Jedro

Splošna navodila poslovodje obvladujoče družbe o zagotavljanju financiranja odvisne družbe, ki je obenem obvladujoča družba posojilodajalke, v dejanskem koncernu zadostujejo za odškodninsko odgovornost obvladujoče družbe in njenega poslovodstva zaradi škodljivega vplivanja. ZGD-1 namreč ne določa oblike vpliva, ki bi bil merodajen za odškodninsko odgovornost zaradi škodljivega vplivanja, zato zadostuje vsako vedenje, v katerem odvisna družba prepozna željo obvladujoče družbe, da ravna na določen način.

Napačno je stališče, da bi lahko člani poslovodstev odvisnih družb solidarno odgovarjali za škodo odvisnim družbam zaradi sklenitve škodljivih poslov po navodilih obvladujoče družbe samo, če bi poslovodstva odvisnih družb takšne posle sklenila tudi brez navodil obvladujoče družbe. Če poslovodstvo odvisne družbe na pobudo ali po navodilih obvladujoče družbe sklene pravni posel, ki bi bil kot nezakonit prepovedan, krši standard poštenega in vestnega izpolnjevanja dolžnosti in odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Člani poslovodstva odvisne družbe ne odgovarjajo le zaradi opustitve njihove dolžnosti poročanja o škodljivih poslih po 548. členu ZGD-1, temveč to določbo dopolnjuje splošna ureditev v 263. členu ZGD-1 o odškodninski odgovornosti zaradi neskrbnega vodenja poslov. Za povrnitev škode odvisni družbi so solidarno odgovorni obvladujoča družba, člani njenega poslovodstva in člani poslovodstva odvisne družbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Postopek odločanja o stroških revizijskega postopka se prekine do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi za presojo ustavnosti 12. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT), vodeni pod opr. št. U-I-80/17.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da sta prva toženka in drugi toženec dolžna nerazdelno prvi tožnici plačati znesek 51.481.176,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2014 dalje, v presežku, tj. glede plačila 11.504.266,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2011 dalje pa je tožbeni zahtevek prve tožnice zavrnilo. Prav tako jima je naložilo, da sta nerazdelno dolžna drugi tožnici plačati znesek 10.274.938,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2014 dalje. Odločilo je še, da sta prva toženka in drugi toženec nerazdelno dolžna prvi tožnici povrniti del pravdnih stroškov v višini 219.184,32 EUR, drugi tožnici pa nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 105.240,54 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Podredno tožena stranka Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Prav tako tožena stranka zahteva od tožeče stranke povrnitev stroškov revizijskega postopka, in sicer v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmH.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 7. Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina, ki jo tožeča stranka zahteva na podlagi 547. člena ZGD-1, v katerem je urejena odgovornost obvladujoče družbe in njenih zakonskih zastopnikov za škodo, nastalo odvisni družbi zaradi škodljivega vpliva obvladujoče družbe. Tožnici kot odvisni družbi uveljavljata povrnitev škode, ki sta jo utrpeli zaradi nezakonitih posojilih pogodb, sklenjenih na pobudo tožene stranke.

8. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): − Tožnici sta na podlagi več posojilnih pogodb zagotavljali financiranje družbama H., d.d. in N., d.d., in sicer je prva tožnica sklenila tri posojilne pogodbe z družbo H., d.d. (z dne 8. 1. 2009, 23. 1. 2009 in 18. 2. 2009) in sedem posojilnih pogodb z družbo N., d.d. (z dne 20. 11. 2008, 21. 11. 2008, 8. 1. 2009, 23. 1. 2009, 29. 1. 2009, 1. 2. 2009 in 3. 6. 2009). S pogodbo z dne 1. 2. 2009 je šlo za združitev petih, že prej danih posojil (v obdobju od 10. 11. 2008 do 15. 12. 2008), pri čemer je je bil s to posojilno pogodbo za vsa posojila podaljšan rok vračila. Druga tožnica je sklenila eno posojilno pogodbo z družbo H., d.d. dne 1. 5. 2009 in eno posojilno pogodbo z družbo N., d.d. dne 28. 5. 2009. Pri prvi je šlo za združitev posojil, zagotovljenih tekom leta 2009, pri čemer se je po tej pogodbi podaljšal rok vračila, z aneksom pa se je nato povišala obrestna mera. Posojila po teh pogodbah v pretežnem delu niso bila povrnjena. Tožnici od dajanja spornih posojil nista imeli nobenih korist H. − V času sklepanja posojilih pogodb je bila kapitalska struktura večstopenjskega dejanskega koncerna Skupine L., naslednja: A., d.o.o. je bila v 100 % udeležena v družbi O., d.o.o.; družba O. d.o.o. je bila v 78,20 % udeležena v družbi N., d.d.; družba N., d.d. je bila v 71 % udeležena v družbi H., d.d.; družba H., d.d. je bila v 52,97 % udeležena v družbi L., d.d.; družba L., d.d. je bila v 97,56 % udeležena v prvi tožnici in v 100 % udeležena v drugi tožnici, in sicer pri zadnji neposredno v 80,83 % ter v 19,16 % posredno prek lastništva v družbi Č., d.d. in 0,003 % prek lastništva družbe F., d.o.o. V družbi A., d.o.o. sta bila v času dajanja spornih posojilih pogodb udeležena drugi toženec in njegova žena, Š. Š., ki sta bila oba tudi direktorja te družbe (drugi toženec do 16. 6. 2010). Obe tožnici in obe posojilojemalki sta bili v času dajanja spornih posojilnih pogodb v posredni večinski lasti prve toženke in drugega toženca ter njegove žene. Tožnicama je bila neposredno nadrejena družba L., d.d., ki je bila v večinski lasti družbe H., d.d. Družba N., d.d. pa je obvladovala družbo H., d.d. − Drugi toženec je v obdobju, ko so se sklepale sporne posojilne pogodbe, dajal navodila za njihovo sklepanje. V letu 2008 je navodila za posojila v imenu drugega toženca dajala V. V. Konec leta 2008 je drugi toženec na sestanku direktorjev in finančnikov vseh družb koncerna izdal splošno navodilo, da morajo vse družbe (iz spodnjega dela koncerna) s posojili zagotavljati financiranje družb H., d.d. in N., d.d. Nato je izdal navodilo o formiranju finančnih koordinacij, namenjenih ugotavljanju finančnih potreb družb H., d.d. in N., d.d. ter finančnih zmožnosti družb iz spodnjega dela koncerna. Za vodjo teh finančnih koordinacij je imenoval Z. Z., in sicer z navodilom, naj s posojili družb iz koncerna skrbi za zagotavljanje finančnih sredstev družbama H., d.d. in N., d.d., in sicer za čas, dokler ne bo prodan T. Pri tem naj se usklajuje z Ž. Ž., ki je bila zadolžena za operativna navodila in je veljala za „desno roko“ drugega toženca.

− Tako V. kot Z. sta naslovnike navodil za dajanje posojil ob njihovem ugovarjanju napotili na drugega toženca, pri katerem naj bi se preverila resničnost izdaje spornega navodila. Ko se je to preverilo, je drugi toženec potrdil svojo izdajo takšnega navodila. V., Ž. in Z. v nasprotju z drugim tožencem niso imele nobenega lastnega interesa za financiranje družb H., d.d. in N., d.d. Konkretna navodila za sklenitev posojilnih pogodb niso izvirala iz njihovih samostojnih odločitev. Prav tako se posojila niso dajala v ekonomskem interesu odvisnih družb z namenom zadržanja naložbe v delnice T., ki naj bi jim omogočala vpliv na prodajni kanal njihovih proizvodov. Odvisnim družbam je bilo namreč izrecno pojasnjeno, da bodo posojila, ki sta jih zagotavljali tudi tožnici, povrnjena prav iz kupnine za delnice T. Navodila za dajanje posojil tudi niso bila v interesu družbe L., d.d., saj so koristila le interesom njenega dejanskega prevzemnika, tj. družbi A., d.o.o. in s tem posredno interesom imetnikov deležev te družbe, med njimi torej tudi drugega toženca.

− Drugi toženec je izdal tudi nekaj konkretnih navodil za sklenitev posameznih posojilih pogodb, in sicer po pogodbah prve tožnice z družbo H., d.d. z dne 8. 1. 2009 in 23. 1. 2009 ter z družbo N., d.d. z dne 3. 6. 2009. − Tožnici sta družbama H., d.d. in N., d.d. vsa sporna posojila dali izključno zaradi navodil oz. zahtev drugega toženca, ki je bil v tistem času tako predsednik uprave neposredno nadrejene družbe L., d.d. in s 50 % udeležen v družbi A., d.o.o., v kateri je prav tako opravljal funkcijo poslovodje.

− Drugi toženec je pri vzpostavitvi sistema finančnih koordinacij, namenjenih zagotavljanju finančnih sredstev družbama H., d.d. in N., d.d., zasledoval interes družbe A., d.o.o. S sredstvi, prejetimi na podlagi posojilnih pogodb, je lahko družba H., d.d. izpolnjevala obveznosti do bank, ki so pred tem z danimi posojili njej in soprevzemnikom omogočile prevzem družbe L., d.d. Prav tako je družba H., d.d. s sredstvi posojila lahko izpolnjevala svojo pogodbeno dogovorjeno obveznost odkupa delnic družbe L., d.d. od soprevzemnikov. Izpolnjevanje obveznosti družbe H.,d.d. je lahko bilo zgolj v interesu prve toženke in drugega toženca, ne pa v interesu ciljne družbe L., d.d. − Družba H., d.d. je že konec leta 2008 beležila izgubo v višini 81.751.936,00 EUR, ki je ni zmogla pokriti v breme sestavin kapitala. Takšni rezultati njenega poslovanja so se nadaljevali tudi v prvem polletju leta 2009. Kar 95 % premoženja družbe H., d.d. so predstavljale delnice T. in družbe L., d.d., zato je bila njena vrednost v celoti odvisna od gibanja cen delnic teh dveh družb, kar je še povečevalo kreditno tveganje danih posojil. Večina delnic je bila prav tako že zastavljena za prejeta posojila bank, kar je bilo drugemu tožencu in s tem prvi toženki, katere poslovodja je bil drugi toženec, znano. Samo odhodki družbe H., d.d. za plače, najemnine, računovodstvo, revizijo in druge zunanje storitve so v letu 2008 znašali 1.700.000,00 EUR in niso mogli biti pokriti s prihodki družbe, saj teh ni bilo. Tudi to je postavljalo pod vprašaj možnost vračila posojil, ki ne bi mogla biti vrnjena brez izjemnih finančnih donosov, ki jih takrat ni bilo mogoče pričakovati.

− Ker je bila družba N., d.d. v 71 % udeležena v družbi H., d.d., je zaradi velike izgube družbe H., d.d. tudi sama v letu 2008 zabeležila negativni rezultat v višini 78.915.343,00 EUR, podobno stanje te družbe pa se je nadaljevalo tudi v prvih petih mesecih leta 2009. Poslabšana sposobnost družbe H., d.d., da vrne posojila, je hkrati pomenila tudi nezmožnost vračila posojil družbe N., d.d., še zlasti, ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je družba N., d.d. vsa posojila tožnic takoj dala naprej družbi H., d.d. − Odločitev o prodaji delnic T. je bila sprejeta konec novembra in decembra 2008, kar bi ob idealni možnosti prodaje na dan 31. 3. 2009, ko je borzna cena delnice znašala 147,94 EUR, predstavljalo kupnino v višini 138.832.484,49 EUR. Obveznosti družbe H., d.d. pa so na dan 30. 6. 2009 znašale kar 445.348.434,00 EUR. Že v poslovnem poročilu družbe H., d.d. za leto 2008 je navedeno, da bo družba s prodajo delnic T. lahko poplačala le del posojil. Če bi hoteli s prodajo delnic T. poplačati vse obveznosti družbe H., d.d. na dan 30. 6. 2009, bi morale biti delnice prodane po ceni 480,00 EUR za delnico. Tudi če bi družba prodala delnice družbe L., d.d., katerih večina je bila že zastavljena za prejeta posojila bank, kar je bilo toženi stranki znano, s kupninama za delnice T. in L. ne bi bila sposobna poplačati vseh svojih obveznosti. Realne možnosti, da bi lahko kupnina za delnice T. in L., d.d. bistveno presegla tedanjo borzno ceno, ni bilo, saj so bile borzne cene omenjenih delnic tedaj v trendu konstantnega močnega upadanja.

− V času dajanja spornih navodil drugega toženca o zagotavljanju posojil družbama H., d.d. in N., d.d. ekonomsko-finančni položaj teh dveh družb ni bil takšen, da bi lahko skrben gospodarstvenik utemeljeno verjel v njuno sposobnost vračila posojil. − Drugemu tožencu in s tem tudi prvi toženki, katere poslovodja je bil drugi toženec, je bilo že v začetku novembra 2008 znano, da se je finančno stanje družbe H., d.d. poslabšalo do te mere, da je obstajala resna grožnja prodaje T. delnic s strani bank, v zavarovanje terjatev katerih so bile delnice zastavljene, oz. celo nevarnost začetka stečajnega postopka nad to družbo. Dne 4. 11. 2008 je bil namreč po naročilu drugega toženca pripravljen osnutek Krovne pogodbe o poslovnem sodelovanju, v katerem je že v 1. členu navedena ugotovitev o nastopu finančne krize in podatek o resnem poslabšanju finančnega stanja družbe H., d.d., zaradi katerega obstaja celo nevarnost stečaja te družbe.

9. Tožnici kot družbi v pravnoorganizacijski obliki d.d. sta posojilne pogodbe sklepali z družbama H., d.d. in N., d.d. ob podanem konkretnem tveganju, da posojila ne bodo vrnjena, pri čemer zahtevki za vrnitev posojila niso bili ustrezno zavarovani. Sodišče prve stopnje je ugotovljeno dejansko stanje utemeljilo na izvedenih dokazih v dokaznem postopku. Tej dokazni oceni je v celoti sledilo sodišče druge stopnje, ki pa se je pri tem sklicevalo tudi na enake dejanske ugotovitve v pravnomočni kazenski sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 6155/2013 z dne 21. 11. 2014, s katero sta bila toženca obsojena za kaznivi dejanji zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem oz. drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Ob ugotovitvi, da se navedena kazenska sodba nanaša na identično dejansko stanje, ki je predmet te pravde, se je sodišče druge stopnje sklicevalo na vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo na podlagi 14. člena ZPP. Tožena stranka v reviziji ne izpodbija teh ugotovitev sodišča druge stopnje. Zato se že iz tega razloga štejejo kot neupoštevni revizijski očitki, s katerimi sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh pritožbenih očitkov v povezavi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

10. Ne glede na to pa se je do splošnosti in konkretnosti navodil sodišče druge stopnje opredelilo. Glede revizijske navedbe, da drugi toženec nikoli ni dal konkretnih navodil o posojanju sredstev družbama H., d.d. in N., d.d., je sodišče druge stopnje pojasnilo, da v obravnavani zadevi nikakor ni šlo le za splošno usmeritev, saj je drugi toženec z vzpostavitvijo finančnih koordinacij organiziral operativno izvajanje svojega „splošnega“ navodila o zagotavljanju financiranja omenjenima družbama. Sicer pa s takšnim očitkom tožena stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in s tem ugotovljeno dejansko stanje, česar pa z revizijo ni mogoče uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Kot irelevanten se izkaže tudi revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj splošna navodila tožene stranke o zagotavljanju financiranja družb H., d.d. in N., d.d. naj ne bi imela za posledico odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi škodljivega vplivanja v skladu s koncernsko zakonodajo. Revizijsko sodišče v zvezi s tem očitkom pojasnjuje, da bi sicer za odškodninsko odgovornost zadostovalo že splošno navodilo, kot ga je dal drugi toženec na sestanku direktorjev konec leta 2008. V dejanskem koncernu namreč šteje vsakršen vpliv, katerega posledica je škodljivo ravnanje odvisne družbe v korist koncerna. Pri tem gre za vse možne oblike svetovanja, predlaganja in navodil za dosego cilja, saj zakon ne določa oblike vpliva, ki bi bil merodajen za ugotavljanje odgovornosti obvladujoče družbe; bistvena je škoda oz. prikrajšanje, ki nastane pri odvisni družbi.1 Vpliv je treba razlagati široko: na strani obvladujoče družbe zadostuje vsako vedenje, v katerem odvisna družba prepozna željo obvladujoče družbe, da naj deluje na določen način.2 Splošna navodila drugega toženca so bila takšna, da je z njimi vplival na odločitev tožnic in ju tudi pripravil do sklenitve spornih posojilih pogodb, zato revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

12. Tožena stranka sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava tudi glede vprašanja o prekinitvi vzročne zveze med škodljivim vplivom tožene stranke in nastalo škodo zaradi škodnega ravnanja poslovodstev odvisnih družb. Pri tem je utemeljena revizijska navedba o zmotnem stališču sodišča druge stopnje, po katerem zastopniki odvisnih družb niso odgovorni za prikrajšanje odvisne družbe, četudi ravnajo v nasprotju z določili 263. člena ZGD-1. Sodišče druge stopnje je sprejelo napačno stališče, da bi lahko člani poslovodstev odvisnih družb solidarno odgovarjali za škodo odvisnim družbam zaradi sklenitve škodljivih poslov po navodilih obvladujoče družbe samo, če bi poslovodstva odvisnih družb takšne posle sklenila tudi brez navodil obvladujoče družbe. V dejanskem koncernu ima namreč poslovodstvo odvisne družbe pomembno dolžnost, da z vidika možnosti nadomestitve prikrajšanja pozorno oceni škodljiv vpliv obvladujoče družbe oz. ukrep, ki naj ga odvisna družba izvede na njeno pobudo.3 Prav tako mora izvesti vse ukrepe, ki so potrebni, da bi obvladujoča družba dejansko nadomestila prikrajšanje oz. da bi se ustanovil izravnalni zahtevek v korist odvisne družbe. Če ne ravna temu ustrezno oz. če na pobudo ali po navodilih obvladujoče družbe sklene pravni posel, ki bi bil kot nezakonit prepovedan, poslovodstvo odvisne družbe krši standard poštenega in vestnega izpolnjevanja dolžnosti in odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.4 Sodišče druge stopnje je tako napačno zaključilo, da so lahko člani poslovodstva odvisnih družb odškodninsko odgovorni le na podlagi 548. člena ZGD-1, ki določa odgovornost članov organov odvisnih družb zaradi opustitve njihove dolžnosti poročanja o škodljivih poslih in ne zaradi njihove sklenitve. Določbe o splošni odškodninski odgovornosti zaradi neskrbnega vodenja poslov po 263. členu ZGD-1 in o odgovornosti zaradi opustitve dolžnosti poročanja po 548. členu ZGD-1 se namreč dopolnjujejo.5 Zato je pravilna revizijska navedba, da so lahko zaradi sklenitve škodljivih pravnih poslov po navodilih obvladujoče družbe odškodninsko odgovorni tudi člani poslovodstev odvisnih družb. Njihovo neskrbno ravnanje pa ne pretrga vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo zaradi škodljivega vplivanja, kot to neutemeljeno navaja revizija, saj so za povrnitev škode odvisni družbi po zakonu odgovorni tako obvladujoča družba in njeno poslovodstvo kot tudi člani organov vodenja in nadzora odvisne družbe. Skladno z določili prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika pa za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Napačno stališče sodišča druge stopnje tako ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke.

13. Tožena stranka je s pritožbo ugovarjala ugotovitvam sodišča prve stopnje o finančnem stanju družb H., d.d. in N., d.d. Sodišče druge stopnje je njene pritožbene navedbe o tem, da sta imeli posojilojemalki na dan 31. 12. 2008 dovolj sredstev za plačilo svojih obveznosti, ocenilo kot pavšalne. Tožena stranka v reviziji ponavlja svoje navedbe glede finančnega položaja družb posojilojemalk in zatrjuje, da družbi nista bili insolventni oz. nelikvidni in bi lahko v trenutku, ko je drugi toženec dal splošno navodilo, v celoti izpolnili svoje obveznostH. S takšnim očitkom tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in s tem ugotovljeno dejansko stanje, česar z revizijo ni mogoče uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

**Odločitev o revizijskih stroških**

15. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, bi morala na podlagi prvega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Te stroške predstavljajo stroški odgovora na revizijo, materialni stroški, DDV in sodne takse.

16. Sodni postopek na prvi stopnji se je začel 16. 2. 2011, kar je pred uveljavitvijo Odvetniške tarife iz leta 2014 in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), zato se odvetniški stroški skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife iz leta 2014 v tem postopku določajo po ZOdvT. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena ZOdvT so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT.

17. Osnovo za odmero nagrade določa 12. člen ZOdvT. Ker ta, drugače kot Odvetniška tarifa (Ur. list RS, št. 67/2003), ki je veljala pred navedenim zakonom, in drugače kot Odvetniška tarifa iz leta 2014, ki velja sedaj, ne predvideva najvišje zgornje meje nagrade, je ta lahko neomejena. Tožeča stranka je tako ob vložitvi odgovora na revizijo uveljavljala povrnitev nagrade za postopek z izrednim pravnim sredstvom (tar. št. 3300) za prvo tožnico v višini 121.950,00 EUR in za drugo tožnico v višini 43.150,00 EUR. Vendar je po prepričanju Vrhovnega sodišča ureditev 12. člena ZOdvT, ki ne predvideva najvišje zgornje meje nagrade, v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki je sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave).

18. Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Zahtevo za presojo ustavnosti 12. člena ZOdvT je Vrhovno sodišče že vložilo, o njej (opr. št. zadeve U-I-80/17) pa Ustavno sodišče še ni odločilo. Zato je Vrhovno sodišče v skladu z drugim in tretjim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekinilo postopek odločanja o stroških revizijskega postopka. Ta se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča o zahtevi za presojo ustavnosti 12. člena ZodvT.

1 Dr. Šime Ivanjko v dr. Marijan Kocbek (redaktor), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2., dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 3. knjiga, 527. do 709. člen, GV Založba, Ljubljana, 2014, str. 94. 2 Dr. Holger Altmeppen v dr. Wulf Goette, dr. Mathias Habersack, dr. Susanne Kalss, Münchener Kommentar zum Aktiengesetz, 4. Aufl., Bd. 5, Beck, München, 2015, § 311 AktG, r. št. 76. 3 Dr. Marijan Kocbek, Odškodninski in drugi zahtevki znotraj povezanih družb v dejanskem ter pogodbenem koncernu, Podjetje in delo, št. 6-7/2010, str. 994. 4 Prim. prav tam, str. 993. 5 Prim. dr. Jerneja Prostor, Korporacijska kondikcija, Varstvo upnikov kapitalskih družb s pravili o vezanem kapitalu, Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 2018, str. 152, sklicuje se na dr. Jensa Kocha v dr. Uwe Hüffer, dr. Jens Koch, Aktiengesetz, München Beck, Beck-Online, München, 2016, § 318 AktG, r. št. 1, 9.