stranke v znesku 440.840,00 SIT po računu družbe B.. V tej zadevi postavljeni sodni izvedenec mag. Ž. P. je ugotovil, da sta bili glede sanacije zidov možni dve različici sanacije, ki se razlikujeta po načinu in stroških izvedbe. Glede na cenitveno poročilo ing. P. O., ki ga je toženka podala k svojim navedbam, je sodni izvedenec P. pojasnil, da je bila prva različica sanacije, in sicer predlog odprave napake z odstranitvijo neustrezne malte iz zidarskih reg in njihova zapolnitev z ustrezno malto, ocenjena na znesek 1.176.0000,00 SIT, druga varianta sanacije z rušitvijo neustreznih sten in njihova ponovna zidava pa je bila ocenjena na 364.672,00 SIT. Izvedenec P. je bil mnenja, da je bilo mogoče izvesti katerokoli od obeh variant in da bi bila z vidika stroškov druga varianta verjetnejša, ker je cenejša. Glede na ugotovitev izvedenca P., da je bila sanacija zidov v nadstropju možna z rušitvijo neustreznih sten in njihova ponovna zidava, pri čemer je s strani toženke angažiran izvedenec O. ocenil strošek te sanacije na 364.672,00 SIT, je neutemeljeno, da je sodišče prve stopnje iz naslova sanacije opečnih sten v pobot priznalo toženki znesek 440.840,00 EUR, pri čemer toženka niti ni izkazala, da bi ta znesek družbi B., ki je dela opravila, plačala. Znesek nad vrednostjo 364.672,00 SIT zato ni utemeljen. Sanacija zidov s čiščenjem fug in ponovnega fugiranja po družbi B., je očitno dražja, kar je v naprej predvidel že izvedenec O., zaradi česar se je toženka po nepotrebnem odločila za sanacijo na dani način (torej s čiščenjem reg na 110 m2 zidov), saj bi zadoščala sanacija sten na način, ki je cenejši. Sicer pa je tožnica v vlogah izpostavila, da je za sporni opečni modularni zid (v izmeri 22 m2) toženki za vezni material, modularno opeko in delo zaračunala 279.133,00 SIT, kar je bistveno manj, kot znesek 440.840,00 SIT, ki ga je v pobot priznalo sodišče prve stopnje.

Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju pobotne terjatve iz naslova neočiščenih strešnih leg in opažnih desk v znesku 613.088,88 SIT. Sodni izvedenec mag. Ž. P. je ob ogledu toženkine nepremičnine ugotovil, da lubje ni bilo v celoti odstranjeno iz desk in špirovcev, ki se nahajajo na podstrehi in ocenil stroške sanacije te pomanjkljivosti v višini 667.589,00 SIT, pri čemer je podal oceno, da sanacija te napake ne bi bila upravičena. Tožeča stranka se v svojih vlogah ni strinjala z višino stroškov sanacije. Izvedenec P. je izvedenskemu mnenju priložil tri fotografije, iz katerih je razvidno, da se na deskah, na pa tudi na špirovcih, nahaja manjša količina lubja. Ugotovitev izvedenca, da lubje ni bilo odstranjeno z desk je pravilno, zmotna pa je v delu, ki se nanaša na špirovce, saj lubja na fotografijah ni zaznati. Izvedenec je v mnenju še poudaril, da se neočiščeno lubje nanaša le na delu podstrešja, pod slemenom, ostali deli ostrešja pa niso vidno zaradi konstrukcije same. Po njegovem mnenju sanacija z zamenjavo ali čiščenjem ne bi bila upravičena s strani stroškov, saj bi bilo potrebno odkriti streho, odstraniti letve, deščični opaž, itd.. Takšen poseg je, glede na to, da streha stoji že 13 let, ne da bi v tem času prišlo do kakšnih težav, neutemeljen in nepotreben. Izvedenec je upoštevajoč garancijsko dobo strešne kritine, ki naj bi bila 30 let, predlagal, da bo čas za zamenjavo kritin nastopil čez 18 let, torej leta 2026. Nepojasnjeno pa je ostalo, zakaj je upošteval takšno garancijsko dobo. V kolikor strešna kritina ne bo obrabljena, je takšna zgodnja menjava neupravičena. Vgrajena strešna kritina bo lahko brez težav vzdržala vsaj 50 do 60 let. Glede na oceno izvedenca, da lahko vgrajeni les z lubjem brez posledic za varnost in stabilnost objekta služi v času življenjskega cikla strešne kritine, je po mnenju tožnice življenjski cikel, ki je običajno daljši kot garancijska doba, vsaj 60 let. Očitno gre za lepotno napako, ki v pretežni meri sploh ni vidna in nima vpliva na varnost in stabilnost strehe in hiše. Če bi bilo podstrešje obdelano, napaka ne bi bila vidna. Sodni izvedenec P.e je predlagal, ne pa tudi ocenilo kot potrebno, da se ob menjavi strešne kritine zamenjajo letve, opaž in izolacija, strešna konstrukcija pa se očisti lubja. Opredelitev izvedenca, da bi bilo treba zamenjati strešno kritino in hkrati očistiti strešno konstrukcijo po 30 letih, je v škodo tožnice. Neprepričljiva je njegova ugotovitev, da bodo leseni deli strehe služili svojemu namenu 30 let, namesto pričakovanih 100 let, saj hkrati zatrjuje, da streha nima varnostnih težav. 70 % zmanjšanje cene za lesene dele strehe, ki ga izvedenec ocenjuje na 667.489,00 SIT, je neutemeljeno. Od kod sodnemu izvedencu znesek 953.555,00 SIT, ki naj bi predstavljal vsoto cen za lesene dele strehe. Tega zneska ni moč preizkusiti. Iz ponudbe št. 20/96 je razvidno, da znašajo stroški izdelave lesene strešne kritine v višini 682.000,00 SIT. Izvedenec je ocenil vrednost lesenih delov mimo pogodbene vrednosti. Če bi izvedenec izračun 70 % vršil od pogodbenega zneska 682.000,00 SIT, bi prišel do zneska 477.400,00 SIT in ne 667.489,00 SIT. Sodni izvedenec je tako škodoval tožnici, ki je zato naslovnemu sodišču predlagala postavitev novega izvedenca gradbene stroke in sicer v delu, ki se nanaša na preverbo ocene stroškov sanacije sten, ki naj bi po oceni izvedenca P. znašali 871.200,00 SIT, in preverbo stroškov ocene zmanjšane vrednosti na lesenih delih na 667.489,00 SIT. Sodišče prve stopnje kljub jasnim napakam izvedenca predlogu ni ugodilo, zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posledično je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedensko delo je neprepričljivo zlasti v delu, ki se nanaša na napako zaradi vidnega lubja na podstrehi, zato vztraja pri postavitvi novega izvedenca. Dvom v nepristranskost izvedenca pa kaže tudi njegovo ravnanje na ogledu objekta, ko je še pred začetkom ogleda nepremičnine sprejel povabilo toženke na kavo. Zato meni, da je toženka upravičena pobotati terjatev v obsegu 30 % od osnove 682.000,00 SIT, to je v višini 204.600,00 SIT. Sicer pa bi to napako lahko tožnica odpravila sama. Pobotni ugovor toženke je utemeljen le v višini 795.752,00 SIT (priznani znesek 226.480,00 SIT, 364.672,00 SIT kot strošek sanacije sten, ki izhaja iz izvedenskega mnenja ing. P. O., in znesek 204.6000,00 SIT iz naslova neodstranjenega lubja). Drugih zatrjevanih napak na objektu ni bilo, kar pomeni, da je tožnica upravičena še do plačila zneska 484.656,80 EUR. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da po izvedenem pobotu do zneska 3.320,61 EUR (oz. 795.752,00 SIT) ugodi tožbenem zahtevku v znesku 2.022,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 1997 dalje do plačila.

Toženka je na vročeno pritožbo tožnice obširno odgovorila in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstoji pobotna terjatve tožene stranke do višine 1.280.408,88 SIT, ki je enaka višini ugotovljene terjatve tožeče stranke do tožene stranke. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo v okviru pobotne terjatve znesek 226.480,00 SIT, kar predstavlja strošek, ki ga je tožena stranka plačala ZRMK za opravo kontrole in preverjanja vzorcev ob sanaciji sten v nadstropju, saj ga je tožeča stranka priznala. Sodišče prve stopnje je kot pobotno terjatev utemeljeno priznalo tudi stroške sanacije opečnih zidov v nadstropju objekta tožene stranke po drugem izvajalcu v znesku 440.840,00 SIT in sicer po računu podjetja B.. (priloga B2), ki je opravilo navedeno sanacijo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka nekvalitetno izvedla zidavo opečnih zidov, ki niso dosegli predpisanih standardov in normativov za zagotovitev varnosti in stabilnosti zidov. Pri napaki je šlo glede uporabe očitno nepravilno pripravljene malte v zimskem času in posledično statično neustreznih sten za tako hudo napako v gradnji, ki vpliva celo na stabilnost objekta. Isto napako je ugotovilo več strokovnjakov. Iz poročila ZRMK (priloga B4) z dne 6. 3. 1997 izhaja, da je bila pri nosilnih opečnih zidovih v nadstropju uporabljena zelo slaba kvaliteta vgrajene malte, kar pomeni, da tožeča stranka ni delala v skladu s pravili stroke. ZRMK je podal idejni predlog sanacije zidov z odstranitvijo neustrezne malte iz zidarskih reg ter zapolnitev le teh z ustrezno malto. Res je izvedenec ing. P. O., ki ga je tožena stranka angažirala pred pravdo (z njegovim poročilom pa se tožeča stranka ni strinjala, in je zato sodišče prve stopnje njegove ugotovitve o oceni vrednosti sanacije po načinu čiščenja fug in ponovnega fugiranja, na katere se je sklicevala toženka, pravilno upoštevalo kot del njen trditvene podlage) v svojem cenitvenem poročilu z dne 13. 3. 1997 (priloga B7) poleg ocene stroškov za sanacijo sten na navedeni način v višini 1.176,000,00 SIT, ugotovil, da se lahko odpravi napaka tudi z rušitvijo neustreznih sten in njihovo ponovno zidavo, kar je ocenil na 364.672,00 SIT, v tej zadevi postavljen sodni izvedenec mag. Ž. P. pa je menil, da bi bil ta način izvedbe sanacije z vidika stroškov, kot jih je ocenil O., sicer verjetnejši, ker je cenejši, ni pa potrdil, da bi šlo za ekonomsko upravičen strošek. Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka sploh ni (pravočasno in konkretizirano) zatrjevala in dokazovala, da bi se lahko oz. morala toženka poslužiti drugačne in cenejše sanacije napake (286. člen ZPP). Vsebina poročila, ki ga je predložila nasprotna stranka, ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, prav tako nima dokazne vrednosti. Pritožba zato zmotno meni, da tožena stranka ni upravičena uveljavljati povračila dejanskih stroškov sanacije napake na podlagi čiščenja fug in ponovnega fugiranja, čeprav naj bi bila dražja. Dejstvo je, da je toženka za potrebe sanacije omenjene napake ravnala v skladu z odločbo gradbene inšpektorice z dne 17. 3. 1997 (priloga B5), ki je toženki odredila nujni ukrep sanacije oporečnih zidov po načinu, ki terja čiščenje in odstranitev neustrezne malte iz zidarskih reg in njihovo fugiranja z ustrezno malto in zaščito, v skladu z navodili ZRMK. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se je toženka po nepotrebnem odločila za izvedbo sanacije na dani način, ker bi zadoščala sanacija na način rušitve sten in ponovne zidave v nižjem znesku. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je podjetje B.. opravilo (uradno naloženo) sanacijo zidov in to pod okriljem ZRMK, ki je za sodelovanje njihovega delavca za vodenje sanacije in za opravo kontrole malte za zidanje zaračunalo 226.480,00 SIT; ta strošek pa je tožeča stranka, kot že rečeno, priznala, na podlagi česar je sklepati, da je tudi tožnica sama očitno štela sanacijo na izvedeni način za primerno in ustrezno. Izvajalec, družba B., ki je (neprerekano) opravila sanacijo zidov, je izdala račun v znesku 717.704,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo strošek dejanske sanacije napake na oporečnih zidov v znesku 440.840,00 SIT po izdanem računu podjetja (ne pa tudi zaračunanega zneska zaradi zastoja pri delu). Da bi bili dejanski stroški sanacije napake na izveden način nižji, tožeča stranka ni uspela dokazati. Tožena stranka je tako upravičena v pobot uveljavljati zahtevek za povrnitev stroškov sanacije napake, saj je navedena napaka že odpravljena po drugem izvajalcu. Tožeča stranka trditvam tožene stranke, da je plačala strošek sanacije po izdanem računu, ni nasprotovala (prim. 214. člen ZPP), kar pomeni, da tega dejstva toženki ni bilo treba dokazovati. Pritožbene trditve o nedokazanosti plačila so zato neupoštevne (1. odst. 337. člena ZPP). Med stroške odprave napake spadajo vsi stroški, ki so bili potrebni, da je opravljen posel pridobil lastnosti, ki bi jih moral imeti glede na predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je tožnica, ki za napako odgovarja, zavezala opraviti s sklenitvijo gradbene pogodbe z toženko. Pri tem niso odločilne cene, ki so bile v pogodbi med pravdnima strankama dogovorjene za dela, v zvezi s katerimi so nastale napake oziroma stroški, ki bi jih imel podjemnik, če bi napake opravil sam, kot se zmotno zavzema pritožba.

Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da obstoji pobotna terjatev toženke iz naslova znižanja plačila zaradi neočiščenih strešnih leg in opažnih desk v znesku 613.088,88 SIT. Sodišče prve stopnje je glede sporne napake gradnje angažiralo sodnega izvedenca gradbene stroke mag. Ž. P., ki si je ogledal leseno strešno kritino in podal pisno mnenje, ki ga je po pripombah pravdnih strank dopolnil, in bil tudi zaslišan na naroku. Ugotovil je, da lubje v času sojenja še vedno obstoji, saj ni bilo odstranjeno z desk in špirovcev, kar potrjujejo slike v mnenju. Gre za neočiščen del lubja na delu podstrešja pod slemenom, saj ostalih delov ostrešja zaradi same konstrukcije ni mogel videti, pri tem pa potrdil, da je skoraj vsaka vidna deska obdana z lubjem. Izvedenec je pojasnil, da se takšnega neočiščenega lesa po strokovnih standardih sploh ne sme vgrajevati, zato ne gre za „lepotno napako majhnega pomena“, kot zmotno meni pritožba, pač pa za malomarno in nestrokovno ravnanje tožnice. Les, ki se vgrajuje, mora biti brez lubja (saj se v takšnem primeru v njem pogosteje pojavljajo škodljivci, kar je splošno znano), kar pomeni, da tožničino delo nima ustrezne lastnosti. Napaka pri vgradnji lesa je tako očitna, da je sama tožnica ne bi smela prezreti. Okoliščina, da je neustrezen les viden le na delu podstrešja, drugod pa ne zaradi konstrukcije in da v primeru celotne obdelave podstrešja napaka sploh ne bi bila vidna, je tako brez pomena. Izvedenec je pojasnil, da bi bilo takšno neustrezno leseno ostrešje potrebno zamenjati ali očistiti, zato je neutemeljen nasprotni pritožbeni očitek o nepotrebnosti sanacije strehe, ki nima podlage v izvedenskem mnenju. Dejstvo je, da bi morala tožnica les na strešnem delu takoj zamenjati ali očistiti ob odkritju napake (tedaj je bila streha že pokrita oz. dokončana), vendar pa je izvedenec ocenil, da sanacija z zamenjavo ali čiščenjem ostrešja po dokončanju strehe ne bi bila in ni bila ekonomsko upravičena in smotrna, saj bi bila povezana z nesorazmernimi stroški. Zato je izvedenec povsem utemeljeno ocenil, da je smiselno to sanacijo opraviti najprej ob menjavi strešne kritine. Iz povsem ekonomskih razlogov je izvedenec vezal potrebno sanacijo ostrešja na potek garancijske dobe strešne kritine, kar je tožnici kvečjemu v korist. Izvedenec je ocenil, da bodo brez škode za stabilnost in varnost objekta tudi neočiščeni leseni deli zdržali do leta 2026, ko poteče garancijska doba za strešno kritino. Na pripombe tožnice, kako je prišel do podatka o garancijski dobi strešne kritine 30 let, je izvedenec odgovoril, drugih konkretnih pripomb na izvedensko mnenje tožnica ni podala, zato so pritožbene navedbe o daljši garancijski in življenjski dobi strešne kritine pritožbene novote, ki so neupoštevne (1. odst. 337. člen ZPP). Sicer pa je izvedenec ob neposrednem zaslišanju povedal, da je po strokovnih standardih potrebna menjava kritine po poteku 30 let. Tedaj, ko bo streha odprta iz razloga menjave strešne kritine, pa bi bilo neustrezne lesene dele smotrno zamenjati. Povsem jasno in razumljivo je izvedensko mnenje, da bi tako leseni deli služili svojemu namenu 30 let namesto predvidenih 100 let, in je zato izvedenec utemeljeno ocenil, kakšno je zmanjšanje vrednosti lesenih delov strehe. Izvedenec ocenjuje 70 % manjvrednost lesenih delov strehe na 667.489,00 SIT (70 % od ocenjene vrednosti lesa 953.550,00 SIT). Izvedenec je na pripombo tožnice pojasnil, kako je obračunal manjvrednost lesenih delov strehe, in tako pojasnil njihovo višino. Oceno vrednosti je oprl na obračun stanovanjskih del (priloga C1), ki jo je pripravila celo tožnica sama. Zato ne drži pritožbeni očitek, da ocene, ki jo je podal izvedenec, ni mogoče preizkusiti. Tožnica v pripombah ni konkretno izpodbijala izračuna manjvrednosti lesa, zato so pritožbene navedbe, s katerimi poskuša doseči njegovo zmanjšanje, neupoštevne (1. odst. 337. člen ZPP). Sodišče druge stopnje v celoti sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je izvedeniško mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke mag. Ž. P. jasno in popolno in ni nobenega razloga za dvom v njegovo pravilnost. Zato tudi ni bilo nobene potrebe po postavitvi drugega izvedenca. Očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bilo storjeno z zavrnitvijo predloga za postavitev novega izvedenca, je neutemeljen. Izvedenec je na tožničine pripombe na pisno mnenje podal odgovor v pisni dopolnitvi in ob neposrednem zaslišanju, saj je takšno ravnanje v skladu z določbo 2. odst. 254. člena ZPP. Po pisni dopolnitvi mnenja in njegovem naknadnem zaslišanju je tožnica sicer predlagala in vztrajala pri postavitvi drugega izvedenca glede ocene manjvrednosti napake na strešnih legah in opažnih deskah, pri čemer pa ni konkretno zatrjevala, v čem naj bi bilo izvedensko mnenje nepravilno in nepopolno. Zgolj nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem, ker to za stranko pač ni ugodno, ni razlog, da bi sodišče prve stopnje postavilo drugega izvedenca, saj je izvedenec svoje delo opravil strokovno in popolno (254. člen ZPP). Okoliščina, da je izvedenec pred ogledom nepremičnine sprejel povabilo toženke na kavo, ob tem, da je jasno povedal v dopolnitvi mnenja, da tedaj ni prejel nikakršnih napotkov ali navodil s strani toženke ali njenega pooblaščenca, pa tudi ne daje podlage za dvom v njegovo strokovnost in nepristranskost(1) .

Glede na navedeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče druge stopnje našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Enako velja za toženko, ki z odgovorom na pritožbo ni pripomogla h končni odločitvi in tako ni bil potreben za postopek (155. člen ZPP).

(1) kar je sicer odklonitveni razlog v smislu določbe 6. odst. 70. člena ZPP. Tožnica pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti ni zahtevala izločitve postavljenega izvedenca (247. člen ZPP).