Jedro

Iz pravno relevantnih dejstev v zvezi z ravnanjem tožnika, ki jih je organ ugotovil predvsem na podlagi uradnega zaznamka pravosodnega policista z dne 12. 7. 2016, je upravni organ pravilno ocenil, da je tožnik nevaren in da ogroža druge obsojence. Zato je pravilen tudi zaključek upravnega organa, da je tožnika treba za določen čas namestiti v posebej varovan oddelek v okviru zavoda.

Kadar pa gre za odločanje o nujnih ukrepih v javnem interesu, tako kot v konkretnem primeru, ko se organ sklicuje na obstoj nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, lahko organ odloči v skrajšanem postopku, brez zaslišanja stranke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo pod 1. točko izreka odločil, da se obsojenca A.A., sedaj tožnika, dne 12. 7. 2016 namesti v posebej varovan oddelek v okviru zavoda za čas, dokler obstajajo razlogi za namestitev, vendar najdlje za čas 3 mesecev, to je do dne 12. 10. 2016, ko se bo o zadevi ponovno odločalo; pod 2. točko izreka je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe in pod 3. točko izreka je odločil, da stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi navaja, da je za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, skladno s tretjim odstavkom 206. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) mogoče organizirati posebej varovan oddelek v okviru zavoda, v katerega namešča nevarne obsojence direktor zavoda. Sklicuje se na uradni zaznamek pravosodnega policista z dne 12. 7. 2016, iz katerega izhaja, da je tožnik dne 10. 7. 2016 fizično napadel drugega obsojenca, česar tožnik sicer ni priznal, vendar pa je bilo to ugotovljeno na podlagi razgovorov z drugimi obsojenci. Napadeni obsojenec dogodka zaradi strahu tudi ni prijavil takoj, temveč šele dva dni kasneje. Fizični napad tožnika na drugega obsojenca nedvomno izkazuje, da je tožnik za druge nevaren, saj je bilo pri fizičnem obračunu ogroženo življenje in zdravje drugega obsojenca. Zato je odločitev o namestitvi tožnika v posebej varovan oddelek v okviru zavoda utemeljena. Odločba je bila izdana v skrajšanem postopku. Organ se sklicuje na 4. točko prvega odstavka 144. člena in na 211. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki daje podlago za izdajo ustne odločbe. Tožniku je bila dne 12. 7. 2016 najprej izdana ustna odločba.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Na podlagi dokumentacije v spisu ugotavlja, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno. Razlog za namestitev tožnika v posebej varovan oddelek v okviru zavoda je bilo tožnikovo ravnanje oziroma njegov fizični napad na soobsojenca, s čemer je tožnik pokazal, da je nevaren za druge. Iz spisovne dokumentacije izhaja tudi, da je tožnik dne 13. 7. 2016, torej že po namestitvi v posebej varovan oddelek, izjavil, da se bo (istega) soobsojenca resno lotil ob naslednjem srečanju z njim. V obravnavanem primeru je bila odločba pravilno izdana po skrajšanem ugotovitvenem postopku. Iz uradnega zaznamka pravosodnega policista pa izhaja tudi, da je bil tožnik seznanjen z odločitvijo o namestitvi v posebej varovan oddelek po 206. členu ZIKS-1 in o razlogih za takšno odločitev.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Navaja, da je bil neupravičeno nameščen v posebej varovan oddelek v okviru zavoda, saj ni kršil nobenega predpisa. Ker se ni strinjal z ugotovljenim dejanskim stanjem, bi moral zavod, v skladu z ustavnim načelom kontradiktornosti, ugotavljati dejstva v posebnem ugotovitvenem postopku. Tega načela pa ni mogoče uveljaviti brez sklica glavne obravnave. Glavna obravnava lahko odločilno vpliva na ugotovitveni postopek, ko lahko stranka s svojimi izjavami izpodbija izjave drugih. Opustitev utemeljevanja odločilnih dejstev ali opustitev ugotavljanja dejanskega stanja pa poseže v ustavne pravice. Temeljna načela in splošne določbe Ustave RS omogočajo organu, da si pravilno razlaga procesne institute ZUP in ZIKS-1. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo, v izogib ponavljanju, sklicuje na že podane ugotovitve v odločbi, s katero je bila pritožba tožnika zavrnjena.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je le-ta odločil, da se tožnika za čas 3 mesecev namesti v posebej varovan oddelek v okviru zavoda, za čas, dokler obstajajo razlogi za namestitev, vendar najdlje za čas treh mesecev, do ponovne odločitve o zadevi.

7. Upravni organ se sklicuje in svojo odločitev utemeljuje z določbo 206. člena ZIKS-1. Po določbi tretjega odstavka tega člena se za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, lahko določi posebej varovan oddelek ali posebej varovan režim v okviru zavoda, pri čemer v ta oddelek ali režim namešča nevarne obsojence direktor zavoda. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (drugi odstavek 206. člena ZIKS-1). Odločbe, izdane na podlagi 206. člena ZIKS-1, se izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek 8. člena ZIKS-1). Po določbi tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1 organi, pristojni za odločanje o zadevah po določbah prvega odstavka tega člena, odločajo v skrajšanem postopku, brez zaslišanja strank. Tudi po določbi 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ odloči o zadevi po skrajšanem postopku, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Po drugem odstavku 144. člena ZUP so nujni ukrepi po 4. točki prejšnjega odstavka podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti. Po tretjem odstavku istega člena v primerih iz prvega odstavka tega člena ni potrebno zaslišati stranke. Po prvem odstavku 211. člena ZUP lahko pristojni organ, kadar gre za ukrepe v javnem interesu po 4. točki prvega odstavka 144. člena ZUP, odloči tudi ustno.

8. Glede na citirane zakonske določbe in upoštevajoč podatke v spisu, je po presoji sodišča odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim), pravilna. Iz pravno relevantnih dejstev v zvezi z ravnanjem tožnika, ki jih je organ ugotovil predvsem na podlagi uradnega zaznamka pravosodnega policista z dne 12. 7. 2016, da je tožnik dne 10. 7. 2016, po navedbah drugih, tedaj prisotnih obsojencev, fizično napadel drugega obsojenca, je upravni organ pravilno ocenil, da je tožnik nevaren in da ogroža druge obsojence. Zato je pravilen tudi zaključek upravnega organa, da je tožnika treba za določen čas namestiti v posebej varovan oddelek v okviru zavoda.

9. Glede na navedeno sodišče tožbeni očitek, da je bilo v konkretnem primeru kršeno načelo kontradiktornosti, zavrača kot neutemeljen. Zgoraj citirane zakonske določbe iz tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1 in 4. točke prvega odstavka, drugega in tretjega odstavka 144. člena ZUP so namreč določbe, s katerimi je varovan javni interes. Kadar pa gre za odločanje o nujnih ukrepih v javnem interesu, tako kot v konkretnem primeru, ko se organ sklicuje na obstoj nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, lahko organ odloči v skrajšanem postopku, brez zaslišanja stranke. Tožnik v tožbi navaja, da se z ugotovljenim dejanskim stanjem ni strinjal in da bi bilo zato treba odločilna dejstva ugotavljati na glavni obravnavi, z njegovo udeležbo. Po mnenju sodišča je bilo dejansko stanje glede odločilnega dejstva v obravnavanem primeru, da je bil tožnik ocenjen za nevarnega, ker je fizično napadel drugega obsojenca, kot to izhaja iz uradnega zaznamka pravosodnega policista, v upravnem postopku dovolj zanesljivo ugotovljeno in zato glavne obravnave ni bilo treba izvesti.

10. Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za razpis glavne obravnave, ker podatki v upravnih spisih dajejo zadostno podlago za odločitev (2. alineja 59. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tudi ni moglo slediti tožbeni navedbi, da so bile tožniku kršene (navedene) ustavne pravice in pravica iz 6. člena EKČP. 11. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.